Beremo, knjiga STERNTHAL 1915-1918

Načrt bolnice z barakami, Sterntal, 26. maja 1916

150 strani, knjiga je trojezična: slovensko, nemško, angleška
Uredniški odbor pod vodstvom mag. Nataše Kolar
Založba PDP Svoboda, Kidričevo 2021, naklada 500 izvodov

     Začeti moramo skoraj sto let pred tem, pri graščini Sterntal/Schloss Sternthal. Prvotni dvorec je nastal leta 1830. Sedanjo, osrednjo stavbo dvorca so zgradili okoli leta 1870, vanjo se je preselila družina grofa Schöndorfa. V tri pripadajoča gospodarska poslopja so se naselile delavci na posestvu. Kraj Sterntal tudi Sternthal je imel 1890 le tri hiše z 19 prebivalci, leta 1910 pa je v kraju živelo 58 prebivalcev. Dvorec, skupaj s posestvom velikim približno 311 ha, je leta 1896 kupil Ptujčan Franz von Hellin, ki je dal do dvorca speljati ozkotirno železnico, povezavo z bližnjo progo Ptuj-Pragersko. Kraj Sterntal je leta 1912 dobil tudi svojo železniško postajo.

     In potem je vsakdanje, povečini mirno življenje spremenila prva svetovna vojna. Sprva niti ne direktno, najprej se je spremenil način življenja, saj so v veljajo stopili vojni zakoni in novi vojni ukrepi. V prvih mesecih vojne so avstro-ogrske vojaške enote na vzhodnem bojišču zajele mnogo ruskih vojakov, ki so prišli v avstrijsko ujetništvo. Za njihovo nastanitev sta bila leta 1914 izbrana kraja Feldbach in Knittelfeld, spomladi 1915 pa še Lebring pri Lipnici in tudi Sterntal. Življenje domačinov se je tako postavilo na glavo.

     A to še ni bilo vse. Vojne razmere so pomenile tudi vsak dan več ranjenih vojakov, ki jih je bilo treba oskrbeti. Avstro-ogrska oblast je tako morala organizirati nove vojaške zdravstvene ustanove, najprej na bojiščih, potem pa poskrbeti za prevoz ranjencev v zaledje in še za njihovo rehabilitacijo. V mobilizacijskem načrtu za vojni čas so predvideli 16.708 postelj za ranjene vojake, a se je kaj kmalu izkazalo, glede na število ranjenih in bolnih vojakov, da je bila ta številka mnogo premajhna. Oblast je bila tako primorana povečati število bolnic za ranjence. Postopoma so uredili 874 bolnišničnih ustanov s 95.000 posteljami. Največja pozornost je bila namenjena zdravljenju ranjenih vojakov in njihovemu čim hitrejšemu okrevanju, da bi jih spet lahko poslali na fronto. Tako so začeli graditi tudi barakarske začasne vojne bolnice.

     Vojaške bolnice so morale biti v zaledju in predvsem prometno dosegljive z železnico. Mimo Sterntala je bila že od leta 1861 speljana redna železniška proga. Območje je bilo tudi dovolj veliko za gradnjo vojaškega kompleksa. Od 42 posestnikov je tako avstro-ogrska oblast najela zemljišče v velikosti 234 hektarjev. Največ zemlje so najeli od veleposestnika, že omenjenega Franca Hellina; 84 % zemljišč je bil gozd.
V času od aprila 1915 do junija 1916 je bilo zgrajeno taborišče – kompleks z 295 barakami. Po prvotnem načrtu naj bi v njih nastanili ruske vojaške ujetnike.
Prebivalci bližnjega Ptuja in Sterntala niso bili navdušeni nad prihodom novih sosedov in gradnje taborišča za vojne ujetnike. A zaradi italijanske vojne napovedi je bila avstrijska oblast prisiljena taborišče preoblikovati v vojaško rezervno bolnico, za zdravljenje vojakov avstro-ogrske armade.

