Obisk , sobota 7. oktober 2023
Spomin na umrle od lakote in mraza v letu 1946
Besuch, Samstag, 7. Oktober 2023
Gedenken an die Hunger- und Kältetoten von 1946
Landsmannschaft der Deutsch-Untersteierer in Österreich organizira vsak leto spominski izlet na Madžarsko v kraj Murakerresztur, ki je izgnanim nemško govorečim iz Apaške doline bolj znan kot kraj, kjer so v največjem mrazu v januarju in februarju 1946 zaprti v živinskih vagonih čakali na usodno odločitev ali jih bodo pobili, odpeljali v drugo taborišče ali mogoče celo izpustili nazaj v svoje domove na Apaškem polju.
Običajno prisedemo v avtobus, ki pride že skoraj poln, tokrat pa je prišel avtobus v Cmurek/Mureck skoraj prazen, večina nas je vstopila šele v Cmureku/Murecku, potnike pa smo pobirali vzdolž Mure vse do zadnje avstrijske vasi Sicheldorf, ker je vstopila še zadnja zelo zgovorna Marija. Ko je opazila, da govorimo tudi Slovensko, se je odprla. »Veste mi smo doma govorili oba jezika, dedek me je naučil slovensko in znanje dveh jezikov je vedno dobrodošlo. Jaz imam bližje v Gederovce na slovenski strani, kot do Bad Radkersburga«. Malo pred tem je na avtobus z berglami komaj prišel Hanz, sicer upokojeni profesor z Dunaja, ki se je na stara leta vrnil v bližino svojih korenin na Apaškem polju in sedaj živi v Bad Radkersburgu.«Dokler še lahko hodim, moram na to pot spominov, da se na tak način vsaj malo oddolžim mojih sorodnikov in znancev, ki so umrli od mraza in lakote,« še pove. In soseda, ki je sedela za mano je žalostno povedala »Pravzaprav mi je hudo, ker grem na to pot, pot spominov svojega trpljenja, na moje takrat umrle sorodnike. To je res žalostna zgodovina, kako so nas izgnali iz Apaškega polja, naše domovine in hoteli uničiti. Hudo je še danes, ko grem čez mejo v rojstni kraj Apače pogledat našo hišo, ki še vedno stoji«. Vsak potnik ima svojo zgodbo, spomine na hude čase iz januarja 1946, ko so še živeli na svojih domovih na Apaškem polju in po končani štiriletni vojni pričakovali, da bo vsaj tako, kot je bilo v kraljevini Jugoslaviji, ko je bilo to območje dvojezično.
edes Jahr organisiert die Landsmannschaft der Deutsch-Untersteierer in Österreich eine Gedenkfahrt nach Ungarn in die Stadt Murakeresztúr, den Exil-Deutschsprachigen aus dem Abstallerfeld besser bekannt als der Ort, an dem sie in der bitteren Kälte des Januars und Februars 1946 in Viehwaggons eingesperrt waren und auf die schicksalhafte Entscheidung warteten, ob sie getötet werden, in ein anderes Lager gebracht oder vielleicht sogar in ihre Heimat ins Abstallerfeld entlassen werden.
Normalerweise steigen wir in einen Bus, der fast voll ist, aber diesmal war der Bus bis Mureck fast leer, die meisten von uns stiegen erst in Mureck ein, und entlang der Mur bis zum letzten österreichischen Dorf, Sicheldorf, wo wir Mitglieder mitgenommen haben. Die letzte die im Sicheldorf eingestiegen ist, war die sehr wortgewandte Maria. Als sie bemerkte, dass wir auch Slowenisch sprechen, erklärte sie gleich: “Wissen Sie, wir haben zu Hause beide Sprachen gesprochen, mein Großvater hat mir Slowenisch beigebracht, und zwei Sprachen zu können ist immer willkommen. Ich bin schneller in Gederovci, auf der slowenischen Seite als in Bad Radkersburg”.
