»Zbrali smo se ob dnevu spomina na žrtve komunističnega nasilja, v tišini in spoštovanju do vseh, ki jim je bilo nasilno odvzeto življenje, dostojanstvo in pogosto tudi pravica do groba, je začela slovesnost moderatorka Silva Orovič Serdinšek, ki je nadaljevala:« Ta dan nas ne vabi k obsojanju, temveč k spominjanju. Ne kliče po razdoru, temveč po resnici. Spomin je dolžnost živih do mrtvih. In pravica mrtvih je, da niso pozabljeni.

Dobrodošli na današnji spominski prireditvi ob 17. maju, ukinjenem dnevu spomina na žrtve komunizma. Ob tem velja posebej poudariti, da je bil v parlament ponovno vložen zakon za obnovitev tega spominskega dneva, kar predstavlja pomembno prizadevanje za ohranjanje zgodovinskega spomina in spoštovanja do vseh žrtev.

Stojimo pred spomenikom, ki simbolizira ideološko nasilje komunizma ter predstavlja trpljenje med in po drugi svetovni vojni. V našem kraju je bilo eno izmed slovenskih taborišč, ki je omogočilo vso to tragedijo ideologije. V imenu vseh, ki so omenjeni na tem spomeniku, jim danes v imenu svobode in dostojanstva vračamo glas spomina in opomin vsem nam: nikoli več.

Zbrali, smo se, da počastimo spomin na vse, ki so trpeli in izgubili življenje pod nastajajočim komunističnim režimom. Njihova zgodba nas spominja na pomen spoštovanja in dostojanstva.
Spominjamo se jih.

Po minuti molka v spomin vsem umorjenim je moderatorka prebrala govor, ki ga je pripravila zgodovinska sekcija, v katerem je že na začetku poudarila:« Pred nekaj dnevi, 8. maja, obeležujemo dan zmage nad fašizmom, ne pa tudi dneva osvoboditve, saj se je prav takrat začel nov teror, teror komunizma.

17. maja, se spominjamo medvojnega in predvsem povojnega nasilja – največjega zločina, ki ga je ideologija komunizma storila Slovencem. To ni bil boj za svobodo. To je bil genocid nad lastnim slovenskim narodom, kjer je ugasnilo življenje več kot 15.000 naših prednikov, pri tem ne omenjam žrtev drugih narodnosti v teh krajih.

Stojimo tukaj v tišini, ki jo prekinjajo le naše misli in spomin. Ta spomenik ni zgolj kamen – je nemi križ, sidro, ki priča o eni največjih tragedij v naši zgodovini. Tako kot je osamosvojitev naj svetlejša točka je komunistično nasilje najtemnejša točka naše zgodovine. Spominja nas na bratomorno vojno in predvsem na povojne poboje, ki so bili industrija ubijanja, sistematični, kruti in usmerjeni proti lastnemu narodu. V imenu ideologije so pobili, mučeni in izgnani tisoče in tisoče Slovencev – možje, žene, mladeniči, dekleta in celo otroci. Pobiti so bili duhovniki, ki so oznanjevali vero, gospodarstveniki, ki so gradili blaginjo, učitelji, ki so širili znanje, kmetje, ki so obdelovali zemljo, in intelektualci, ki so sanjali o svobodni Sloveniji. Z enim zamahom je bil odstranjen najpomembnejši del narodnega telesa – njegova moralna, ustvarjalna in duhovna hrbtenica.

Danes, desetletja pozneje, nosimo posledice tega zločina v vsakdanjem življenju. Naša družba je globoko razdeljena, brez trdnih vrednot in brez jasne usmeritve«, je še poudarila govornica (celoten govor objavljamo na levi strani naše spletne strani.) in končala z besedami »Hvala vam, da ste danes tukaj. In naj Slovenija nikoli več ne doživi bratomora. Naš spomin nanje, naj ne ugasne nikoli.

Slavnostni govornik na tej prireditvi je bil dr. Ludvik Toplak, pobudnik postavitve spomenika, ki ga je potem njegova Ljudska stranka tudi postavila v spomin na vse žrtve. Dr. Ludvik Toplak je na kratko opisal zgodovino tega kraja, vse od ureditve okrevališča in vojaške bolnice v prvi svetovni vojni, taborišča ruskih vojnih ujetnikov, ki so po oktobrski revoluciji ostali pri nas, vojaškega pokopališča, delovnega taborišča med drugo svetovno vojno in komunističnega taborišča po končani vojni in dodal, »da danes žal prihajajo nove ideologijo, ki razkrajajo človeka, moralo in družino. Prav to novodobno dogajanje pa nas kliče k temu, da kaj naredimo, da spoštujemo žrtve iz hudih časov in da se kaj takega več ne bo ponovilo.«

V kulturnem delu slovesnosti je sodeloval mešani pevski zbor Sv. Miklavža iz Majšperka, pod vodstvom Mirka Vedleva, pesmi Franceta Balantiča pa je recitirala Petra March-Hadler.

Slovesnost je moderatorka Silva Orovič Serdinšek končala z besedami » Spomenik sam po sebi je le kamen, bron ali les. Svoj pravi pomen in dušo dobi šele takrat, ko se ob njem zberemo ljudje. Zato vas vabim da v znak spoštovanja, pietete in neizbrisnega spomina položimo ob spomenik cvetje in sveče v spomin na vse žrtve povojnega komunističnega nasilja.

Tekst in foto Jan Schaller