Janez CVIRN: Politična orientacija Nemcev na Spodnjem štajerskem

BEREMO: TRDNJAVSKI TRIKOTNIK,Politična orientacija Nemcev  na Spodnjem Štajerskem (1861-1914), knjiga 389 strani, izdala Založba OBZORJA Maribor, 1997

Avtor: dr. Janez Cvikl (1960-2013), slovenski zgodovinar,

Nekaj zanimivih  citatov iz obsežne knjige

PREDGOVOR:      

Slovenska stran je tako stereotipno prikazovala nemško zatiranje Slovencev, načrtno germanizacijo, gradnjo nemškega mostu na Jadran v službi velikonemške imperialistične politike ter dokazovanju kontinuitete (veliko)nemške politike. Nemška (avstrijska) stran pa  v dokazovanju tradicionalno (pra)nemškega značaja spodnje Štajerske in krivice, ki so jih bili deležni spodnještajerski Nemci po razpadu monarhije. Pri tem sta obe strani dramatični nacionalni spopad s konca prejšnjega stoletja praviloma projicirali v obdobje, ko nacionalno še ni bilo v ospredju, hkrati pa povsem zanemarili tako širši avstrijski politični kontekst kot tudi razliko v nacionalnem razvoju spodnještajerskih območij.

Poselitev

UVOD (strani 9-19)

Če se je na  Spodnjem Štajerskem do srede prejšnjega stoletja in še dlje govorilo o Nemcih in Slovencih, potem so bili (razen v Apaški dolini) Slovenci zmeraj podeželsko in Nemci mestno oz. trško prebivalstvo. Czoernigova etnografska statistika iz leta 1846 navaja, da se slišijo »nemški glasovi« v večini večjih spodnještajerskih krajev.

Seveda pri tem ne gre za »pranemška mesta«, ki da so jih na ruševinah antičnih mest zgradili nemški kolonisti, potem pa so znala ohraniti svoj »nemški značaj« vse do začetka modernih nacionalnih gibanj, kot sta rada poudarjala nemška politična publicistika. »Nemški značaj« spodnještajerskih mest in trgov  se je kazal le v obliki  tradicionalnih jezikovnih razmerij. Nemški občevalni jezik je bil  namreč zunanji simbol meščanstva proti okoliškemu kmetstvu, ki je bilo po svojem jeziku, z redkimi izjemami, izključno slovensko. A tudi slovensko govoreče osebe, ki so prišle v mestno okolje, so hitro privzele mestnemu okolju primeren nemški  jezik.

V Mariboru je bilo sredi prejšnjega stoletja življenje v glavnem nemško, čeprav je velika večina mariborskih meščanov po potrebi obvladala tudi slovensko. Gimnazijski profesor Rudolf Puff (1808-1865),  je mariborske razmere v  svoji knjigi: Marburg in Steiermark, seine Umgebung, Bewohner und Geschichte, 1847 opisal tako: «Življenje v Mariboru je vseskozi nemško, dasiravno je mesto sredi med Slovenci. Skoraj vsi Mariborčani  razumejo nemški in slovenski jezik. Posli se nauče nemškega jezika večidel koj v prvem letu, ko so v mesto došli.«

   Podobne jezikovne razmere so vladale tudi v Celju, čeprav se zdi, da je  bila  v mestece ob Savinji vloga  slovenskega jezika v predmarčnem obdobju večja kot denimo v Mariboru. O tem nam poroča tudi  Jurij plemeniti Martens, ki si je na  svojem popotovanju  skozi slovenske dežele 1818 prav v Celju moral kupiti slovensko slovnico, »ker se samo z nemščino ne da vsega opraviti«.

Tudi v manjših spodnještajerskih trgih, ki so se le malo razlikovale od  svoje podeželske okolice, je bilo prebivalstvo več ali manj  dvojezično, čeprav je bila  nemščina nekak zunanji znak »jare gospode«.  Dr. Josip Sernec je jezikovne navade v svoji družini v Slovenski Bistrici opisal z besedami:«Moj oče je govoril prav  gladko slovenski, mati je tudi znala naš jezik, vendar je rada mešala v našo govorico germanizme. Doma z otroki pa so starši govorili nemško.« Na las podobne jezikovne razmere so bile tudi v družini Josipa Vošnjak iz Šoštanja »Čutili se nismo niti Nemce, niti Slovence, ker se za narodnost do leta 1848  sploh nihče ni menil. Doma smo med seboj govorili ponavadi nemško, znali pa smo tudi slovensko.«

     Do marčne revolucije 1948 na Spodnjem Štajerskem ni zaznati  nikakršnih  nacionalnih konfliktov, saj  so ljudje na spodnjem Štajerskem bili v prvi vrsti Štajerci, , zavedni meščani in veliki lokalpatrioti, ki so govorili  po vsakdanji potrebi  nemško in slovensko, a je do  nemštva in slovenstva nevtralno razpoložen, ker se  narodnostnega vprašanja takrat še ne zaveda.

