Rodila sem se leta 1906 v Apačah in tam sem  obiskovala osnovno šolo v samostanu. Nekatera dekleta, med njimi tudi mene, so nune še dodatno  učile, da smo uspešno  opravile zasebni izpit  v glavnem domu šolskih sester v Eggenbergu pri Gradcu. Oče me je tako  prijavil kot prodajalko v  naši lastni trgovini z usnjem, kar je bilo za tiste čase nekaj posebnega. Moj oče je vodil tudi usnjarno, izdeloval je usnje in podplate iz živalskih kož, ki so mu jih kmetje prinesli v strojenje. Kmetje so mu dobavljali tudi hrastovo lubje in ostale dodatke, ki so bili potrebni pri strojenju. Del strojenih kož  so kmetje vzeli nazaj, ker so iz njih dali izdelati čevlje za svojo družino in tudi za  hlapce, za kar je pri hiši  poskrbel  čevljar. Kmetje iz  celotne Apaške doline vse do Slovenskih goric so prinesli  v našo usnjarno svoje živalske kože. Vsako leto smo tako strojili okoli 1000 kož. Moj oče je kože, ki jih kmetje niso potrebovali, predelal v surovo usnje in jih je večinoma prodajal Judom za izdelavo  modnih dodatkov. Iz tega usnja  so izdelovali predvsem torbe, avto sedeže in drugo galanterijo.

Življenje v  novi državi SHS nam sprva ni prineslo večjih sprememb. Šole, cerkve in uradi so pri nas ostali pretežno nemški. Šole so nato počasi spreminjali v  dvojezične. Starejši  ljudje pa se  tudi v novih razmerah niso naučili niti besede slovensko. Vendar so se slovenski učitelji vse bolj trudili, da bi učence spravili v slovenske razrede, in potrebna je bila vztrajnost nemških staršev, da so svoje otroke  obdržali v nemškem razredu. V višjih razredih  je bil pouk samo še v slovenščini. Takšna sprememba je bila za nas še  posebej težka, saj  nismo  znali pravilno izgovarjat slovenskih črk. Še toliko bolj  so bili otroci veseli ko so imeli od  aprilu 1941  spet le nemški pouk. Gospodarsko nam v času Jugoslavije ni bilo slabo. V primerjavi z Avstrijo nismo imeli inflacije in ni bilo političnih nemirov.

Poleg naše trgovine so  bili v Apačah še  številna drugi obrtniki. Tako smo imeli  trgovino Kolleritsch, ki jo  je kasneje prevzel Krempl, ta pa je potem dal  trgovino v najem  Löschniggu, ker  sam ni hotel ostati v Jugoslaviji, in se je preselil v avstrijsko Radgono/Radkersburg. Kasneje je trgovino prodal Kossiju, od katerega smo  potem to trgovino prevzeli mi.

      V Apačah so bile štiri gostilne: pri »Fürstu« so se vsak teden srečevali župnik, ravnatelj, župan, zdravnik, trgovci in obrtniki. Tam so razpravljali o novicah ter političnih in gospodarskih razmerah. Potem so bile še gostilne Kern, gostilna  Wresnig (pozneje Hödl) in gostilna Bauer. Ko se je družina Bauer preselila v Avstrijo, je gostilno kupil neki Küčan iz  Prekmurja. Tako so se v Avstrijo postopoma  preselilo tudi cele  družine s kmetij. Večinoma so jih zamenjali Slovenci iz Prekmurja. Tudi z njimi smo imeli res dobre odnose. Kern in Wresnig sta bila mesarja. Mizarstvo Ertl pa je bilo že malo izven kraja.

Tudi v  drugih vaseh so bila majhna obrtna podjetja, tako je družina Hötzl  vodila pekarno in mlin. Spomnim se, kako je pek Hötzl  s konjsko vprego dovažal  gostilničarjem in trgovcem po vsej dolini  predvsem žemlje, ker kruh so kmetje pekli še sami.  Za spremembo, ob posebnih priložnostih, pa so jedli že tudi  pekov kruh.

