Sternthal, v prevodu -zvezdnata dolina, je žal postal sinonim čisto nekaj drugega, simbol trpljenja, sovraštva, taborišče smrti.  V bližnji dvorec Sterntal  se je med prvo svetovno vojno  naselil štab avstro-ogrske, na  tem posestvu pa so  pričel graditi vojaško bolnišnico  in sočasno  taborišče za  vojne ujetnike, na drugi strani ceste pa je še danes pokopališče vojakov iz prve vojne. Ob okupaciji leta 1941 so taborišče reaktivirali in v njem je bilo 2000 vojnih ujetnikov, ki so gradili tovarno aluminija. Med vojno je v štirih letih umrlo 800 ujetnikov.  Po koncu druge svetovne vojne je na istem mestu delovalo komunistično koncentracijsko taborišče Sterntal. Mitja Ribičič  je namreč že maja 1945 zapisal, »da so v Sterntalu odkrili primeren logor, ki bo lahko sprejel  od 20 do 25.000 Švabov in folksdojčerjev«. Po pisanju dr. Mirka Mikola so komunisti v taborišče za 2000 oseb natrpali  vsaj 12.-15.000  nasprotnikov režima, večinoma domačine Nemce.  V prenapolnjenem taborišču je zaradi neprimerne higiene, podhranjenosti in bolezni v petih mesecih umrlo 5.000 taboriščnikov. Po intervenciji mednarodnega Rdečega križa so oktobra 1945 (pred volitvami) komunisti bili prisiljeni formalno  koncentracijsko taborišče ukiniti, spremenili so ga namreč v  delovno taborišče za obsojene na prisilno delo, ki je delovalo vse do aprila 1950.

    Absurd  komunistične politike je bil popoln, ko so  Sterntal, slovensko Strnišče, po vojni preimenovanem v Kidričevo – po komunističnem totalitaristu Borisu Kidriču, odgovornem za  tisoče ubitih, saj je znan  citat  tov. Kidriča iz   leta 1945, ko je dejal: «Nemška manjšina pri nas  ne bo imela nobenih pravic, ker je ne bo.«

      Slavnostni nagovor ob  odkritje spominske plošče na komandni stavbi v Sterntalu je imel moralni teolog dr. Ivan Štuhec, ki je uvodoma spomnil, da smo se zbrali na enem od preštevilnih krajev na slovenski zemlji, ki pod sabo še vedno skriva nešteto nikoli obsojenih in nedolžnih žrtev komunistične revolucije.

    Jasno je dejal, da kdor  še danes po več kot osmih desetletjih konca druge svetovne vojne zanika, da so komunisti okupacijo in osvoboditev od okupatorja izkoristili za svoje revolucionarne namene, debelo laže, se spreneveda in potvarja zgodovino in njena dejstva. A vse to se v naši državi dogaja še vedno pod krinko in s ciljem, da se mladim dopoveduje, kako je jugoslovanski in slovenski komunizem bil drugačen in s človeškim obrazom. Govornik je izpostavil, da na žalost ostanki totalitarnih komponent ostajajo prisotni v slovenski družbi vse do danes, slovenska politika pa ima problem, ker še  danes ni ratificiral deklaracije Evropskega parlamenta o treh totalitarizmih, ker ta obsoja tudi komunizem.

     Res nimamo več centralno planiranega gospodarstva, imamo pa novo levičarsko gospodarsko oligarhijo, ki se je okoristila v času tranzicije z družbenim kapitalom. Njihov skrajno levičarski monopol nad velikim deležem medijev je ostal in se je v zadnjih desetih letih še okrepil v enoumje.

