Statistični podatki tudi lažejo, dokazi za to

Leta 1910 je ob popisu prebivalstva na ozemlju današnje Slovenije še v času Avstro-ogrske monarhije (tabela 1)  živelo skupno  1.128.960 prebivalcev, od tega je bilo ob popisu  106.255 ali 9,4 % nemško govorečih (Umgangssprache). Ob naravnem  prirastu  bi v letu 2002 ko je na istem ozemlju živelo 1.964.619 prebivalcev  (tabela 1)  bil torej 9,4 %  nemški delež  184.619 nemško govorečih. Če ne bi bilo vojne in še pomembneje, povojnega eksodusa nemškega prebivalstva v Slovenijo.

Nepriznane manjšine v Sloveniji

Po drugi svetovni vojni je preko Slovenije  bežalo pol milijona ljudi, ne samo Nemcev, več kot 120.000 nedolžnih (približno 16.000 Nemcev) je bilo pobitih brez sojenja. (glej povojni poboji)

Statistično gledano je bilo leta 1931 /Tabela 1/ v celotni Sloveniji le še  28.998 nemško govorečih.  Številka je zato tako nizka, ker so v Kraljevini Jugoslaviji med Nemce šteli samo tiste, ki so imeli mamo ali oba starša Nemca(arijska rasa).  Naj omenimo citat, da » je pri teh podatkih popisa iz leta 1921 in 1931 v Kraljevini Jugoslaviji pripis, da podatka ne dajeta pravilnih ocen narodne pripadnosti« (str. 116,  Posebna publikacija Statistični urad RS, št. 2, Ljubljana 2003).

Po koncu druge svetovne vojni leta, v letu  1945 je bilo v komunističnem taborišču Sterntal (danes Kidričevo) zaprtih od 12.000 do 20.000 večinoma Nemcev. Tudi v taborišču Gutenhag/Hrastovec pri Mariboru je bilo zaprtih 2.400 ujetnikov, večinoma Nemcev, v taborišču St. Veit/Šentvid pri Ljubljani pa 35.000 ljudi, vendar  ne samo Nemcev na Kranjskem. Tisti Nemci, ki niso bili umorjeni ali umrli v taboriščih, so po izpustitvi (konec leta 1945) ostali v Sloveniji, ker so bila begunska taborišča v Avstriji prepolna, begunce, ki so ilegalno prestopili mejo, pa so poslani nazaj v Jugoslavijo in so bili  poten obsojeni. Del nemško govorečega prebivalstva je tako proti svoji volji (prisilno) ostal v komunizmu. Statistično (tabela 2) pa je za leto 1948 zabeleženih le še 582 Avstrijcev in 1824 Nemcev. Vendar je bila realna številka vsaj 10-krat višja (cca. 25.000)

Več kot 25.000 Nemcev po narodnosti, ki so bili rojeni v Sloveniji,(večina se jih je opredeljevala za Altösterreicherje ali nemške Štajerce) je   po  drugi svetovni vojni emigriralo v Avstrijo, da sije rešila življenje.  Pred  začetkom vojno je bilo torej v Sloveniji okoli 60.000 Nemcev (dvakrat več), tudi kot mešane slovensko-nemške družine. Po nacionalsocialističnem popisu ( vir Karner)  je bilo na slovenskem območju  leta 1941 *59.000 nemško govorečih. (Tabela 1.)

Po  drugi svetovni vojni Nemci v Sloveniji niso imeli nobenih pravic, niti državljanstva in torej tudi  nobene volilne  pravice (do leta 1948). V medijih je bila vsakodnevna   agitacija-gonja proti “švabom-folksdojčerjem”. Vendar so bili  Nemci, ki so ostali,   nujno potrebni kot strokovnjaki, kot na primer v letalski tovarni Maribor (potem TAM) ali hidroelektrarni Mariborski otok, ker so bile vsi načrti v nemščini. Operni orkester Mariborske opere   brez nemških glasbenikov ne bi mogel igrati nobene opere.  Nemci v javnosti niso smeli govoriti nemško, ker so bili prestreljeni z  veliko vohuni UDBE, zato je bila najboljša rešitev za preživetje, da se delaš neumnega-nič vedeti  in molčati. Pri popisih so tako  anketirance vnaprej  poučili, kaj ni dovoljeno vpisati, tudi če občan to reče,  in zato rezultati popisov  niso bili realni. Kasneje so bili celo že javni podatki iz popisa iz leta 1991(nemško govoreči *1543) popravljeni,  prepolovljeni (na 1093) za leto 1991, ko so bili ponovno uporabljeni leta 2002.

Nerazumljivo, predvsem pa nelogično  je tako, da je podatek (Priloga 2) »po maternem jeziku v letu 2002 nenadoma (1628) kar pomeni v 10 letih kar   48 % več pripadnikov nemško govoreče manjšine kot leta 1991. Očiten dokaz manipulacije s podatki.

Ob  tem se pri popisu  pri »narodnosti« ni bilo mogoče  regionalno opredeliti  kot “staroavstrijec-altösterreicher, nemški Gorenjc- Oberkrainer, nemški Kočevar -Gottscheer ali nemški Štajerc- deutsch Steierer”. Lahko pa so se ob popisu opredelili kot »regionalna narodnost« (leta 1991= 5187), kar očitno zajema  prav te  štiri opredelitve.  Leta 2002 je bilo zabeleženih 188.465 ljudi »brez (neznane) narodnosti« ali 9,6 % celotnega prebivalstva, ob  popisu iz leta 1991 pa le 56.258 (2,9 % vseh),kar je prav tako  nenormalno povečanje.