     Avstro-ogrska oblast je taborišče načrtovala sistematično. Sestavljeno je bilo iz upravnega dela, vojno ujetniškega dela, več ločenih bolnic in dela za oskrbo (od elektrarne, čistilne in črpalne naprave, vodovoda in kanalizacije). Barake so bile standardizirane, velikosti 40 x 10 metrov. Po spremembi namembnosti iz vojno ujetniškega taborišča je oblast namenila barakarske skupine za dejavnost petih rezervnih vojaških bolnic, ki so bile med seboj ograjene in s tem izolirane. Le del prvotnega taborišča je bil še namenjen za vojno ujetniški-delovni oddelek. Uradno ime je zato bilo »Kriegsspital Sterntal«.

     Na levi strani železniške proge Pragersko-Ptuj so bili postavljeni vsi bivalni objekti, posamezne bolnišnice, gospodarske, tehnične in upravne barake. Na desni strani proge sta bila le pokopališče in rezervna bolnica »Mlada Boleslav«- (imenovana po češkem kraju, kjer sedaj izdelujejo avtomobile Škoda.). Ob vsaki skupini bivalnih barak so bile ob robu postavljene še barake-pralnice in barake-stranišča. Vse barake so bile opremljene s kanalizacijo, vodovodom in električno razsvetljavo. V bolnišničnih barakah je bilo na osebo namenjenih 5 m2 površine in 15 kubičnih metrov.
Od skupno 295 barak je bilo za ležišča-bivanje namenjenih 151 barak, skupaj 14.147 postelj. V štirih taboriščno-bolnišničnih skupinah je bilo po 2000 ležišč in več, v Mladi Boleslavi 1197, v karanteni pa 400 ležišč. Ležišča so bila še v barakah zunaj ograjenih skupin barak. Tako so v Sterntalu sprejeli skupno 9.700 ranjenih in bolnih vojakov, 2.400 vojnih ujetnikov in 2.000 zaposlenih.

      Zanimivo, da so bile kopalniške barake razdeljene na kopalniški del, dezinfekcijski, pralnico in kotlovnico. Sama kopalnica je bila razdeljena na slačilno-oblačilni del, frizerja, zdravniško sobo ter prostor s prhami s toplo vodo in dodatno še za nožne kopeli.

    Za vzdrževanje celotnega barakarskega naselja je skrbela vojaška gradbena skupina. Služba je morala poskrbeti tudi za protipožarni sistem. Na območju bolnice so bile že v začetku urejene tudi posamezne delavnice, ki so skrbele za vzdrževanje objektov, izdelovali pa so tudi notranjo opremo za barake. Za namene gradnje so imeli celo lastno gramoznico.

    Število ranjenih in bolnih vojakov je bilo v rezervni bolnici Strnišče različno. Čim dlje je trajala vojna, tem več je bilo bolnikov. Zboleli so zaradi infekcij ran in infekcijskih bolezni, zaradi vojne izčrpanosti, kar je privedlo tudi do povečanja smrtnih primerov. Čeprav je bilo sorazmerno veliko medicinskega osebja, pa je osebja glede na posamezne bolezni vedno manjkalo. Oblast je zaradi vojnih razmer tudi varčevala na vseh področjih. Temu se ni moglo izogniti tudi medicinsko osebje. Uprave posameznih bolnic so se tako vedno bolj pogosto zaradi vojnih razmer spopadale z organizacijskimi, kadrovskimi in materialnimi težavami. Zaradi velikega števila bolnikov je tako primanjkovalo že tudi zdravstvenega materiala.

     Bolj ko je trajala vojna, bolj je primanjkovalo različnih življenjskih potrebščin. Ujeti vojaki so tako morali delati za »vojni namen«. Vojno ujetniški del taborišča je tako dobil status delovnega taborišča. Za čas žetve so tako morali vojni ujetniki pomagati tudi na kmetijah. Vojne ujetnike pa so lahko zaposlovale tudi tovarne v Maribor, Celju in celo v Ljubljani. Vojne ujetnike so morali v Sterntalu pred odhodom opremiti z dobro obleko, čevlji in jedilnim priborom ter posodo. Za plačilo in oskrbo ujetnikov pa je moral poskrbeti delodajalec, ki jih je najel za delo.