Kurz zuvor ist auch Rudolf, ein pensionierter Professor aus Wien mit seinen Krücken in den Bus gestiegen. “Solange ich laufen kann, muss ich diesen Weg des Gedenkens gehen, um sich an die Bekannten, die in Kälte und Hunger gestorben sind, zu erinnern”, sagt er. Seine Familie wurde nach dem Krieg aus Tschechien vertrieben. Im Alter hat er in Bad Radkersburg einen Zweitwohnsitz gefunden, dort neue Freunde kennen gelernt, vom Schicksal der Abstaller erfahren und ist seither regelmäßiger Teilnehmer.
Po poti smo se ustavili še na kavi v kraju Letenyu, kjer smo izstopili iz avtobusa v kraj, ki živi na prvi pogled še vedno v 80. letih prejšnjega stoletja, vsaj središče kraja izgleda tako, kot da se je tam čas ustavil.
Še malo pa smo prišli v kraj Murakeresztúr, kamor smo bili tudi namenjeni. Prvič se ta kraj omenja leta 1347, ko so tu zgradili benediktinski samostan. Za življenje v tej vasi pa je bila prelomnica leto 1860, ko so zgradili železniško progo med bližnjo Veliko Kanižo /Nagykanizsa/ Großkirchen in današnjo Hrvaško. Tako je turistično znan železniški most na reki Muri, ki vodi do hrvaškega kraj Kotoriba. Po drugi svetovni vojni je to mešano madžarsko-hrvaško narodnostno ozemlje zaradi bližine meje po reki Muri in slabih medržavnih odnosov precej stagniralo. Ko je bil leta 1970 obnovljen železniški most čez Muro, pa je kraj Murakeresztúr s svojo železniško povezavo, predvsem tovornim prometom z Jugoslavijo, spet pridobil na pomenu.
V lokalni cerkvi Svetega križa so nas že čakali, saj je bila dogovorjena spominska sveta maša/Gedenkmesse. Če so ob začetku maše nekateri malo čudno pogledovali, ker je bila maša v madžarskem jeziku, pa so nas domačini ob izhodu iz cerkve prijetno presenetili s pogostitvijo, ki je dosedaj ob vsakoletnih obiskih še nismo doživeli.
Zapeljali smo se še mimo železniške postaje, kjer smo se z minuto molka/Gedenkminute spomnili številnih tovornih-živinskih vagonov polnih izgnancev v hudi zimi januarja/februarja 1946. Na bližnjem pokopališče, kjer je pokopanih vseh 77 umrlih od lakote in mraza na bližnjih železniških tirih so svojci umrlih uredili spomenik, ki je simbolno namenjen tudi vsem ostalim, ki so umrli na dolgi poti, ki se je začela tiste nedelje 13. januarja 1946, ko so komunisti iz domov na Apaškem polju izgnali vse nemško govoreče domačine.
In ob spomeniku je bil spet čas, da smo se spomnili te tragične poti izgnanih domačinov iz Apaškega polja.
Ko je kazalo, da je bilo konec leta 1945 najhujše za apaške Nemce že mimo, da bodo lahko živeli naprej v svoji izolirani skupnosti, se je zgodila nesrečna nedelja, 13. januarja 1946.
Med nedeljsko mašo v tamkajšnji župnijski cerkvi so jih zmotili pripadniki komunistične politične policije (KNOJ, OZNA, UDBA), ki so v maniri medvojne preizkušene gestapovske metode zmotili verujoče pri maši in jim jasno povedali, da imajo časa 10 minut, s seboj pa lahko vzamejo le najnujnejše- največ 10kg. Na vojaške kamione so natrpali 2181 domačinov iz 26 vasi, med njimi je bila vsaj tretjino otrok, najstarejši pa je imel 101. leto. V Gornji Radgoni so jih že čakali živinski železniški vagoni in v januarskem mrazu je 84. polnih živinskih vagonov pričelo svojo odisejado po železnici preko Madžarske najprej na Dunaj. Avstrija pa apaške Nemce ni hotela prevzeti, ker so jih obravnavali kot komunistične pregnance. Obljubljena nova domovina Avstrija je tako ostala zanje kot izgon iz raja. Sledila je vrnitev v živinskih vagonih nazaj do madžarsko jugoslovanske meje, kjer so v hudem mrazu čakali cele tri tedne. V tem času jih je zaradi lakote in ozeblin umrlo 77.
