LASTNOROČNI ŽIVLJENEPIS
Puklasti Miha – s pravim imenom Bogdan Hrovat, je svoj življenjepis sam napisal tako:(povzetki) Rojen sem 20. maja 1923 v Planini pri Rakeku, mati je bila kmečka hči, oče pa nižji carinski uradnih. Že v mladosti, ko sem bil star 8 let, mi je oče umrl, preživljali smo se od pokojnine in od zaslužka moje mame. Imel sem še dva brata in sestro , en brat je umrl že v rani mladosti, drugi pa je padel v partizanih leta 1942, sestra je hodila še v šolo-gimnazijo. Mati in sestra sta bili leta 1941 izseljeni v Srbijo, po osvoboditvi sta se vrnili v Maribor, kjer je mama živela od pokojnine, sestra pa je študirala v tujini , v Trstu pri teti Elči Revini.

Gimnazije nisem končal, ker so me izključili zaradi naprednega mišljenja, vojaškega roka v kraljevini Jugoslaviji nisem služil, za časa okupacije pa sem sprva živel v Ljubljani v internatu, potem pa pri teti Minci Robič. Živel sem od inštrukcij in podpore tete, saj nisem imel nobenega poklica. Pred vojno nisem sodeloval v nobeni meščanski stranki, vse do okupacije pa sem bil član Sokola.

Med okupacijo nisem sodeloval v vojski okupatorja ali njegovih kvizlinških formacijah. Od junija 1941 sem sodeloval s SKOJ V Ljubljani v kvartu Šiška, leta 1942 sem bil kvartni sekretar SKOJ za Vič in obveščevalec. Junija 1943 sem vstopil v partizane in bil tri tedne pred odhodom v partizane v ilegali. V partizane sem vstopil prostovoljno 15. junija 1943 na Dolenjskem in 17. avgusta postal član Komunistične partije. Oktobra 1943 so me poslali na Pohorje, kjer sem bil v Pohorski brigadi šef kontrašpijonažne službe. Nato sem bil aprila 1944 poklican na partijski tečaj. Koncem junija sem odšel na Dolenjsko, od koder sem bil poslan po obveščevalni liniji v Prekmurje, kjer sem bil vse do osvoboditve 1. aprila 1945. Od tega dne sem bil član OZNE  3.

Branko Žunec je leta 1991 objavil v reviji 7D o Puklastem Miki tekst (povzetki) » Pred nami je še ena tistih skrivnostnih usod v OZNI oz. UDBI takoj po vojni, o kateri se je moralo v socialistični Jugoslaviji molčati.

Govora je o Bogdanu Horvatu, bolj znanemu kot puklasti Miha in njegovih rabotah. Sam je namreč zapisal, da je bil poslan v Prekmurje po posebni nalogi, kot OZNA obveščevalec ozirom kot šef OZNE za okrožje Ljutomer, saj naj bi po pričevanju skupaj s svojimi pomočniki v povojnem obdobju likvidiral kakih 700 ljudi, ne da bi šteli tiste, ki so bili pobiti v tako imenovani pohorski aferi (oktober 1943 – april 1944). Puklasti Miha je bil namreč takrat šef kontrašpijonane službe v Pohorskem odredu in 11. SNOUB Miloša Zidanška. Iz več pričevanj izvemo, da je veljal za enega najbolj zvestih in učinkovitih izvrševalcev, ki mu jih je nalagal Matija Maček. Zavoljo telesne hibe je bil še toliko bolj fanatični izvrševalec vseh povelij.

Sam puklasti Miha še opiše samega sebe tako :«Pogosto sem bil bolan, predvsem pa je na moj značaj vplivala grba, zaradi katere so me ljudje čudno gledali in sem se tako precej odtujil. Dobil sem občutek manjvrednosti, ki sem ga kompenziral tako, da sem bil do soljudi precej grob, tudi do sotovarišev.« Z ozirom na svojo telesno hibo je bil torej precej zagrenjen.

