Življenjska zgodba Margarete Jahn

Margaret Jahn pri grobovih na Pohorju

Moje ime je Margaret Jahn, rodila sem se v enem najlepših krajev na svetu: v Sloveniji, pokriti z hektarji in hektarji vinske trte, sadnih dreves in travnikov, ki so obrobljeni z zelenimi griči in gorami. To mojo čudovito lepo domovino je težko primerjati s katerimkoli krajem na svetu . Dežela je ostala za vedno ista, vendar so se politične razmere in meje v zadnjih 150 letih večkrat spremenile in odločilno vplivale na življenja tisočih domačinov znotraj sedanjih meja.
Oba moja starša sta imela mešano avstrijsko-nemško in slovensko poreklo. Poročila sta se leta 1935 in trdo delala, da bi uresničila svoje velike sanje o izgradnji lastne hiše. Moj brat Johann ‘Hansi’ se je rodil 16. decembra 1939 v Mariboru, Slovenija, jaz pa 9. maja 1943 v istem mestu.

Po koncu vojne je oblast v Jugoslaviji prevzela nova komunistična oblast, ki nam je odpeljala starše, zato, da bi si novi oblastniki prilastili našo hišo. Pri 2 letih sem tako ostala sirota.
Ko so partizani prišli po naju z bratom, je babica, ki je govorila tekoče slovensko, na kolenih rotila partizane, naj ji dovolijo obdržati vnuke, kar so tudi dovolili, čeprav bi to tudi njih lahko spravilo v težave. Moja babica je takrat pisala svoji najstarejši neporočeni hčerki Marthi v avstrijski Gradec in jo prosila, naj pride v Maribor, da bo pomagala skrbeti za naju z bratom. Prišla je torej moja teta Martha in čeprav ni govorila slovensko, je bila zelo sposobna skrbnica za naju z bratom ter za moji dve sestrični Heidi in Linde, ki sta tudi prišli živeti k nam, k babici.

Tako sem odraščala dvojezično, doma smo govoril nemško, v šoli pa smo se učili slovensko. Tako je bilo tudi v nižji gimnaziji, ki sem jo obiskovala od leta 1950 do 1954. Čeprav v šoli na srečo med sošolci nisem imela težav, se je nekega dne med uro matematike le zgodil neljubi dogodek, ki ga nikoli ne bom pozabila. Kot običajno so me pri pouku matematike izbrali, da pred tablo rešim problem. Eden od sošolcev je besno dvignil roko, ker ni bil izbran on. Jezno, užaljeno me je pogledal in rekel učiteljici: “Doma govorijo nemško”. Moj obraz je postal rdeč in nisem se mogla domisliti ničesar, kar bi me rešilo iz te zagate. Imela sem srečo, da moj učitelj ni bil politični fanatik in je učencu le odgovoril: “Sem te vprašal za odgovor? Potem pa sedi.” Tista komunistična povojna leta smo živeli v nenehnem strahu. Otroci komunističnih funkcionarjev so nas pogosto poniževali in v celoti izkoristili svoj privilegiran položaj, da so nas lahko ustrahovali.

Kljub temu se z veliko ljubeznijo spominjam svojih mladih let, ko smo živeli kot podnajemniki v zgornjem nadstropju naše hiše, ki so jo zgradili moji starši, zdaj pa je ta hiša kar naenkrat pripadala državi. Še vedno se spominjam lepih sadnih dreves in vinske trte, ki jih je oče sam cepil in zasadil. Obrodile so zelo obilno, tako da je moja teta Martha lahko nabrala kar nekaj zabojev breskev in jih prodala na tržnici. Vrtno sadje nam je pomagalo preživeti. Otroci družine Ledinek, ki je živela v naši bližini, so bili naši najboljši prijatelji in njihovi starši so bili zelo prijazni in so sočustvovali z našo situacijo. Vedno je blagoslov poznati dobre in v Boga verujoče ljudi. So božji dar potrtim in nemočnim.