Po treh tednih so jih jugoslovanske oblasti spet prevzele in jih potem mimo domov v Apačah odpeljali po Sloveniji do Jesenic, kjer so jih predali Avstrijcem. Zanimivo je, da je bila selitev apaških Nemcev v vseh potankostih podobna selitvam Slovencev, ki so jih med vojno izvajali nacisti. Torej kot neko maščevanje. V Avstriji so se številni naselili pri sorodnikih in znancih ter več kot desetletje čakali kot drugorazredni državljani na pridobitev novega državljanstva, čeprav so se narodnostno imeli za nemško govoreče.
Dejanja nove komunistične oblasti v Apaški dolini po končani drugi svetovni vojni so čista kopija nacističnega terorja med vojno. »Krivi so da so Slovenci« so novi oblastniki spremenili v »Krivi so da so Nemci«. Preizkušeno nacistično vojno taktiko so torej dobesedno kopirali in ohranjena je zbadljivka, da je bilo potrebno paziti le pri podpisu, da niso prepisali SS-Standardenfuhrer in so podpis spremenili v Major OZNE…
Und die Nachbarin, die hinter mir saß, sagte traurig: “Eigentlich fühle ich mich unwohl, wenn ich diesen Weg gehe, den Weg der Erinnerung an mein Leid, an meine Verwandten, die damals gestorben sind. Es ist eine wirklich traurige Geschichte, wie sie uns aus dem Abstallerfeld, unsere Heimat, vertrieben haben und uns vernichten wollten. Es ist auch heute noch sehr schmerzhaft, wenn ich über die Grenze in meine Heimatstadt Abstall fahre, um unser Haus zu sehen, das noch heute dort steht.” Jeder Reisende hat seine eigene Geschichte, Erinnerungen an die harten Zeiten im Januar 1946, als sie noch in ihren Häusern im Abstallerfeld lebten und nach dem Ende des vierjährigen Krieges erwarteten, dass es wenigstens so sein wird wie im Königreich Jugoslawien, als das Gebiet zweisprachig war.
Auf dem Weg zu unserem Ziel hielten wir noch kurz für einen Kaffee in Letenye, wo wir aus dem Bus ausstiegen und einen Ort, der auf den ersten Blick noch in den 1980er Jahren lebt, gesehen haben. Zumindest das Stadtzentrum sieht so aus, als sei dort die Zeit stehen geblieben.
Kurze Zeit später kamen wir in Murakeresztúr an, wo wir hinwollten. Die erste Erwähnung dieses Ortes geht auf das Jahr 1347 zurück, als hier ein Benediktinerkloster errichtet wurde. Der Wendepunkt für das Leben in diesem Dorf kam im Jahr 1860, als eine Eisenbahnlinie zwischen der nahe gelegene Stadt Nagykanizsa/Großkirchen und dem heutigen Kroatien gebaut wurde. So ist die Eisenbahnbrücke über den Fluss Mur, die in die kroatische Stadt Kotoriba führt, den Touristen sehr bekannt. Nach dem Zweiten Weltkrieg stagnierte dieses ungarisch-kroatische Mischgebiet aufgrund seiner Grenznähe entlang der Mur und der schlechten zwischenstaatlichen Beziehungen. Mit dem Wiederaufbau der Eisenbahnbrücke über die Mur im Jahr 1970 erlangte Murakeresztúr jedoch durch den Eisenbahnanschluss wieder an Bedeutung, insbesondere für den Güterverkehr mit Jugoslawien.
In der örtlichen Heiligen-Kreuz-Kirche wurden wir bereits erwartet, denn es war eine Gedenkmesse angesetzt. Schauten zu Beginn des Gottesdienstes einige unsere Leute etwas befremdet, weil der Gottesdienst in ungarischer Sprache abgehalten wurde, überraschten uns die Einheimischen beim Verlassen der Kirche mit einer großartigen Agape, das wir bei unseren jährlichen Besuchen noch nicht erlebt hatten.