Po vaseh so bili tudi mlini, ki so  pozimi stiskali  tudi olje iz bučnih semen. To so bili mlini  Krobath, Wisik in  Fasching, v Apačah je bil to  Bauerjev mlin, v Segovcih pa  Kröllov mlin. Vsi so bili ob odcepu  Mure- danes  Mlinski potok, takrat Mühlbach,  ki se je odcepil od Mure pri Obermurecku in se ponovno zlil  nazaj v Muro v Segovcih . V Lutvercih �pa je bil zelo dolgo na Muri ladijski mlin, vse do tridesetih let 20. stoletja.

Mandlovi so  imel veliko kovačnico. Njihov sin  je svojo prvo mašo  obhajal 26. julija 1914. Spomnim se, da sem bila kot dekle tam  v beli obleki. Datuma pa se dobro spomnim, ker sta morala dva prisotna  gospoda, sicer oficirja, zaradi izbruha vojne takoj v vojno.

Markowitsch je imel ključavničarsko delavnico, ki je bila povezana s trgovino s kolesi in šivalnimi stroji. Tudi družin Wagner, Zelzer, kasneje Grafoner,  se spomnim. Imeli smo tudi dva krojača, Orniga in Talmeierja, pa tudi sedlarja Maier in dva pleskarja ter kamnoseškega mojstra (Tschrpnja), sodarja in nekaj šivilj, ki so tako kot čevljarji in krojači veliko delali kot »štera/Stör« (po naročilu na domu stranke delati) . V  Kernovi hiši pa  sta bila še klepar  in frizer.

V Apača  je vedno prihajal  tudi okrajni zdravnik. to je bil sprva  dr Semlitsch, ki jev prvi svetovni vojni padel na fronti, , nasledil ga je dr. Mathey, in nazadnje smo imeli še zdravnika,  dr. Hötzla.

To lepo, tiho in mirno življenje se je nenadoma končalo leta 1945. Tako kot mnoge druge so tudi mojega moža maja ugrabili partizani in od takrat je pogrešan. Nikoli ne bom pozabila  4. julija ob zori, ko  sta v našem stanovanju vstopila dva moška. Tovornjaki so že čakali in mene so z mamo in mojimi  otroki ter številnimi drugimi odpeljali v  taborišče Sternthal. Moje tri otroke so lahko sorodniki po 8 tednih odpeljali  nazaj domov, z mamo sva morali v taborišču Sterntal ostati do 10. septembra. Že pozimi smo vedno slišali, da je treba vse Nemce v Apaški dolini  izseliti.  Tako sem že vnaprej  pripravila najpomembnejše papirje in stvari, ki sem jih nato 13. januarja 1946 lahko vzela s seboj, ko so nas izselili. V živinskih vagonih so nas peljali po železnici  najprej v Gornjo Radgono, potem pa  preko Ljutomera  na Hrvaško  in dalje preko Madžarske na Dunaj. Dunajčani, ki so pogosto poleti dopustovali v Apačah, so izvedeli za ta naš  živinski transport. Imeli smo srečo, da so nas odpeljali iz vlaka in nam ponudili  začasno namestitev. Tako nam ni bilo treba doživeti bolečega povratnega transporta preko Madžarske, ko so zaradi hudega mraza in dolgotrajnega čakanja v živinskih vagonih  številni izgubiti življenje.  Nam je uspelo po ovinkih priti nazaj do Gradcu in  potem še do  Straßa, kjer smo našli svoj novi dom.«

Zadnji apaški  zdravnik dr. Hötzla nam bo vsem iz Apaškega polja ostal v trajnem spominu. Znan je bila po svoji prijaznost, in dobroti  zlasti do revnih. Ni bilo nič  nenavadno, da je ob obisku bolnika tam pustil lastno brisačo in milo, ko je videl, da te stvari manjkajo. Čeprav je v začetku leta 1945 živel že v Avstriji, so ga maja 1945 zvabili nazaj v Apače. Od partizanov je namreč  prejel sporočilo, da ga domačini nujno potrebuje in da se mu ne bo nič zgodilo. Nato so ga partizani ugrabili in umorili.