Teta Martha je vsak dan pričakovala, da se moji starši vrnejo, vendar se je končno sprijaznila z njihovo verjetno usodo in tako začela načrtovati, da naju z bratom odpelje v Avstrijo. Leta 1954 smo odšli in od leta 1954 do 1958 sem obiskovala srednjo šolo Sankt Andrä. Znala sem sicer govoriti nemško, vendar sem se v šoli naučila brati in pisati v slovenščini, zato mi je morala teta Martha več mesecev pomagati pri domačih nalogah, dokler jih nisem zmogla narediti sama.
V avstrijskem Gradcu sem končala 3-letno vajeniško izobraževanje za poklic šivilje. Leta 1961 sem odšla iskat bolje plačano delo v Nemčijo in ga našla v Darmstadtu v deželi Hessen. Sprva sem živela v hiši katoliške družine. Zaposlila sem se v tovarni oblačil Fink kot šivilja in z bratom, ki je prav tako prišel v Darmstadt iskat službo, sva dobila nato državno stanovanje.

Svojega bodočega moža sem spoznala leta 1965. Steve je služil v ameriški vojski, stacionirani v Darmstadtu, kjer je bil do decembra 1965, ko se je vrnil v Chicago. Leta 1966 mi je poslal povratno letalsko vozovnico za let v Ameriko. Toda vrnila sem se nazaj v Nemčijo, da opravim izpit za krojaškega mojstra, ki sem ga uspešno opravila 15. junija 1967. Takoj potem sem kupila enosmerno karto za Chicago, kjer sta mi Stevova teta Margaret in njen mož Frank Novak ponudila sobo in mi pomagala najti zaposlitev v Bridal Storeu. S Stevom sva se poročila 27. oktobra 1967 in ker je delal za letalsko družbo, sva lahko pogosto obiskala Nemčijo, Avstrijo in tudi Slovenijo, da sva videla svoje sorodnike, ko sva si to zaželela. In to sva pogosto tudi storila. Bog naju je blagoslovil s 4 otroki.

Z leti sem vedno bolj razmišljala o krivični usodi, ki je meni in bratu vzela starše. Komunistične/socialistične vlade vedno vzamejo imetje pridnih ljudi in ga dajo tistim, ki sedijo in se pritožujejo, ali tistim, ki so člani vlade. O krivični usodi svojih staršev in poteku mojega lastnega življenja po njihovem izginotju sem začela pisati predstavnikom oblasti Slovenije, Avstrije in Nemčije. Med pisanjem sem spoznala Ingeborg Mallner iz Gradca v Avstriji, katere oče je bil prav tako begunec iz Slovenije. Ingeborg je urednica četrtletnega časopisa »Deutsch-Untersteirer«, ki piše o ljudeh, ki so po vojni bili izgnani ali so pribežali iz Jugoslavije in se preselili v Avstrijo. Ona mi je pripovedovala o usmrtitvah v Pohorskih gozdovih. V Mariboru sem potem spoznala tudi Veroniko Haring, ki v Mariboru vodi nemško društvo in si v Sloveniji prizadeva za boljše odnose med Avstrijo in Slovenci. Preko Ingeborg Mallner in Veronike Haring sem se seznanila še z Martinom Kostrevcem, ki je bil priča izkopu množičnih grobišč v Pohorskih gozdovih, kar ga je močno prizadelo. Nad več grobovi je z lastnimi rokami postavil lesene križe v spomin na žalostno usodo tam pobitih žrtev. Nato je postal še aktiven pri izgradnji trajnega spomenika tem žrtvam. Če ne bo dobil pohvale in podpore ljudi na tem območju, sem zelo prepričana, da bo dobil to priznanje od večnega Boga, s katerim se moramo vsi soočiti, ko zapustimo zemljo.

Med pisanjem vladam različnih narodov sem bila še posebej vesela spodbude, ki sta mi jo dala dva slovenska veleposlanika v ZDA: Božo Cerar in Tone Kajzer, in sem zelo hvaležna za njuno podporo. Prav tako sem hvaležna za podporo Veleposlanici Avstrije v Sloveniji: Elisabeth Ellison-Kramer in veleposlanici Nemčije v Sloveniji: Natalie Kauther, ki sta pomagali v mojih prizadevanjih za postavitev spomenika žrtvam povojne komunistične Jugoslavije, ki bo kmalu postavljen na Pohorju v spomin za vse nedolžne in nepotrebne žrtve.

Margaret Jahn, San Diego, USA

Margaret Jahn z bratom in svojimi štirimi otroki na Pohorju, ob odkritju spominskega obeležja

Menu