Wir fuhren am Bahnhof vorbei, wo wir für eine Schweigeminute anhielten, für die vertriebenen Abstaller, die in der Kälte im Januar und Februar 1946 in Viehwaggons ihr Leben verloren haben. Auf dem nahegelegenen Friedhof, wo alle 77 an Hunger und Kälte Verstorbenen begraben sind, haben die Angehörigen der Umgekommenen eine Gedenkstätte errichtet, die symbolisch auch allen anderen gewidmet ist, die auf der langen Reise starben, die an jenen Sonntag, dem 13. Januar 1946, begann, als die Kommunisten alle deutschsprachigen Einheimischen aus ihren Häusern aus dem Abstallerfeld vertrieben.
Und bei der Gedenkstätte war es wieder einmal Zeit, sich an diese tragische Reise der deportierten Einheimischen aus dem Abstallerfeld zu erinnern.
Als es schien, dass mit Ende des Jahres 1945 das Schlimmste für die Abstall-Deutschen vorbei sei, dass sie in ihrer Deutschen Volksgruppe isoliert weiterleben könnten, ereignete sich ein unglücklicher Sonntag, der 13. Januar 1946.
Während der Sonntagsmesse in der dortigen Pfarrkirche wurden sie von Angehörigen der Kommunistischen Politischen Polizei (KNOJ, OZNA, UDBA) gestört, nach Gestapo-Methode der Zwischenkriegszeit wurde ihnen bei der Hl. Messe klar gesagt, sie hätten 10 Minuten Zeit, nur das Nötigste mitzunehmen – maximal 10 kg. 2181 Einheimische aus 26 Dörfern wurden auf Militärlastwagen verladen, mindestens ein Drittel davon Kinder, der Älteste war 101 Jahre alt. In Radkersburg warteten bereits Viehwaggons auf sie, und in der Januarkälte begannen 84 volle Viehwaggons ihre Odyssee auf den Schienen quer durch Ungarn, zunächst nach Wien, dass damals unter Sowjetischer Führung war. Die wollte die Abstaller Deutschen jedoch nicht übernehmen. Die neue Heimat Österreich erschien ihnen vorerst wie eine Vertreibung aus dem Paradies. Es folgte die Rückfahrt in den Viehwaggons zurück zur ungarisch-jugoslawischen Grenze nach Murakeresztúr, wo sie drei Wochen in der bitteren Kälte warteten. Während dieser Zeit starben 77 an Hunger, Erkrankungen und Erfrierungen.
Nach drei Wochen übernahmen die jugoslawischen Behörden sie wieder und brachten sie dann vorbei an ihren Häusern quer durch Slowenien nach Jesenice, wo sie den Österreichern übergeben wurden. Es ist interessant, dass die Vertreibung der Abstaller Deutschen in allen Einzelheiten der Vertreibung der Slowenen ähnelte, die von den Nazis während des Krieges ausgeführt wurde. Also wie eine Art Rache. In Österreich ließen sich viele bei Verwandten und Bekannten nieder und warteten mehr als ein Jahrzehnt als Bürger zweiter Klasse auf die neue Staatsbürgerschaft, obwohl sie sich als Deutschsprachige betrachteten.
Diese Aktion der neuen kommunistischen Regierung im Abstallerfeld nach dem Ende des Zweiten Weltkriegs ist eine reine Kopie des Nazi-Terrors während des Krieges. “Sie sind schuld, dass sie Slowenen sind”, änderten die neuen Behörden, “sie sind schuld, dass sie Deutsche sind”. So wurde die altbewährte Nazi-Kriegstaktik buchstäblich kopiert und es blieb auch bei Bissigkeit, dass man nur bei der Unterschrift aufpassen musste, dass man den SS-Standartenführer in Major OZNE geändert hat…
Apaško polje/ Abstallerfeld
Abstallerfeld – Geschichte
Apače se prvič omenjajo v začetku 13. stoletja, kot posest benediktinskega samostana v Šent Pavlu v Labotski dolini/Lavamund Tal/ na avstrijskem Koroškem. V tem času se je pričela tudi nemška kolonizacija tega območja.
