Nedelja 13. januar 1946, zelo nesrečna nedelja v zgodovini nemško govorečih prebivalcev-domačinov Apaškega polja .

Med nedeljsko mašo v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Apačah so domačine zmotile nove komunistične oblasti. Prekinili so mašo v nemškem jeziku in od prisotnih zahtevali: “Imate deset minut časa, da vzamete le najnujnejše – največ 10 kg.”

Po razpadu avstro-ogrske monarhije je reka Mura postala državna meja, Apaško polje pa je postalo tako del Kraljevine Jugoslavije. To je za pretežno nemško govoreče prebivalstvo tega področja pomenilo veliko spremembo, na katero so se sprva težko prilagodili.

Kljub sedaj obveznim slovenskim šolam v Kraljevini Jugoslaviji je okoli 3000 domačinov na Apaškem polju še naprej govorilo nemško kot svoj vsakdanji, pogovorni jezik. Večina jih je pričakovala boljše čase z priključitvijo Avstrije k Tretjemu rajhu. Toda le nekaj tednov pozneje je nacistična okupacija pomenila deportacije za številne njihove slovenske sosede.

     A tudi Nemcem v Apaški dolini ni bilo prerokovano nič dobrega. Nekatere nemške domačine so namreč partizani ugrabili že med vojno, druge so sredi maja 1945 brez sojenja umorili, nato pa so jih večino deportirali v komunistično taborišče Sterntal, danes Kidričevo.

     Ko so konec leta 1945 preživele izpustili iz taboriš in se je zdelo, da je za nemško govoreče prebivalce Apaške doline konec leta 1945 najhujše mimo in da lahko še naprej živijo v izolaciji znotraj svoje nemško govoreče skupnosti, se je zgodila usodna nedelja 13. januarja 1946, ki je vse spremenila.

2181 nemško govorečih domačinov iz 26 vasi so tega dne naložili na vojaške tovornjake. Vsaj tretjina jih je bila otrok; najstarejši je bil star 101 leto. V Gornji Radgoni, na železniški postaji, so jih že čakali živinski vagoni.

Med deportiranimi je bila tudi družina Mally, lastniki gradu Obermureck, danes Trate, na skrajnem zahodu Apaške doline. Sin Max in njegova žena Adelheid Mally sta imela s seboj dva majhna otroka, Karin in Marijo. Marija se je rodila 19. maja 1945. Adelheid Mally je uspelo svojo osemmesečno dojenčico Marijo pustiti pri prijateljici v Gornji Radgoni, preden so jih naložili v živinske vagone. Marija je tako preživela.

V januarskem mrazu 1946 se je po železnici čez Madžarsko, do Dunaja oziroma Wiener Neustadta, začel prevoz 84 polnih živinskih vagonov. Nove sovjetske oblasti so zavrnile sprejem nemško govorečih iz Apaške doline. Obljubljena nova domovina Avstrija je tako postala še en izgon. Sledil je povratek v živinskih vagonih, odpeljali so jih po tirih do madžarsko-jugoslovanske meje, v Murakeresztur, kjer so nato tri tedne trpeli v hudem mrazu. V tem času je zaradi lakote in ozeblin umrlo 77 ljudi.
Po treh tednih januarskega mraza so jih jugoslovanske oblasti sprejele nazaj in jih prepeljale mimo njihovih domov, čez Slovenijo, na Jesenice, kjer so jih potem izročili Avstrijcem.

Prazne hiše nemških domačinov niso dolgo ostale prazne. V njihove domove so naselili koloniste, ki so nenadoma postali lastniki kmetij. Toda tudi ti novi slovenski lastniki niso dolgo obdržali podarjene zemlje, saj so novi komunistični oblastniki vse podržavili, kmetije pa so postale državna lastnina.