POHORSKA AFERA
V Pohorskem bataljonu, ne tistem ki je padel v začetku januarja 1943, ampak bataljonu, ki je pozneje nastal na Pohorju so po poročilih CK KP vladale čudne razmere., ki so imele zelo neprijetne politične odmeve na terenu in so dale slutiti, da je v to vpleten sam Gestapo. Bataljonski štab je pod vplivom puklastega Mihe stopnjeval budnost do histeričnega sumničenja. Pod pritiskom in inkvizicijskim zasliševanjem je nekaj novincev, v katerih poštenosti je bilo težko dvomiti, pod prisilo »priznalo«, da jih je v partizane postal gestapo in da so pripadniki plave garde4, zato so jih na hitro likvidirali. Dušan Špindler, nekdanji taboriščnik in partizanski aktivist, ki je bil poleti 1950 kot »gestapovski agent« obsojen na 20 let zapora je leta 1993 v intervjuju z naslovom »Strah partijskih funkcionarjev je imel velike oči« o tem spregovoril v javnosti. »Sumljivih« in »poslanih« je bilo za vsakega razsodnega človeka preveč, mnogo preveč. To so seveda izkoristili okupatorji, ki so v časopisu Štajerskem gospodarju5 5. februarja 1944 objavili, da »Grbasti Miha, komunistični delegat neke štajerske tolpe brezobzirno ubija partizanske rekrute, ki bi naj bili pripadniki plave garde«. Taka objava je imelo seveda velik politični odmev in je imela negativne posledice za osvobodilno-komunistično gibanje, saj je za nekaj časa povsem zavrla dotok novincev v partizane. CK KP je tako končno odločno ukrepal in izrekel ostre partijske kazni, več tovarišev je bilo degradiranih, nekaj tudi izključenih. Še danes pa očitno ni poznano ozadje te »Pohorske afere«, ki je bila uspešna predvsem za okupatorja.

PUKLASTI MIHA GESTAPOVSKI VOHUN?
A da je bil gestapovski vohun prav Puklasti Miha še danes ni raziskano, čeprav je o tem zapisano kar v dveh knjigah o nacističnih obveščevalskih službah in njihovi dejavnosti pri nas. Kar nekaj takih podobnih tekstov pa sploh ni bilo objavljenih. Mnenja o tem so deljena, vendar je v večini literarnih del puklasti Miha prikazan kot dvojni agent. Na primer tudi v tretjem delu Svetinove Ukane.

Mile Pavlin je na sojenju 9.12.1970 med drugim dejal: «da je puklasti Miha tako markantna figura, ki si zasluži literarno obdelavo kot primer, kako lahko človek zabrede na stranpota, morda tudi proti svoji volji in potem tudi tragično konča.«

Pisatelj Miško Kranjec je kot priča na tem procesu dejal:« da je puklastega Miho osebno poznal in da je bilo to zelo neprijetno srečanje v Murski Soboti. Nanj pa je naletel tudi pri zbiranju dokumentacije o 14. diviziji, saj je s svojimi grozodejstvi globoko zaznamoval zgodovino. Ljudi je bilo strah pred puklastim Miho, njegova zakompleksiranost ga je očitno gnala v omenjena grozodejstva.

Mile Pavlin, je bil zaposlen v kriminalistični službi, štiri leta pa tudi v obveščevalni službi, kjer je imel dostop do številnih dokumentov, veliko časa pa so imeli takrat tudi za razne pogovore z pričami, ki so pogosto same pričele govorili zlasti o negativcu puklastem Mihi. Dodaja, da je bil po Pohorski aferi puklasti Miha 1944 prestavljen na Dolenjsko, potem pa pred koncem vojne v Prekmurje. Ker pa je tudi tam »počel neumnosti« so ga premestili v Maribor, kjer se je po vojni rad kazal z Mercedesom, s katerim se je vozil po Mariboru.

Čeprav bi naj puklasti Miha sodeloval pri pobojih kakih 700 ljudi, pa je bil med ljudmi najbolj osovražen zaradi ženskarstva in posiljevanja. Zaradi njegove grbe ga je vsaka zdrava ženska zavračala. A z svojim nasilnim obnašanjem je on odločal pogosto o življenju in smrti in tako je imel neomejeno oblast, ki jo je tudi pogosto izkoriščal. In katero je hotel, si jo je tudi lahko privoščil, saj se je vsaka bala za svoje življenje, da je ne bo počil, če se bo izmikala.

