Janez CVIRN: Politična orientacija Nemcev Hans PIRCHEGGER: Spodnja Štajerska v zgodovinina Spodnjem štajerskem
Beremo: Spodnja Štajerska v zgodovini svojih gospostev in posesti, mest in trgov
V originalu: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte
Avtor Hans Pirchegger (1875-1973), avstrijski zgodovinar
Izdajatelj knjige R. Oldenbourg, München, 1962, 264 strani z zložljivim zemljevidom Pregledni zemljevid spodnještajerskih gospostev
Uvod: Pregled zgodovine nekdanje štajerske dežele med Dravo-Savinjo in-Sotlo, strani 1- 16
O nacionalnem problemu: Spodnja Štajerska je bila razen mest in večjih trgov, poseljena s Slovenci. Kot kmečko ljudstvo niso imeli pisnega jezika in literature. Vendar so se nadarjeni ljudje lahko povzpeli s prevzemanjem nemške kulture. Okoli sredine 16. stoletja so voditelji štajerskih protestantov skušali pridobiti slovensko podeželsko prebivalstvo s spodbujanjem prevodov Svetega pisma in nabožnih knjig v slovenščino. To bi bil začetek pisnega jezika in književnosti, če bi ljudstvo sprejelo Luthrov nauk, vendar je katolicizem bolj upošteval svoje interese in se postavil na stran protireformacije.
Ljudske šole Marije Terezije so bile tiste, ki so naznanjale nov razvoj. Nastali so slovenski učbeniki in slovarji. Do nadaljnjega vzpona je prišlo, ko je Napoleon leta 1809 priključil avstrijske dežele Franciji kot „sedem Ilirskih provinc“ in je bil posebej naklonjen slovanstvu kot protiuteži nemško usmerjeni dunajski vladi. Ljubljana je tako postala narodno središče izobraženih Slovencev, tudi ko so se dežele leta 1813 ponovno vrnile v avstrijsko okrilje. Čeprav okoli leta 1820 še ni bilo splošno priznanega slovenskega pisnega jezika, so voditelji leta 1848 zahtevali ustanovitev samostojne slovenske pokrajine. Ko so svoje želje predstavili nadvojvodi Janezu, jih je ta vprašal, ali se z njimi strinjajo tudi koroški in štajerski Slovenci, a tega niso znali odgovoriti. Schwarzenberg in Bach sta potem želela celotni monarhiji dati nemški značaj, vendar poskus germanizacije v letih 1849-1859 ni uspel, prav tako kot pod cesarjem Jožefom II, v letih 1941-1945 pa je imela germanizacija nasprotni učinek.
Vse od ponovnega sklica štajerskega parlamenta leta 1861 so potekale razprave o nacionalni politiki. Voditelji Slovencev so priznali, da so vsa mesta in trgi na južnem Štajerskem razen sedmih pretežno nemška, priznali pa so tudi, da Slovenske gorice severno od Maribora niso v celoti germanizirali, je pa v govoru, običajih, tradiciji in oblačenju postalo to območje bolj neslovansko, kar potrjujejo tudi nemška kmečka imena. Kljub temu so slovenski voditelji v tem času dosegli precejšen uspeh, odkar je bilo okrožje Maribora dodeljeno lavantinski škofiji, saj se je s tem začela močna slovenizacija s strani duhovščine.
Nemško šolsko društvo in društvo „Südmark“, ustanovljeno leta 1889, sta si prizadevala zaustaviti ta razvoj. Ko je Avstrija leta 1918 razpadla, so voditelji Slovencev med mirovnimi pogajanji trdili, da sta šele ti dve društvi umetno ustvarili germanizacijo južne Štajerske. Vendar pa zapisi iz 17. in 18. stoletja pričajo o prav nasprotnem. Leta 1766 je župnik majhnega obmejnega tržnega mesta Rohitsch (Rogatec) zaprosil vlado, naj mu dodeli pomočnika, ki govori nemško. Leta 1783 je mesto Friedau (Ormož) zaprosilo, da se frančiškanski samostan ne zapre in da se tu ustanovi nemška šola; zgodnja maša je potekala v slovenščini, pozna pa v nemščini. Enako je potrjeno za Windischgraz (Slovenj Gradec). V Windischfeistritzu (Slovenska Bistrica) so meščani imeli nemško šolo. Leta 1629 so meščani Windischfeistritza (Slovenska Bistrica) ustanovili minoritski samostan za nemško bogoslužje; ko so ga leta 1786 ukinili, so meščani prosili cesarja, naj tu imenuje nemškega župnika, ker bi sicer nemški obrtniki zapustili svoj kraj. Leta 1664 je trg Luttenberg (Ljutomer) zavrnil Georga Schniderischa, ki so ga predlagali za sodnika, ker ni znal nemško. Simon Griesmüller, ki je bil izvoljen leta 1684 pa je znal „dobro govoriti nemško, windisch in madžarsko, jezike, ki so jih tukaj uporabljali“. Poslovni jezik je bila nemščina, „saj so postopki potekali samo v nemščini in nikoli v hrvaščini“.