Še hujše je, ko sam Statistični urad poudari na strani 40-41, isti Bilten 2,  Citat,  :“Odstopanje  od pravilnih in popolnih odgovorov se pokaže v popisu  leta 1971. Vprašanje o narodni pripadnosti je bilo izvzeto iz obveznega odgovarjanja, čeprav zakon o popisu prebivalstva  v letu 1971 tega ni predvidel????

V popisih leta 1991 in 2002 poleg narodne pripadnosti ni  bilo obvezno vprašanje o veroizpovedi. Iz obveze  odgovarjanja je bilo  v popisu  1991  namerno izločeno tudi vprašanje o pogovornem jeziku, ker naj bi na  tej osnovi  bilo mogoče sklepati o narodni pripadnosti prebivalstva«. Vse to so uradna dejstva, ki jih politika tako rada prikriva in zamolči resnico.

In ko je tovariš  Boris Kidrič leta 1945 na seji  glavnega odbora Osvobodilne Fronte Slovenije odgovoril, kako bo rešeno vprašanje nemške manjšine je dejal (citat iz zapisnika » Nemška manjšina pri nas ne bo imel  nobenih pravic, ker je ne bo.«  Torej čisti genocid Sloveniji nad  nemško manjšino, ki je bila v Kraljevini Jugoslaviji uradno priznana manjšina. Politično čisto levi  dnevnik DELO (nekoč glasilo CK ZKS) leta 1992 objavi tekst z  naslovon  »Kam je izginilo 200.000 Nemcev?« in Marjan Žnidarič, direktor Muzeja NOB v Mariboru, je v dnevnem časopisu Večer leta 1997  z ogorčenjem vprašal someščane: »Koliko Nemcev bo v Sloveniji ob naslednjem popis leta 2001?

Ob uradnem  podatku  za leto 1991 da je v Sloveniji  samo 126 Avstrijcev in 289 Nemcev.  Očitno tem številkam ni verjel niti magister Marjan Žnidaršič, strokovnjak  s tega področja. (Statistični urad sam trdi, da taki podatki niso verodostojni, saj odgovarjanje na to vprašanje ni bilo obvezno)

Razlog jeze novih oblastnikov  je bila restitucija.  Premoženje, ki je bilo  nacionalizirano po koncu druge svetovne vojne, je bilo mogoče  zahtevati nazaj. Vloženih je bilo  39.714 denacionalizacijskih zahtevkov, do 30.6.2022 rešenih 39.614. Okoli polovico so jih vložili dediči, ki živijo v Sloveniji, četrtina izgnani Nemci, ki sedaj živijo  v tujini,  in po oceni  četrtina (cca 9900) zahtevkov potomcev Nemcev in mešanih družin, ki so ostale v Sloveniji.

Po moji oceni je zato  treba uradno številko za leto 2002 »1628 materni jezik nemščina« ponovno pomnožiti s faktorjem 3, to je potem  4884 nemško govorečih – večinoma novih lastnikov starih, odvzetih nepremičnin. Tiha večina se bo aktivirala šele, ko bo nemška manjšina v Sloveniji končno, ponovno priznana, in nemška manjšina v Sloveniji ne bo več tabu tema in jo slovenski skrajneži ne bodo smeli več naganjati v tujino, ker so državljani v Sloveniji.

Večina nemško govorečih pa danes  po tem, kar so doživeli, ne želi javno spregovoriti, se  opredeliti.  Zanimivo pa bi bilo vedeti, koliko nemških revij in nemških knjig je  prodanih v Sloveniji.

52.631 zdomcev,  leta 1991 (stran 124 Statistični urad RS za leto 1991)

V Sloveniji bi naj imelo po besedah upokojenega odvetnika g. Kolnika  kar 24.630 državljanov  tudi  nemško državljanstvo. Večina jih je zdomcev-gastarbajterjev, ki so ekonomski migranti. Niso delavci na začasnem delu v tujini, ker jih je večina ostala v Nemčiji, kjer so se  poročili njihovi otroci. Nekateri so prejeli  nemško državljanstvo po hitrem postopku na osnovi delovnih knjižic Tretjega rajha (zaposleni v tovarni letal, potem TAM).       Tretja skupina nemško govorečih  v Sloveniji pa so tujci, ki delajo v Sloveniji,  ki so večinoma lastniki ali menedžerji in živijo z družinami v Ljubljani. Tam njihovi otroci hodijo v ločeno, mednarodno/diplomatsko šolo. Nobena od teh treh skupin nima nobene povezave z nemško manjšino in stiki so le naključni.

Tako ugotovimo, da pravzaprav izraz »nemško govoreči« ni pravi izraz za nemško manjšino. Bolj kamuflaža, ker v bistvu bi morali za nadomestni izraz nemški manjšini v Sloveniji  uporabljati izraza »deutschtum«(slovenski izraz je neprimeren, ker asociira na nacizem),oz. »mit deutschen Wurzeln- z nemškimi koreninami.

Romska manjšina v Sloveniji

Po statističnih podatkih je bilo v Sloveniji leta 2002 =3246 Romov po narodnosti in 3834 Romov po maternem jeziku. Na strani 119 posebne publikacije Statističnega urada, št. 2, Ljubljana 2003 piše: “Statistični podatki o Romih niso realni, če pogledamo uradne registracije Romov, v Sloveniji živi od 6.000 do 7.000 Romov.”

Ob mednarodnem dnevu Romov pa smo na  nacionalni RTVSLO v TV Odmevih, 8. aprila 2022 slišali: “Po neuradnih podatkih v Sloveniji živi več kot 10.000 Romov.”

Povzetek: V Sloveniji je v  torej v resnici bolj točen podatek faktor 3x na uradne statistične podatke . Velja pa  tako  za Rome, kot ostanek  nemške manjšine.

Jan Schaller

Menu