PLAVA GARDA, KI JE NI BILO
Zgodovinar -strokovnjak Mirko Fajdiga pa pohorski proces pojasnjuje kot odkrivanje plavogardistov. »Osrednji politični dejavniki NOB v Sloveniji so opozarjali na nevarnost prenosa dejavnosti kontrarevolucionarjev bele in plave garde na Štajersko, ki jih je treba že v samem začetku onemogočiti. Ob tem so zahtevali likvidacijo organizatorja plave garde za Slovenijo Karla Novaka, ki naj bi to organiziral na Dravskem polju. A Karel Novak je bil v tistem času v Rimu. Prav zaradi tega so bile posledice še hujše, saj je bilo treba na vsak način najti njegove nevarne sodelavce-plavogardo. Če jih ni bilo, jih je pač bilo treba ustvariti umetno. Bil je to čas, ko je Sergej Kraigher član PK KPS za Štajersko pisal o sovražni »plavi gardi«, ki pa je na Štajerskem sploh ni bilo. Sume o plavogardizmu je na Pohorje »prinesla« ob novem letu 1944 »trojica pomembnih funkcionarjev« in zahtevala partijsko akcijo.

Težave puklastega Mihe ob koncu življenja pa najbolje opiše Franček Majhen, ki se je kot umetniški vodja in namestnik direktorja Triglav filma konec leta 1947 v obcestni vaški gostilni v Domžalah srečal povsem po naključju s puklastim Miho, ki se je rad razkazoval s svojo udbovsko uniformo z oficirskim činom, in ta ga je zvlekel v stranski prostor gostilne in ga nagovoril: «Franček prijatelj stari, toliko časa se že nisva videla. Veš imam hude probleme! Zopet so na tapeto postavili tisto pohorsko zadevo. Ti pa dobro veš, da nisem bil sam. Zakaj pa bi jaz bil za vse odgovoren?«

1 Mile Pavlin, slovenski novinar, publicist in pisatelj, * 30. oktober 1926, Bitnje, † 14. julij 2002, Ljubljana, novinar pri Borcu in TV-15. je leta 1971 izdal v Ljubljani roman Skrivnost Šimnove smrti

2 Dne 9. decembra 1970 se je nadaljevala in končala sodna obravnava zoper pisatelja in novinarja Mileta Pavlina, ki je obtožen, da je v romanu Skrivnost Šimnove smrti trdil nekaj neresničnega, ko je opisoval pokojnega Bogdana Hrovata – puklastega Miho. Po peturni razpravi je sodišče Mileta Pavlina oprostilo.

3.OZNA -Oddelek za zaščito naroda je bila osrednja jugoslovanska tajna policija in obveščevalna služba. Ustanovljena je bila maja 1944 znotraj narodnoosvobodilnega gibanja, po vojni pa je delovala kot izjemno brutalno orodje komunističnih oblasti za zatiranje političnih nasprotnikov, znana po krilatici »OZNA sve dozna«. OZNA je delovala do leta 1946, ko se je preoblikovala v zloglasno UDBO -Upravo državne varnosti

4 Plava garda (uradno Jugoslovanska vojska v domovini, bolj znana kot slovenski četniki) je bila med drugo svetovno vojno slovenska protikomunistična gverilska milica. Delovali so pod vodstvom generala Draže Mihailovića in majorja Karla Novaka ter se borili proti partizanom in okupatorjem. Zgodovinsko so znani predvsem po spopadih pri Turjaku in Grčaricah. Nastanek: Enota je nastala iz ostankov poražene jugoslovanske vojske, njeni pripadniki pa so se sami imenovali Jugoslovanska vojska v domovini. Ime “plava garda” so jim nadeli komunisti.

5  Štajerski gospodar (z nemškim podnaslovom Der steirische Landwirt) je bil časopis, ki je v Mariboru izhajal med drugo svetovno vojno, od leta 1941 do 1945. Izdajala ga je nemška okupacijska oblast, časopis pa je izhajal dvojezično, v slovenskem in nemškem jeziku.