Apaško polje, tudi Apaška dolina, površine 36 km2 je bila v času Avstro -Ogrske monarhije, do leta 1918 poseljena večinoma z nemško govorečimi prebivalci. Apaško polje so po prvi svetovni vojni s St. Germainsko pogodbo (sprejeta 10.9.1919) dodelili kraljevini SHS v zameno za avstrijsko Radgono in Radgonski kot, ki sta ostala na drugi strani Mure avstrijsko ozemlje. Meja je tako postala reka Mura.
Med pogajanji na mirovni konferenci bi kraljevina SHS skoraj izgubila Apaško dolino. V zadnjih dogovorih mirovne konference je bila namreč danes avstrijska Radgona in Radgonski kot na levem bregu Mure dodeljen Avstriji, v igri pa je bil tudi plebiscit za to območje. Da so preprečili plebiscit so se tako odpovedali Radgoni in Radgonskemu kotu in v zameno dobili Apaško polje, ker je obema stranema ustrezala meja po reki Muri. Maistrovi vojaki so tako morali zapustiti ozemlje prek Mure. Dunajski veletrgovec Julius Meinl, ki je kupil posestvo Freudenau v Črncih leta 1907 pa je ostal lastnik posestva tudi v kraljevini Jugoslaviji, vse do nacionalizacije v letu 1945.
Določitev Mure, kot mejne črte po razpadu Avstro-Ogrske monarhije kraljevini Jugoslaviji, je pomenilo za večinsko nemško prebivalstvo Apaške doline veliko spremembo, na katero so se sprva le težko privadili. Z Apaško dolino je kraljevina Jugoslavija dobila okoli 4000 prebivalcev, rodovitna polja in številne mline na Muri. Novembra 1920 je bilo za apaške Nemce še upanje, da bodo pristali v novi državi Avstriji, ker bi naj zamenjali to z drugimi mejnimi območji. Aprila 1921 pa je bilo objavljeno v časopisu, da se morajo nemški kmetje preseliti čez Muro, če želijo živeti v svoji nemški miselnosti.
Kljub slovenski šoli v kraljevini Jugoslaviji je okoli 3000 domačinov ohranilo nemščino, kot svoj pogovorni jezik. Večina jih je s priključitvijo Avstrije nemškemu rajhu pričakovala boljše oz. stare čase. Čas nacistične okupacije je že po nekaj tednih pomenil deportacije za slovenske sosede. A tudi Nemcem na Apaškem polju se ni dobro pisalo. Nekaj so jih partizani odpeljali že med vojno, nekaj so jih brez sodbe pobili že sredi maja 1945, sledile so deportacije v komunistično taborišče Strnišče/Sterntahl (Kidričevo).
Po nasilno izseljenih nemških prebivalcih po koncu 2. svetovne vojne so se v Apaško polje priselili kolonisti – Slovenci iz različnih regij, ki so tu našli svoj novi dom na nacionaliziranih posestvih. Priseljeni kolonisti niso bili navajeni kmečkih del. Ko so jih začeli prisilno vključevati v zadruge, jih je večina zapustila sicer brezplačno dodeljeno posest. Na ta izpraznjena posestva so se nato priselili prebivalci iz Prekmurja. S tem se je skoraj v celoti zamenjalo prvotno prebivalstvo Apaške doline in sta na tem območju nastala dva lokalna pogovorna jezika – staroapaški in prekmurski, ki je vedno bolj prevladoval.
Občina Apače, ki je nastala marca leta 2006, danes obsega 53,2 km2, in se razprostira ob toku reke Mure, vse od Trat do Podgrada. Obsega 21 naselij. V občini živi 3745 prebivalcev v 1241 gospodinjstvih.
Tekst in slike Jan SCHALLER
Abstallerfeld wurde erstmals im frühen 13. Jahrhundert als Besitz des Benediktinerklosters St. Paul im Lavanttal in Kärnten, Österreich, erwähnt. In damaliger Zeit begann auch die deutsche Besiedlung dieses Gebietes.
