Vas Leše je naselje, na nadmorski višini od 530-675 m, na pobočjih nad Prevaljami, od katerega je oddaljeno 3 km. Leše so bile sprva naselje, kjer so samevale samotne kmetije, od katerih večina obstaja še danes. Leše danes le še malo spominjajo na pomembno rudarsko preteklost, danes so bolj znane pohodnikom, ki ljubijo čisto naravo in svež zrak.

       A kraj Leše je bil nekoč, v starih časih zelo znan, saj je bil tam največji rudnik premoga v Sloveniji. Začetki Leškega premogovnika segajo v leto 1818, ko je dunajski magistratni nameščenec Blaž Mayer na dopustu pri svojem prijatelju, posestniku Kresniku, zasledil sloje rjavega premoga. Leta 1820 je pridobil rudarsko pravico do premogovnega revirja in tega leta so premog tudi začeli kopati. A ker Mayer ni imel pravih kupcev za premog, je premogovnik z rudarskimi pravicami prodal bratom Rosthorn, ki so leta 1835 zgradili železarno na Prevaljah, kjer so potem uporabljali izključno leški premog.

      Leški rudnik je bil v petdesetih letih 19. stoletja največji rudnik na Slovenskem, saj so leta 1847 v vseh slovenskih rudnikih nakopali trikrat manj premoga kot na Lešah. Največ rudarjev, 865, je bilo v rudniku zaposlenih leta 1879, medtem ko je največjo proizvodnjo rudnik dosegel leta 1882 s 70.000 tonami.

       S propadom železarne v Prevaljah, leta 1899,se je končala zlata doba rudnika premoga Leše. Premogovnik je v zmanjšani meri deloval do leta 1935. Premog so kopali sicer še do leta 1939, ko ga je dokončno zmanjkalo. Tako je po 119 letih obratovanja propadel leški premogovnik, v katerem so nakopali skupaj kar 3,500.000 ton premoga.
       Krajevni praznik na Lešah praznujejo 3. julija, na dan rudarjev, kot spomin na tiste čase.

   Pravljično podobo kraja danes ustvarjata dve izjemni gotski cerkvi iz 15. stoletja cerkvi sv. Ane in sv. Volbenka, ki stojita na hribu nad vasjo.

     Cerkvi sv. Ane in sv. Volbenka na Lešah spadata med slikovitejše cerkve na Slovenskem. O njunem nastanku ni znanega ničesar, vendar sta bili verjetno obe zgrajeni v 15. stoletju. Sv. Ana je do danes ohranila številne karakteristike, ki jih je dobila s predelavami do konca 17. stoletja, vključno s freskami iz 15. in 16. stoletja, zlatim oltarjem ter lesenim stropom iz 17. stoletja.

     A kraj Leše skriva v sebi tudi žalostno, tragično usodo. V cerkvi sv. Ane se namreč vsako leto ob prazniku Kristusovega vnebovzetja, 9. maja, srečajo potomci in svojci pobitih avstrijskih Korošcev, ki so jih maja 1945 partizani pobili in zakopali v močvirnatem delu bližnjega gozda. Pokojni bivši župan Othmar Mory je že leta 1990 organiziral spominsko mašo in poklon pobitim Korošcem, ki so jih pobili po končani drugi svetovni vojni.

     O teh dogodkih piše Stefan Karner tako: » Poleg neusmiljenih in precej množičnih izgonov, deportacij in umorov več tisoč pripadnikov nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji naj bi leta 1945 – po zamislih nekaterih partizanskih funkcionarjev – nemško govoreče izselili tudi z območja avstrijske Koroške, ki so jo zasedli Titovi partizani, da bi ustvarili etnično čisto slovensko regijo, kar ni uspelo s plebiscitom 1920. Med zasedbo Koroške v času od 8. do 20. maja 1945 so Titovih partizani na zasedenem ozemlju po koncu vojne aretirali veliko število civilistov iz razlogov, ki niso znani.

     Deportacija 263 Korošcev iz Avstrije v Slovenijo po končani vojni, meseca maja 1945 se je končala z umorom najmanj 128 tujcev v Lešah, južno od Pece v Sloveniji. Tam so bila njihova trupla zagrebljena v gozdu.

    Sorodniki in prijatelji so lahko poslednje počivališče pobitih v gozdu v Lešah prvič varno obiskali šele leta 1990, po političnem preobratu v Jugoslaviji. V teh razmerah je Othmar Mory, sin deportiranih staršev, ki se niso nikoli vrnili domov, na podlagi številnih pogovorov s sorodniki o takratnih dogodkih prevzel težko nalogo in napisal knjigo z naslovom „LIESCHA/LEŠE 1945, kraj groze in spomina“. S tem je Othmar Mory izpolnil obljubo, hvaležnost, spomin do svojih staršev; s knjigo pa jih je rešil pred pozabo. Spominjanje in spoštovanje sta med osnovnimi potrebami individualnega človeškega obstoja, je v svoji knjigi zapisal Othmar Mory.

  Leše so tako s svojo rudarsko cerkvijo in preprostim lesenim križem v gozdu postale romarski kraj za žalujoče sorodnike in prijatelje.

     In v četrtek, 9. maja 2024, na dan vnebovzetja, je bil spet čas za pot v Leše, na spominsko slovesnost. Dvojezično nemško-slovensko mašo je vodil dekan Mag. Ivan Olip, ki je v pridigi poudaril, da za prebivalce avstrijske Koroške 9. maja ni bilo konec vojne, ni bilo konec pobijanja. Dogodili so se tragični, grozljivi dogodki, ko so Titovi partizani aretirali nič krive domačine in jih odpeljali iz Avstrije v Slovenijo. O teh grozljivih dogodkih v komunistični Jugoslaviji niso smeli govoriti, čeprav so ljudje o teh povojnih pobojih še dobro pomnili, a bilo je prenevarno celo približati se morišču v gozdu. Po letu 1990 so se stvari zelo spremenile, v gozdu smo postavili spominski križ. V spominski maši kot kristjani odpuščamo zločine, ki so se zgodili, a pozabiti jih ne moremo. A napočil je čas sodelovanja, povezovanja, vsi skupaj moramo delati za boljši jutri, je še dejal dekan Mag. Ivan Olip. Cerkveni obred je z pesmijo popestril moški pevski zbor »Petzen/Peca«, ki je zapel Marija pomagaj tudi v slovenščini.

      Po sami maši so spregovorili še sorodniki pobitih, ki so opisali izgubo svojih najdražjih. Koroški Slovenec dr. Marjan Šturm pa je poudaril, da mora spravo doseči najprej vsak sam pri sebi, da jo bomo lahko dosegli vsi tudi skupaj.

      In potem smo se odpravili po zadnji poti pobitih, najprej po kolovozu ob robu pašnika, kaj kmalu pa smo prišli do močvirnate poti, ki nas je pripeljala do mostička, na drugi strani pa je bil spominski križ 128 pobitim nedolžnim žrtvam, tujim državljanom, kjer smo položili spominski venec in prižgali svečke v spomin. Kar nekaj časa smo se še zadržali, saj so privreli na dan spomini na pobite.

Tekst in Foto Jan Schaller