Po turističnem ogledu središča Temišvara smo se z avtobusom odpeljali do naše druge postojanke v Reschitze, kjer je drugi nemški otok v Romuniji oz. pokrajini Banat, tako imenovani Berglanddeutschen (hriboviti Nemci), na jugu romunskega Banata, v hribovitem predelu. Avstrijci, pretežno s Štajerske, so na to območje prišli na začetku 18. stoletja, ko so Habsburžani poslali svoje prebivalce raziskovat rudno bogastvo območja Banata. Zanimivo je, da so se ti novi naseljenci opredeljevali kot Štajerci, ohranili štajerski govorni dialekt in svoje domače običaje vse do danes. Prav zato so tudi danes tesno povezani z avstrijsko deželo Štajersko, ki jim pomaga, spodbuja in s tem ohranja nemško govorečo manjšino na tem območju Romunije tudi danes. V zlatih časih je bilo na tem območju kar 30.000 Berglanddeutschen, danes ta narodna skupnost šteje okoli 1500 članov.

   Kraj Reschitze ima kar štiri imena, romunsko je to Resita,  madžarsko Resicabanya, srbško pa Rešica. Prvotno je bil to srbska poljedelska vas, zato ni čudno, da so v kraju ortodoksna katedrala, rimsko-katoliška in evangeličanska cerkev. Rešice, ki so imelie tudi 100.000 prebivalcev imajo danes okoli 75.000 prebivalcev, od tega 1000 Nemcev.

  Največji razvoj so Reschitze doživele v sredi 18. stoletja, ko je Marija Terezija začela na tem območju graditi železarsko industrijo, ki je postalo najpomembnejše središče težke industrije na jugovzhodu. Od leta 1872 dalje so postali najpomembnejši izdelovalci lokomotiv (danes muzej na prostem hrani vse vrste lokomotiv), izdelovali so turbine, ladijske vijake. Žal pa so tudi Reschitze doživele propad železarske industrije in največji odliv prebivalcev-»gastarbeiterjev« v Nemčijo.

     V starem delu mesta, še vedno mu pravijo nemški del, ima v Romuniji uradno priznana nemška manjšina Demokratischer Forum der Banater Berglansdeutschen svoj kulturni center, poslovne prostore, knjižnico in predavalnico za srečanja v prvem nadstropju. Kulturni center se imenuje Aleksander-Tietz-Zentrum, po Aleksandru Tietzu (1896-1978), pisatelju, filozofu, učitelju nemščine, raziskovalcu narodnega bogastva.

      Ker smo z avtobusom že zamujali na prireditev, smo si muzej železniških lokomotiv na prostem ogledali le iz avtobusa. V kulturnem domu so nas namreč že čakali domačini na uradni del 26. srečanju Štajercev treh dežel, domačih Stajercev-Banater Bergland, Stajercev iz avstrijske zvezne dežele Štajerske, v organizaciji Alpeländischer Kulturverband Graz in Štajercev iz spodnje Štajerske- Kulturnega društva nemško govorečih žena »Mostovi«.

   Na tem srečanju se je vsem predstavil novi predsednik Alpeländischer Kulturverband Graz Dr. Alexsander Maicovski dosedanjega dolgoletnega predsednik dr. Reinhold Reimanna, ki je postal častni predsednik, pa smo na tem srečanju razglasili kar za inventar srečanja Štajercev treh dežel, saj brez njega in njegove pomoči tudi tega srečanja ne bi bilo. Sledili so govori in predstavitve, vmes so nam zaigrali naši muzikanti iz Gradca, sledil je osrednji del srečanja- kulturni program, v katerem smo se predstavili člani Kulturnega društva nemško govorečih žena Mostovi iz Maribora z literarnimi avtorskimi teksti članov, objavljenih v 21. letnem zborniku VEZI MED LJUDMI-ZWISCHENMENSCHLICHE BINDUNGEN.

     Začeli smo bolj žalostno, z nesrečnimi zgodbami – spomini iz prve in druge svetovne vojne, ki še vedno živijo med nami, s skoraj kriminalko Cvetke Vidmar, Druga vrata levo, in z veselo zgodbo Ana-Marije Pušnik (soustanoviteljice društva), ki opisuje Ženitno posredovalnico, ko pravzaprav lastnica sama išče moškega-novega partnerja, kar je prebrala Veronika Haring, predsednica društva. Vse tekste lahko preberete v našem 21. zborniku za leto 2022.

      Z nasmehom, pogovorom ob kavici smo zaključili drugi večer našega potepanja po Romuniji.

Tekst in Foto: Jan Schaller