»Prisrčno vas pozdravljam na današnji komemorativni slovesnosti ob Evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Vaša prisotnost na tem kraju ima poseben pomen. Z njo skupaj potrjujemo, da spomin na žrtve ne sme izginiti in da moramo o preteklosti govoriti z dostojanstvom, odgovornostjo in spoštovanjem do vseh, ki so trpeli.

Danes stojimo na kraju, ki je zaznamovan s trpljenjem številnih ljudi. Na tem prostoru so bili po drugi svetovni vojni zaprti ljudje, med njimi ženske, otroci in starejši, mnogi pa so tukaj tudi umrli. Danes jim ne moremo pomagati in se vrniti preteklosti, lahko pa jim vrnemo nekaj, kar jim je bilo odvzeto – ime, dostojanstvo in spomin, » je dejala uvodoma napovedovalka prireditve.

Slavnostna govornica na tej prireditvi je bila Suzano Lep Šimenko, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je že uvodoma opisala takratne grozote v komunističnem taborišču Sterntal v letu 1945, ko je kraj Sterntal postal »Sterbental«.

V komunističnem taborišču Sterntal je po drugi svetovni vojni umrlo večje število ljudi. V raziskavi Zgodovinske sekcije Matej Slekovec pri DPD Kidričevo so dosedaj raziskali 938 znanih imen umrlih, a mnogi nasilno umrli v Sterntalu še danes nimajo groba, na katerem bi lahko svojci prižgali svečo.

Prav zato je voditeljica slovesnosti Silva povabila prisotne, da se z minuto tišine poklonijo vsem žrtvam, ki so izgubile življenje zaradi nasilja, preganjanja in totalitarnih oziroma avtoritarnih režimov. Posebej se bomo poklonili tudi tistim, ki so umrli v tem taborišču in katerih grobov danes ne poznamo. Naj bo ta trenutek tišine in spomina namenjen prav njim.

Še nekaj izrečenih misli:
Zgodovina nas uči, da se resnica vedno vrne. Da molk nikoli ne zdravi. Da sprava pride šele takrat, ko smo pripravljeni pogledati v ogledalo – kot posamezniki in kot narod.
Morda je prav ta slovesnost majhen korak.
Morda bo nekoč nekdo izmed tistih, ki danes molčijo, stopil naprej.
Morda bo roka sprave nekoč sprejeta.
Do takrat pa ostaja vprašanje, ki visi nad nami kot senca: Ali smo Slovenci sposobni priznati resnico tudi takrat, ko nismo samo žrtve, temveč tudi povzročitelji?
To vprašanje ni namenjeno temu, da bi kogarkoli obsodili. Namenjeno je nam vsem.
Kajti narodova zrelost se ne meri samo po tem, kako zna govoriti o krivicah, ki so bile storjene njemu. Meri se tudi po tem, koliko poguma premore, da prizna krivice, ki so bile storjene v njegovem imenu, iz njegovega okolja ali celo z njegovo udeležbo.
In prav zato moramo govoriti.
Ne zaradi maščevanja.
Ne zaradi novih delitev.
Ampak zaradi resnice, dostojanstva žrtev in prihodnjih rodov.
Kajti spomin brez resnice je samo spomin.
Spomin z resnico pa postane tudi odgovornost.