    Dr. Štuhec je končal z besedami:«  da je dejanje organizatorjev prireditve korak v pravo, nasprotno smer, stran  od totalitarnih zablod  v preteklosti, v smeri počlovečenja družbe, sočutja s  posamezniki, ki so bili žrtve totalitarizmov vseh ideoloških barv, ki so sicer idejno različni, v bistvu pa popolnoma enaki. Ker če ne bi bilo tako, bi komunisti nikoli ne spremenili nemškega taborišča v svojega. Prav zato  je besedilo te spominske plošče na tem mestu zgodovinsko točno: žrtvam medvojnega nacističnega in povojnega komunističnega nasilja. (celotni govor dr. Štuheca si lahko preberete na levem delu naše spletne strani)

      Po  govoru dr. Štuheca je sledilo  odkritju spominske plošče, ki sta ga opravila simbolno  domačin župan občine Kidričevo Anton Leskovar in v imenu nemških internirancev Veronika Haring, predsednica Kulturnega društva nemško govorečih žena Mostovi Maribor.

         Odkrito spominsko ploščo je nato blagoslovil  mariborski nadškof  msg. Alojs Cvikl s krajšo versko slovesnostjo. Prav neprijetno, moreče pa je postalo, ko je govornica pričela brati odlomek iz knjige Trte umirajo stoje,  avtorja Bogdana Novaka. Že omenjena Veronika Haring  je  namreč med branjem teksta, tako kot je zapisano v tekstu,  položila ob spominsko ploščo venček in prižgala svečo (ko boste prebrali spodnji del teksta, boste razumeli zakaj je bilo moreče))

   »Naslednji dopoldan je Urška sedla na kolo in se odpeljala z Mogile. Še vedno je imela styrijino kolo, ki ji ga je oče kupil za rojstni dan pred štiridesetimi leti. Le da so zdaj morali kolesa registrirati in je imelo registrsko tablico z rdečo zvezdo in velikim S ter številko. Tudi od tega je bilo treba sedaj  plačati davek, pa so komunisti med vojno govorili, da po vojni davkov sploh ne bo več.

 Na krmilo kolesa je obesila cekar, v katerega je dala venček, ki ga je spletla prejšnji dan, in debelo svečo. Odpeljala se je skozi Ptuj in čez Dravski most skozi Hajdino v Kidričevo. Kraj, ki so mu še vedno govorili Sterntal, sploh ni prepoznala. Ob cesti je zrasla velikanska tovarna aluminija in glinice, v bližnjem parku pa naselje tridesetih delavskih blokov, v katerih so bila stanovanja z balkoni. Vendar se ni ustavljala, da bi jih občudovala.

Pri Apaškem križu je zavila na levo in potem v log ob cesti. Med redkim drevjem se je ustavila. Prislonila je kolo na drevo in se razgledala. Tla so bila mahovnata, povsod po gmajni je raslo nizko grmičevje. Na tem kraju,  so govorili, so udbovci pobijali in pokopavali šterntalske ujetnike. Tu nekje počiva tudi telo njenega Filipa.

Vzela je iz cekarja venček in svečo. Pokleknila je poleg bližnjega drevesa, položila venček na tla in na njegovo sredino dala svečo. Iz škatlice je vzela vžigalico in jo uprasnila ob njenem robu. S plamenčkom je prižgala svečo. Klečala je in strmela v nemirni plamenček. Zmolila je očenaš in zdravamarijo za Filipovo dušo in ji zaželela večni mir in pokoj. Pomislila je, da tu ni pokopan samo Filip, ampak še na stotine drugih, ki so izginili takoj po vojni.

Ta misel jo je zlomila. Solze so jo oblile, pokrila si je obraz z dlanmi in jokala. »Filip, joj, moj Filip, zakaj so mi te vzeli?« je stokala pod mokrimi dlanmi. »Filip, moj Filip!«

Vse doslej je imela upanje, da je kje zaprt in se bo vrnil. Še ko ji je Zalarjev Ivan povedal, da je bil zraven, ko so ga ustrelili, se nekako ni mogla sprijazniti s to mislijo. Zdaj, ko je klečala v gmajni, kjer je nekje ležalo tudi njegovo telo, se je zavedla, da je to neizprosna resnica in da Filipa ne bo videla nikoli več, ker je bil v tem času človek človeku zver. Okoli nje je bilo nemo drevje, ki se ni zmenilo za čas, ki je polzel ob njegovem lubju. Bilo je, kot da bi se bil čas ustavil, a to je bila le nemoč njenega čutenja, čeprav je slutila, da so drevesa samo videti negibna, kajti v resnici merijo s svojo stoletno rastjo božji čas, ki teče zelo počasi.

