Že tradicionalno srečanje Štajercev iz treh držav – banatskih Nemcev-Štajercev iz Romunije, Spodnjih Štajerjev iz današnje Slovenije in seveda Štajerjev iz avstrijske Štajerske – je letos bilo 26. maja v avstrijski Lipnici/Leibnitz in okolici. To nam je omogočilo, da smo to regijo, ki jo običajno povezujemo le z čezmejnim nakupovanjem, doživeli tudi skozi zgodovino tega kraja-občine.

V posebno čast nam je bilo, da nas je že na začetku srečanja v mestni hiši v Lipnici, prvotno zgrajeni leta 1692 in v sedanjo obliko prenovljeni leta 1913, sprejel sedanji župan občine Lipnica/Leibnitz Daniel Kos. Po pozdravnih nagovorih vodij delegacij je župan Kos na kratko predstavil mesto in njegovo okolico.

Leibnitz je mesto, ki leži med rekama Muro in Sulm. S 13.517 prebivalci je peto največje mesto v zvezni deželi Štajerski in je tudi okrajno središče tega območja. Flavia Solva, predmestje Lipnice, ustanovljeno okoli leta 15, je že iz rimskih časov znano kot del province Norik in je edino rimsko mesto na območju današnje avstrijske Štajerske. Za nas je še posebej zanimivo zaradi rimske ceste, ki ga je nekoč povezovala s Poetovio, današnjim Ptujem.

Območje Lipnice je bilo od leta 860 naprej pod nadzorom salzburške knežje-nadškofije. Najstarejši pisni zapis sega v leto 970 in ga omenja kot “civitas Lipnizza”. Zanimivo je, da ime izhaja iz staroslovanske besede Lipa-Lipica (naselje lip). Leta 1532 so Turki uničili tržno mesto Lipnico. Do leta 1595 je ostala del salzburške knežje-nadškofije, a jo je istega leta kupil štajerski škof in protireformator Martin Brenner. Bližnji grad Seggau, ki so ga od leta 1218 večkrat razširili sekauski škofje, je do 20. stoletja služil kot poletna rezidenca graško-sekauskih škofov.

Do sredine 19. stoletja je Leibnitz pripadal mariborskemu okrožju. Z izgradnjo južne železnice od Dunaja do Trsta leta 1846 pa je Lipnica, enako kot Maribor, pridobila regionalno prometno povezavo. Cesar Franc Jožef I. je tako 27. aprila 1913 Leibnitz povzdignil v mesto, kar je privedlo tudi do prenove stare mestne hiše.

Drugi postanek na našem letošnjem srečanju je bila vas Grossklein oziroma natančneje njen Keltski muzej. Muzej v Grosskleinu obstaja od leta 1990, v letih 2003 in 2019 pa je bil razširjen in prenovljen. Njegovo poslanstvo je ohranjanje in predstavitev bogate arheološke dediščine iz obdobja halštata v Grosskleinu in njegovi okolici. Poseben poudarek je na dobrem arheološkem znanju. Najdbe so v muzeju predstavljene na zanimiv in dostopen način. Grossklein je eno najpomembnejših najdišč iz obdobja halštata (850–500 pr. n. št.), s prvotnim imenom Klyne, s pisnimi zapisi, ki segajo v leto 1170.

Muzej iz obdobja halštata ponuja tudi osem kilometrov dolgo pohodniško srečanje s tem obdobjem, tako domačinom in obiskovalcem ponujajo edinstveno celodnevno doživetje zgodovinske kulturne krajine Grosskleina, z raziskovanjem ostankov štirih velikih grobnih gomil.

Na ta soparen poletni dan smo postali že žejni, pa tudi lačni, tako smo prispeli na našo tretjo postajo, na kmečki turizem Schneiderannerl v Sausalu. In končno je bil tudi čas za klepet s prijatelji iz vseh treh štajerskih regij.

Besedilo: Jan Schaller