Das Abstallerfeld, mit einer Fläche von 36 km2, wurde nur von der deutschsprachigen Bevölkerung bis 1918 während der österreichisch-ungarischen Monarchie besiedelt. Das Abstallerfeld war nach dem Ersten Weltkrieg mit St. Germain Vertrag (angenommen am 10.9.1919) an das Königreich SHS ausgetauscht für Bad Radkersburg mit Umgebung. Territorium auf dem linken Ufer der Mur wurde neuem Stadt Österreich zugewiesen. Die Grenze zwischen zwei neuen Staaten wurde endgültig der Fluss Mur.
Während der Friedenskonferenzverhandlungen könnte das SHS-Königreich das Abstallerfeld verlieren. Bei den letzten Friedenskonferenzbesprechungen wurde nämlich Bad Radkersburg mit Umgebung, alles am linken Ufer der Mur, Österreich zugeteilt, und eine Volksabstimmung für das ganze Gebiet, besetzt von General Maister´s Truppen, war ebenfalls im Gange. Um die Volksabstimmung zu verhindern, wurde die Grenze entlang der Mur für beide Seiten die beste Lösung. Die General Maister Militärtruppen mussten daher das Territorium über die Mur verlassen. Der Wiener Großhändler Julius Meinl, der 1907 das Gut Freudenau in Schirmdorf/Črnci kaufte, blieb aber Besitzer auch im Königreich Jugoslawien, bis zur Verstaatlichung im Jahr 1945.
Der Fluss Mur als Grenzlinie nach dem Zerfall der österreichisch-ungarischen Monarchie in das Königreich Jugoslawien bedeutete für die mehrheitlich deutsche Bevölkerung des Abstallfeldes eine große Umstellung, an die sie sich zunächst nur schwer gewöhnen konnte. Mit dem Abstallerfeld gewann Jugoslawien rund 4.000 Einwohner, fruchtbare Felder und zahlreiche Mühlen an dem Fluss Mur. Im November 1920 bestand noch Hoffnung für Abstall-Deutsche, im neuen Staat Österreich zu landen, da sie diesen durch andere Grenzgebiete ersetzen sollten. Im April 1921 wurde jedoch in einer Zeitung veröffentlicht, dass deutsche Bauern über die Mur ziehen müssten, wenn sie in ihrer deutschen Gesinnung leben wollten.
Trotz der slowenischen Schule im Königreich Jugoslawien behielten rund 3.000 Einheimische in Abstallerfeld Deutsch als Umgangssprache bei. Die meisten erwarteten bessere Zeiten mit dem Anschluss Österreichs an das Deutsche Reich. Aber schon nach wenigen Wochen bedeutete die Nazi-Besatzung für viele slowenische Nachbarn Deportationen. Aber auch den Deutschen im Abstallerfeld wurde nichts Gutes prophezeit. Einige wurden schon während des Krieges von Partisanen verschleppt, andere Mitte Mai 1945 ohne Urteil ermordet, es erfolgten Deportationen in das kommunistische Lager Sterntal (Kidričevo).
Nach der Vertreibung der deutschen Bevölkerung nach dem Ende des Zweiten Weltkrieges wanderten hierher Ansiedler aus verschiedenen Regionen, die auf verstaatlichtem Landbesitz ihre neue Heimat fanden. Einwanderer waren aber nicht an die landwirtschaftlichen Arbeiten gewöhnt. Bei der gewaltsamen Eingliederung in die Genossenschaften verließen die meisten von ihnen den ansonsten zugeteilten Grundbesitz. Die geleerten Güter wurden dann von Bewohnern aus der Nebenregion Prekmurje/Übermurgebiet angesiedelt. Das bedeutete eine fast vollständige Umwandlung der ursprünglichen Bevölkerung des Abstallerfeldes und schuf zwei lokale gesprochene Sprachen in der Region – das Alt-Abstaller Deutsch und der Prekmurje Dialekt, der auch heute zunehmend dominiert.
Die im März 2006 neu gegründete Gemeinde Apače/Abstall umfasst heute 53,2 km2 und erstreckt sich entlang des Murflusses von Trate/Wiesenbach (gegenüber dem Ort Mureck) bis Podgrad, heute Vorort der Gemeinde Radgona (Radkersburg auf slowenischer Seite). Die Gemeinde Apače/Abstall umfasst heute 21 Siedlungen, hat 3.745 Einwohner in 1.241 Haushalte.