    Zaradi slabil delovnih in življenjskih razmer, predvsem pa domotožja je marsikateri vojni ujetnik razmišljal o begu domov. Ker so imeli pogoste stike z domačini, so se zaradi slovanskega izvora pogosto zbližali z domačini, ki so jim potem tudi pomagali pri begu. Pobegi so se začeli že med samo gradnjo, leta 1915, pa vse do konca vojne. Nekaterim je uspelo, žal večini ni.

       H kompleksu Vojne bolnišnice Sterntal je sodilo tudi pokopališče, ki ga je uredila vojaška uprava za umrle v rezervni bolnici Sterntal. Zanimivo, da je zunanji obok-vhod na vojaško pokopališče še vedno ohranjen in tudi napis na njem. Na pokopališču so bila posamezna grobna polja ločena, glede na vero, vendar so bili vsi grobovi enaki. Na vseh grobovih so postavili betonske spomenike v obliki piramide, z različnimi napisi, glede na veroizpoved. V letih 1916 in 1917 so na pokopališču zgradili kapelo, ki še prav tako stoji na svojem mestu, posvečena pa je Mariji Pomočnici.

     Na pokopališču prve svetovne vojne v Kidričevem je pokopanih okoli 2340 vojakov iz prve svetovne vojne.( Na tem vojaškem pokopališču so pokopavali tudi padle nemške vojake v drugi svetovni vojni, vendar grobovi niso bili označeni, po izjavah prič)ž

      Po koncu prve svetovne vojne in avstrijskem porazu so bili nacionalni nemiri vedno močnejši. Monarhija je bila pred razpadom. Slovanski narodi v monarhiji so vedno bolj izražali zahteve po samostojnosti in neodvisnosti.

     V času, ko so potekala mirovna pogajanja, so »prebivalci« rezervne bolnice in vojni ujetniki zapustili kompleks Vojne bolnice Sterntal pri Ptuju. Po razpadu Avstro-Ogrske monarhije je taborišče, ki se je sedaj imenovalo po slovensko Strnišče prevzela v upravljanje deželna vlada Slovenije. Barakarske bolnice so tako postale novo domovanje za primorske begunce, ki so zapustili Primorsko, ko je ta po prvi vojni postala del Italije. Deželna vlada Slovenije je begunsko taborišče Strnišče 31. januarja 1922 zaradi slabih življenjskih razmer ukinila. Leta 1921 je v taborišču živelo še okoli 1.300 ruskih beguncev, število primorskih beguncev pa je se je povzpelo do 6.400. Na dan ukinitve je v taborišču Sterntal bivalo še 1.541 oseb, zanimivo da od tega kar 186 domačinov in 32 železničarjev. Z razpustitvijo taborišča je slovenska oblast prepustila begunce svoji usodi. Večina Primorcev se je iz taborišča preselila v Prekmurje, ki je bilo po prvi svetovni vojni priključeno Sloveniji oz. novi državi SHS.

    In tu zgodbe o taborišču Sterntal/Strnišče še ni konec. Manjka še drugo dejanje, ko je na tem območju oz. njegovem delu v Tretjem Rajhu bilo delovno taborišče za 2000 prisilnih delavec, ki so gradili tovarno glinice in aluminija.

    Tretje poglavje taborišča, po končani drugi svetovni, ko je bilo tam Komunistično koncentracijsko taborišče, pa lahko preberete v sosednjih sestavkih.

(Večina teksta je povzeta po avtorici Nataši Kolar iz knjige STERNTHAL 1915-1918, prav tako slike. Pri posameznih slikah je označeno avtorstvo posamezne slike).

Knjigo STERNTHAL 1915-1918  lahko kupite za 20  €

Graščina Sterntal, leta 1916, fotodokumentacija PMPO, stran 9

Gradnja vojaških oz. bolnišničnih barak, leta 1915, Fotodokumentacija PMPO, stran 23

Poveljstvo vojne bolnice Sternthal si iz vozila ogleduje prostor bolnišnice, Zasebna zbirka Aleksander Kumer, stran 14

Ranjenci v eni od barak rezervne bolnice, Zasebna zbirka Aleksander Kumer, stran 17

Kavarna Sternthal, ena redkih barvnih fotografij, Zasebna zbirka Aleksander Kumer, stran 39

Vojaško pokopališče – vhod-obokani portal, v ozadju kapelica , Zasebna zbirka Aleksander Kumer, stran 145

Menu