Tokrat je neutrudni Martin Kostrevc pri spomeniku pobitim pri Arehu organiziral spominsko dvojezično mašo, ki jo je vodil upokojeni župnik Bogomir Rakuša.

Pred pričetkom spominske dvojezične maše se je Ingeborg Mallner najprej zahvalila Martinu Kostrevcu, ki je bit tudi tokrat glavni organizator, za njegovo dolgoletno in vstrajno raziskovanje grobišč na Pohorju, predvsem pa za njegov življenjski boj za postavitev spomenika vsem pobitim na Pohorju, ki se mu je lani z odkritjem spomenika tudi uresničil.

V svojem govoru pa je na začetku spominske slovesnosti Ingebor Maller še posebej izpostavila z besedami: Množična grobišča na Pohorju so med ljudmi znana že dolga desetletja, a šele po osamosvojitvi Slovenije so lahko tudi javno spregovorili o tem. Leta 1992 je mariborsko društvo „Most svobode“ postavilo prva dva lesena križa. Moj oče je bil takrat navzoč pri tej simbolni postavitvi.

Martina Kostrevca sem spoznala leta 2012, ko je on že nekaj časa raziskal in sondiral posamezna množična grobišča na Pohorju. Takrat je že imel ob sebi zgodovinarja Dr. Mitjo Ferenca in Dr. Jožeta Dežmana, ki sta skrbela za „prikrita grobišča“ po celi Sloveniji in sta tudi tukaj opravila delne ekshumacije, ki so potrdile domneve.

Tako smo se še istega leta 2012 člani našega združenja- Landsmannschaft der Deutsch-Untersteirer s polnim avtobusom odpravili iz Gradca na Pohorje in še vedno se dobro spomnim, kako smo vsi bili globoko ganjeni, ko smo sredi gozda stali ob z lesom ograjenih posameznih grobiščih in poslušali besede Martina Kostrevca.

Takrat se je rodila velika želja po pravem spominskem obeležju po „kamnitem spomeniku“, kar pa žal nismo mogli takoj uresničiti. Margarete Jahn in drugi svojci tukaj pobitih, so nas na to obljubo vedno znova opozarjali. Martin Kostrevc pa si je postavitev dostojnega spomenika na Pohorju celo postavil za svoj življenjski cilj. Tako je po dolgih 12 letih, po več spodletelih poskusih, 5. oktobra 2024 kamniti spomenik končno slovesno odkrit.

Fascinira me, ko se spomnim, kako je spomenik nastajal dolgo vrsto let – očitno je bil potreben čas. Spomnim se prvega predloga, ko je bil leta 2016 predstavljen prvi načrt za kamnito kapelico, nato je bil dodan ta edinstven talni mozaik, ki ga je financiral Karel Lesjak, nazadnje pa sta leta 2024 svoje mesto dobila tudi križ in spominski monolit. Vsi ti štirje sestavni deli zdaj skupaj tvorijo celovito umetniško delo, noben sestavni del ne sme manjkati. Spomenik, ki je postavljen nekoliko višje pa še dodatno poudarja vzvišenost in dostojanstvo. Kljub tragični usodi tukaj pobitih pa nam je v srcu vseeno toplo ,da lahko prihajamo na ta spominski kraj, ob ta simbolni spomenik, da se zahvalimo, počastimo vse pobite in se spomnimo te krute usode, ki bo za vedno ostala v našem spominu.“

V drugem delu izleta so se potniki avtobusa odpravili na pot do večini neznanega gradu Lemberg pri Vojniku, kar bomo opisali v drugem prispevku.

Foto Manfred Korhammer