Na spodnještajerskem se večina  odzove na revolucijo leta  1848  z mešanimi občutki, vendar je bila večina prepričana,  da lahko »čisti nacionalni princip«, kot ga skušajo  uveljaviti nacionalna gibanja po vsej srednji Evropi, privede do razpada države. Zato ne preseneča, če v revolucionarnem letu 1848  spodnještajerski Nemci  odločno zavračajo vse (pre)radikalne (ultranacionalne) ideje in se iskreno zavzemajo  za nacionalno enakopravnost. V tem okviru nemško meščanstvo nasprotuje  programu zedinjene Slovenije s povsem enakimi argumenti, kot v odnosu  nemške združitve (z redkimi izjemami), saj je izrazito avstrijsko usmerjena. Avstrijska monarhija mu očitno pomeni več kot združena Nemčija (volitve v frankfurtski parlament).

Izrazito avstrijsko stališče povsem prevlada v Društvu  za posredovanje  med slovensko in nemško narodnostjo/Verein zur Vermittlung der der slavischen und deutschen Nationalität), ki ga  sredi maja 1848 ustanovijo v Celju na pobudo dr. Mathiasa Foreggerja, (celjskega odvetnika, ki je bil  aktiven tudi v politiki). Društvo, ki si zada za cilj spravo med obema narodoma, s v svojem programu zavzema za močno in enotno Avstriji, v kateri bodo vsi narodi popolnoma enakopravni. Celjski nemški list se tako 1. 7. 1848 preimenuje v Cillier Zeitung s podnaslovom«Zeitung für Stadt und Land, mit besonderer Rücksicht auf deutsche und slavische Interessen«.

Čeprav spodnještajerski Nemci- predvsem iz strahu pred razpadom države- nasprotujejo absolutnemu nacionalnemu principu in se zavzemajo za enotno, močno in pravično Avstrijo, se vseeno dobro zavedajo, da pri novi državnopravni ureditvi ne bo šlo brez rešitve nacionalnih problemov. Ko 9.8.1848 štajerski deželni  zbor  potrdi, tudi z večino slovenskih glasov, sklep o nedeljivosti dežele Štajerske, je večina spodnještajerskih Nemcev prepričana, da bi  bila najboljša rešitev  za dosego nacionalne enakopravnosti nacionalno oblikovana okrožja. »Za Avstrijo, ki ne bo nobenemu mačeha«.

Kljub v letu 1848 prebujeni  moderni slovenski in nemški nacionalni zavesti, ostaja  slovensko-nemško nacionalno  razmerje tudi v petdesetih letih 18 stoletja podobno tistemu  izpred marca 1848, torej v obdobju neoabsolutizma. »ko je orožnik edina oseba, ki si upa na cesti pokazati svojo samozavest.« Obsežna policijska poročila o političnem razpoloženju ljudstva govorijo predvsem o vsesplošnem nezadovoljstvu z absolutizmom  in policijskim režimom.

 In tudi jezikovne razmere ostajajo več ali manj takšne, kot so bile pred revolucijo1848 . V mestih in trgih na Spodnjem Štajerskem je tako občevalni jezik »gospode in boljših meščanov« skoraj izključno nemški, čeprav jih večina seveda obvlada tudi slovensko, vendar je zunanja podoba  urbanih naselij  skoraj popolnoma nemška.

Do odločilne faze v narodnostni diferenciaciji tako pride šele v času po obnovi ustavnega življenja, ko se je meščanstvo v mestih in trgih na spodnjem Štajerske prisiljeno nacionalno opredeliti. Čeprav se na začetku mnogi ne morejo ali ne želijo odločiti in poskušajo še naprej hierarhično vzdrževati  nemško in slovensko identiteto, postaja tako neopredeljeno  stališče vedno bolj nevzdržno. Kmalu po obnovi ustavnega življenja se tako na spodnjem Štajerskem ob slovenski nacionalni stranki oblikuje tudi nemška (ustavno verna)   stranka.

Vsebina knjige (poglavja)

Prehod v nacionalizem (1879-1885),strani 87 – 115

Tako kot so se  namenili  naši nasprotniki  slovenizirati  Spodnjo Štajersko, bomo mi  zdaj poskušali germanizirati.

  Časnik KMETSKI PRIJATELJ, ki izhaja v Celju pisan v nemščini in slovenščini »prav po celjsko-nemčurski šegi zapiše ,« pisel supen, pisel flajš, pisel  bindiš, pisel dajč«

Boj za  štajersko Podravje (1907-1914)strani  295 – 315

Jugoslovansko vprašanje  (1908-1914)  strani   315 – 333

Zusammenfassung Das Festungsdreieck strani  377- 389

Menu