Že dolgo pred ustanovitvijo Schulvereina so obstajale nemške kulturne ustanove, kot so bila amaterska gledališča v Mariboru, Celju in na Ptuju, pevska društva itd. V Mariboru je bilo leta 1823 ustanovljeno bralno društvo, leta 1847 v Ljutomeru in leta 1855 v današnji Slovenski Bistrici.
Mesta in trge so ves čas upravljani v nemškem jeziku, o čemer pričajo vsi zapisi, vse davčne in zemljiške knjige ali urbarji, četudi so bili prebivalci v malih kmečkih trgih pretežno ali v celoti Slovenci. Prav ti kmečki trgi so najprej izgubili nemški vpliv, okoli leta 1868 jih je bilo takih le sedem; tik pred prvo svetovno vojno pa je ostalo nemških le osem mest: Maribor, Celje, Ptuj, Ormož, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Šoštanj in Brežice ter enajst večjih trgov: Ober-Radkersburg, Ljutomer, Lenart, Rogatec, Lovrenc, Radlje, Muta, Vitanje, Vojnik pri Celju, Slovenske Konjice in Laško. Bolj ali manj močna nemška manjšina v drugih krajih. Leta 1910 je bilo Nemcev na Spodnjem Štajerskem od 403.506 Slovencih le 65.582, torej le 14 %, vendar so bili gospodarsko najmočnejši in kulturno najnaprednejši del prebivalstva, njim je skoraj izključno pripadala industriji, veletrgovina in boljša obrt. Poleg tega je bila večina posestev v rokah nemških lastnikov, kar je bilo pomembno za kmetijstvo, vključno z vinogradništvom.
Toda v obdobju ljudskega prebujanja in volilne pravice množic je bilo upadanje nemškega vpliva težko zaustaviti, saj se je nemški značaj celotne države iz predmarčnega obdobja nenehno drobil. Na južnem Štajerskem pa se je upad zgodil že prej. Slovensko ljudstvo in njegovi intelektualci so že imeli visoko izobražen višji razred, ki se ni več želel vključiti v nemško kulturo, kot je to veljalo pred letom 1848.
Razpad Avstrije konec leta 1918 je zapečatil usodo Spodnje Štajerske. Zavezniki so srbskim enotam dovolili, da so napredovale, kolikor so jim dopuščali politični cilji Slovencev. Ti so bili združitev vseh Slovencev. Sprva pa so obstajali dvomi, ali jim bo pripadel tudi Maribor, saj so bile tu močne avstrijske pehotne in artilerijske sile. Toda že avgusta 1919 je vrhovni svet zaveznikov v Parizu pripravil načrt za izvedbo referenduma v Mariboru, na koncu je Avstrija dobila kot nadomestilo današnjo avtrijsko Radgono. Celotna južna Štajerska je bila izgubljena, večina Nemcev pa se je izselila ali pa je bila preseljena.
Izguba je močno prizadela ostali del avstrijske Štajerske, ki je bila v veliki meri oskrbovana iz Spodnje Štajerske, Zgornja in Osrednja Štajerska pa sta izgubili dosedanji trg za svoje industrijske in trgovske izdelke.
Vendar pa so tudi Slovenci hitro in zelo težko občutili posledice razdružitve, saj so se počutili bolj zatirane zaradi nove oblasti kot prej zaradi nemške. Zato so ne le Nemci, temveč tudi Slovenci aprila 1941 pozdravili ponovno združitev Štajerske. Vendar je nacionalsocialistični Rajh naredil že na začetku kar nekaj velikih napak: nasilno germanizacijo, izgon, preselitve in številne usmrtitve talcev, kot maščevanje za partizanske napade. Posledica tega ni bila le, da so se Slovenci, sprva veseli združitve Štajerske, razočarani obrnili in se vsaj deloma pridružili partizanom, temveč tudi, da so bili po nemškem zlomu februarja 1945 spodnještajerski Nemci popolnoma iztrebljeni, razen če so pravočasno pobegnili.
Nemštvo na Dravi in Savinji spada v zgodovino.
