Robert Grimm je bil nedvomno ena najbolj barvitih osebnosti zgodnje švicarske socialne demokracije. Rojen leta 1881 v hribovitem Züricher Oberlandu kot sin tekstilnega delavca, je nadarjeni mladenič končal srednjo šolo, nato pa v mestu Zürich opravil tiskarsko izobraževanje. V Zürich-Oerlikonu je kmalu prišel v stik s socialističnimi idejami in revolucionarnimi sindikalističnimi zamislimi. Po prvi svetovni vojni naj bi kot eden od voditeljev »Oltner Kommitees« uresničil ideje o splošni stavki, vendar pri tem ni bil neuspešno in je tako pristal v zaporu, kjer je napisal zgodovinsko knjigo (Geschichte der Schweiz in ihren Klassenkämpfen), ki jo še danes berejo ne le delavski krogi.

Robert Grimm je izjemno veliko bral in kot zavzet in pogumen novinar, ki je pogosto spremljal delavske spore, pisal ostro in strah vzbujajoče. Za svoje meščanske nasprotnike je bil levičarski socialdemokrat, ki je kasneje kljub temu podprl švicarski politični sistem in postal tudi član pomembnih izvršilnih organov (na primer bernski deželni svet), vendar tudi visoke strankarski položaje, za svoje meščanske nasprotnike, pa je bil Grimm vse življenje rdeče barve , ne nazadnje kot domnevni „revolucionar“ iz leta 1918, za njegove socialdemokratske somišljenike pa so bili njegovi različni politični preobrati stran od radikalizma in potem spet nazaj k radikalizmu nerazumljivi 1

Pred nekaj leti je prišel na dan zanimiv rokopis, ki predstavlja mladega Grimma v novi luči. V zapiskih o svojem potovanju kot potujoči vajenec v letih 1900–1902, ki sta jih vzorno uredila in komentirala Andreas Berz in Bernard Degen 2 , je Robert Grimm opisal svoje obdobje kot »potujoči« tiskarski vajenec, zlasti v večnarodnostnem Habsburškem cesarstvu. V njem je opisano tudi njegovo potovanje po Spodnji Štajerski.

Iz avstrijskega Gradca, kjer je delal za tiskarno socialdemokratskega časopisa »Arbeiterstimme« in spoznal mnoge levičarje, je Robert Grimm 6. maja 1902 prispel v Maribor na Dravi, takrat še Marburg an der Drau. Najprej je poiskal upravitelja potovalne blagajne, da bi tudi tu zahteval svoje pravice, ki mu jih je zagotavljal sindikat, ki mu je pripadal. Po uspešnem pogovoru so Grimm in njegovi spremljevalci odšli v gostilno in jedli pri » zum Landwirt«.

Naslednji dan je tiskarski vajenec odšel peš prek Hoč do Slovenske Bistrice, kjer so mu po pisanju sodeč zelo teknile tako imenovanih krajnske klobase, ki jih je očitno jedel prvič v življenju.
Sicer pa Grimm pogosto videl veliko, včasih celo nič, saj se izven Maribora Grimm skoraj ni mogel pogovarjati v nemškem jeziku, saj je večina govorila, kot so mu povedali windiški jezik , ki ga ni poznal-nekakšna mešanica- slovenščine, nemščine, italijanščine in hrvaščine. Pogledi sicer internacionalistično usmerjenega socialdemokrata so bili namreč polni stereotipov in celo rasizma. Grimm je bil namreč precej aroganten in je gledal na slovenščino zviška.

In tako so lahko neprijazni uradniki takrat tujcu precej zagrenili življenje. Grozili so mu, da mu ne bodo dali hrane v uradnih prostorih, kjer so takrat delili hrano. Če se je upiral, so mu grozili z aretacijo. V očeh takratnih vladarjev so bili namreč obrtniški vajenci, še posebej tisti iz tujine, potencialni povzročitelji nemirov, saj so se nagibali k levici in so zato predstavljali nevarnost za monarhijo. Poleg tega so mnogi obrtniški vajenci tudi prosjačili, kar jih je sicer približalo klošarjem.

8. maja 1902 je Robert Grimm po osemurnem pohodu prispel tudi v Celje, »(…) v zadnje nemško govoreče mesto na tej njegovi rdeči poti«. Mladi socialdemokrat se je takoj odpravil v strankarski lokal »zum Hirschen«, kjer je upal, da bo izvedel kaj o svojem nekdanjem sopotniku Jandasu, katerega je želel obiskati. Na njegovo žalost so Grimmu povedali, da se je Jandas pridružil nemški narodni stranki (Georga von Schönerersa?). Kljub vsemu pa so bili nekateri tovariši v Celja prijazni do Grimma in ga povabili na sprehod. Na vrhu gradu so praznovali. Končno je Grimmu tukaj uspel najti tudi svojega nekdanjega sopotnika Jando. Kljub političnim razlikam sta se dolgo pogovarjala in se veselila ponovnega srečanja.

Tudi naslednji dan sta se nekdanja »potovalna tovariša« ponovno srečala. Toda tokrat je Grimm na Laiberstrasse naletel na žandarja, ki ga je na njegovo presenečenje podrobno pregleda. V gostilni so potem Grimm in njegovi tovariši iz Celja na dolgo razpravljali o politiki, »(…) pri čemer so njihova vsenemška, germanska prepričanja precej trpela«. Toda po napornem, kontroverznem političnem delu se je začelo »prijateljsko druženje«, peli in recitirali so, »…dokler nas niso vrgli ven«.

Naslednji dan je Grimm skupaj z Jandasom ponovno odšel v gostilno, kjer so ponovno pili. Gostilničar, nekdanji kovinar, jim je ponudil močno piščančjo juho in jim celo brezplačno ponudil prenočišče. Zvečer sta si oba tovariša ogledala še »nogometno tekmo«, kjer so Celjani s 3:0 premagali Ljubljansko nogometno ekipo.

Naslednje jutro je Švicar še poskusil »vinsko juho« gostilničarke, preden se je odpravil proti glavnemu mestu kronske dežele Kranjske, v Ljubljano.

Avtor teksta dr. Fabian Braendle

1  primerjaj MacCarthy, Adolf. Robert Grimm. Der schweizeriche Revolutionär. Bern 1989.
2 Berz, Andreas und Bernard Degen. Robert Grimm. Von meiner Gesellenwanderung (1900 – 1902). Aufzeichnungen des bedeutenden Politikers als junger Mann. Zürich 2025.