Vstala je in se opotekla h kolesu. Odpeljala se je nazaj proti domu, proti Mogili, kjer so bili vsi njeni spomini na Filipa in na srečo, ki jo je užila z njim. Kajti le v spominih si lahko zgradimo zatočišče, v katerem nam je življenje znosnejše.«

Po nenapovedani tišini je sledil še Večerni zvon solista Jana Veljaka.

Ob koncu komemoracije je govornica povabila prisotne, da še sami povedo nekaj besed. Tako je Janez Janša, vodja stranke SDS med drugim dejal:« Dokler v neki družbi ni te sposobnosti, da se takšno zlo moralno obsodi, potem ni temeljnih pogojev za spravo. Resnice, ko gre za tako velike stvari, ko gre za tako veliko trpljenje, enostavno ni mogoče ubiti. Tako velikega trpljenja, kot se ga spominjamo na tem mestu, enostavno ni mogoče zakriti, ni mogoče ubiti in spomin je treba ohranjati pred pozabo.”

    Posebej še naj izpostavimo govor nemško govorečih, izseljenih domačinov. V njihovvem imenu je spregovorila Ingeborg Mallner, ki je v osebnem, čustvenem nagovoru dejala:

Spoštovani udeleženci tega spominskega dogodka,

kot zvezna predsednica Deželne zveze nemških Spodnjih Štajercev, zastopam vse nemško govoreče, ki so bili po drugi svetovni vojni izgnani iz domovine svojih prednikov na Spodnjem Štajerskem. Mnogi med njimi so bili po koncu druge svetovne vojne internirani v to taborišče in so na lastni koži izkusili trpljenje in smrt v tem taborišču – to je pustilo globok pečat v njihovih dušah in tisti redki, ki so danes še živi, se ne želijo več vrniti na ta kraj strašnih spominov.

Ta kraj je bil tudi del mojega otroštva in mladosti. Moja babica je bila internirana v tem taborišču. Vsakič, ko smo otroci stali ob babičinem grobu, je moj oče pripovedoval zgodbo o babičinem bivanju v taborišču, o otrocih, ki so najprej pohajkovali po taborišču, nato niso mogli več stati ali hoditi, dokler jih ni bilo več. Skoraj noben otrok, mlajši od treh let, ni preživel taborišča.

     Šele pozneje  so mi  pokazali lokacijo množičnih grobišč na Pohorju, kamor so ponoči s tovornjaki pripeljali taboriščnike, ki so jih nato izvensodno pobili, nič krive. Moja babica je imela srečo, da je niso odpeljali na Pohorje. Taborišče Sterntal je bilo treba zaradi katastrofalnih razmer po inšpekcijskem pregledu Rdečega križa konec avgusta 1945 namreč zapreti.

Besedilo na  tej spominski plošči se me je od prvega trenutka dotaknilo, saj je namenjeno spravi. Ganilo me je tudi naključje, da je to  spominsko ploščo in da bo  tudi  kamniti spomenik/kapelico na Pohorju, ob otvoritvi  5. oktobra letos  posvetil nadškof msgr Alojzij Cvikl.

  Res, predolgo smo molčali.

K besedi so se priglasili še profesor zgodovine  Janez Janžekovič, ki je podrobno raziskal taborišče, odvetnik Dušan Ludvik Kolnik, predsednik domače zgodovinske sekcije ter madžarski veleposlanik v Sloveniji  Andor Ferenc David.

   Celotno komemorativno slovesnost sta  glasbeno popestrila domači, ptujski kvartet »Musica« in komorni zbor Hugo Wolf iz Maribora, ki deluje v okviru Kulturnega društva nemško govorečih žena Mostovi.

Tekst  Jan Schaller,   Avtor fotografij je Gašper Mlakar