Norbert Kapeller, predsednik avstrijske VLÖ – organizacije, ki povezuje vse iznane iz nekdanje skupne monarhije, je v pozdravnem nagovoru.ko se je najprej zahvalil predsedniku parlamenta za pokorviteljstvo, poudaril vlogo zmagovalcev v drugi svetovni vojni, neprimerno povojno maščevanje nad nedolžnim civilnim prebivalstvom in dodal, da ima danes v Avstriji okoli 3 milijone prebivalcev svoje družinske korenine zunaj sedanje republike Avstrije. Veliko število prisotnih pa je dokaz, da še danes prizadeti izseljeni ne bodo „izgnani“ tudi iz zgodovine.

Predsednik avstrijskega parlamenta Walter Rosenkranz je spominsko svečanost pričel z besedami o zgodovinskem poimenovanje dvorane po Elisi Richter. Pozdravil je prisotnost diplomatskih predstavnikov iz sosednjih držav, ki so tako počastili spomin na 80 let izgona in bega nemškega prebivalstva iz svojega bivšega domovanja. Po citatu o pohodu smrti nemških prebivalcev leta 1945 iz Brna (danes na Češkem) je Rosenkranz poudaril, da se te krute podobe tistega časa, ki se jih spominjamo, v bodoče, zlasti v demokratičnih državah, ne smejo več ponoviti. Izgon nemškega prebivalstva iz njihovih domačih-rodnih krajev bivanja po končani vojni je bil kršitev mednarodnega prava. Tisti, ki to danes poimenujemo kot krivico, ne delimo družbe, temveč sporočamo le nujno potrebno resnico.

Po predstavitvi številk o izgnanih je Rosenkranz poudaril, da so izgnanci po končani vojni ogromno prispevali k obnovi druge avstrijske republike, vendar je bilo to doslej v raziskavah komajda analizirano. Avstrijski parlament se bo sedaj posvetil temu področju neobdelane zgodovine, saj je to sestavni del druge avstrijske republike. Na tej točki je Rosenkranz omenil vzorno ravnanje Slovaške z manjšinami.

Predsednik Državnega sveta Rosenkranz je še poudaril, da ni pravičnega izgona, ni kolektivne krivde in da tudi marginalizacija tega ni združljiva s svobodo. Pogled nazaj je pomemben za pravičnejšo in boljšo prihodnost. Svoj uvodni govor je zaključil z zahvalo organizaciji VLÖ in seveda predvsem sodelavcem tega združenja.

Kot prvi govornik ta večer je imel predavanje dr.dr. Florian Kührer-Wielach, direktor Inštituta za nemško kulturo in zgodovino jugovzhodne Evrope na Univerzi Ludwig-Maximilians v Münchnu. Njegova tema je bila: „80 let bega in izgona – evropske in avstrijske perspektive“. Kührer-Wielach je svoje predavanje razdelil na pet delov. V prvem razdelku, „Potsdam 1945“, je poudaril, da Avstrija ni bila vključena v ta sporazum, ki je urejal reorganizacijo Nemčije. Kührer-Wielach se je tako ozrl na prvi sistematični genocid nad manjšino, in sicer nad Armenci med prvo svetovno vojno, nato pa opozoril, da je bil konec Podonavske monarhije tudi rojstvo prve avstrijske republike. Države, ki so nastale iz propadle monarhije, so se vse imenovale kot narodne-ljudske države, vendar so postale dejansko vse enonacionalistične države. Kührer-Wielach je ta del predavanja sklenil z omembo „divjih (nezakonitih) izgonov“ in množičnim begunskim valom.

V drugem poglavju, pod simbolnim naslovom „Nazaj v Rajh“, je Kührer-Wielach opisal preselitve v času tretjega rajha ter izgon iz Galicije, Buchenlanda in Kočevja. Nemško govoreče prebivalstvo je Sovjetska zveza od leta 1944 deportirala na prisilno delo v Donbas in na Ural, zadnji prisilni delavci pa so bili izpuščeni šele leta 1947.

V zvezi s tretjim poglavjem „Beg in izgon“ je Kührer-Wielach najprej navedel, da je to prizadelo predvsem civilno prebivalstvo, tj. ženske, otroke in ostarele. Nacionalsocialisti so se dolgo upirali izselitvi. Na Poljskem in Češkoslovaškem so izgoni potekali pred očmi Sovjetske zveze. Vsi pripadniki nemško govoreče manjšine naj bi občutili maščevanje; tisti, ki so vojno preživeli, so bili izgnani, storilce pa so vlade oprostile.
Od 2,3 milijona izgnanih Sudetskih Nermcev iz Češke jih je približno 160.000 prišlo takrat v Avstrijo.Pri Podonavskih Švabih iz Vojvodine je bilo tako, da so jih titovi partizani razglasili za narodne sovražnike. Komunistična taborišča za internacijo so v Jugoslaviji bila zaprta šele leta 1948, od leta 1951 pa so se ti lahko izselili v Avstrijo.

Poglavje 4 „Integracija“: Kührer-Wielach je poudaril, da je bilo po končani drugi svtovni vojni v Nemčijo in Avstrijo izgnanih od 12 do 14 milijonov Nemcev (Volksdeutsche). Avstrija jih ni bila dolžna sprejeti, leta 1945 je avstrijsko notranje ministrstvo zaveznikom poslalo celo programski dokument, v katerem je zahtevalo, da zavezniške sile prenehajo s prevozi- begunskimi vlaki v Avstrijo. Leta 1945 je v Avstriji živelo približno 7 milijonov ljudi, od tega 1,6 milijona „izgnanih oseb“, od katerih je bilo 400 000 pravih Nemcev.
Po golem preživetju so izseljeni v novem okolju želeli postati pravi (naturalizirani) Avstrijci, vendar so postali pravno enakopravni domačinom šele v petdesetih letih 20. stoletja.
Tudi v Nemčiji sprva za izgnane sploh ni bilo razumevanja, vendar je bil njihov položaj boljši takrat že zaradi tega, ker je za izgnance skrbelo posebno ministrstvo.

Leta 1962 je bil med Avstrijo in Nemčijo ratificiran „Kreuznacher Abkommen-sporazum“ s katerim se je Nemčija obvezala izplačati odškodnino osebam nemške narodnosti.
Sprva sta med pregnanimi osebami prevladovala kljubovalnost in osebna zaprtost zaradi prestane grozote.. Leta 1950 je bila podpisana Listina o izgnanih, v kateri so organizacije izgnancev navedle pravice in obveznosti izgnancev.
Kührer-Wielach je to poglavje sklenil z besedami, da sta bila izgon in beg „pošastno dejanje“, dejanje avtoagresije. Najprej je bila z izgonom razdrobljena družina, sorodstvo, potem družba-okolica, kjer so bivali in nenazadnje je bila razdrobljena cela Evropa.
Kührer-Wielach je predavanje zaključil s petim poglavjem „Refleksija“, v katerem je poslušalcem predstavil misli o sprijaznjenju s preteklostjo:
Leta 1962 je avstrijski parlament sprejel izjavo, da namesto dotedanjega ločevanja med „Volksdeutsche- pravi Nemci“ in “ Altösterreicher-staro Avstrijci“ obstajati samo še „Avstrijci“ – s tem naj bi potegnili črto pod vprašanje izgnancev.
Najtežja naloga danes je verjetno, kako razpravljati o zločinih nacionalsocialistov in o izgonu, ne da bi prišli pri tem v kolektivno obsojanje narodov. Dolgoročno pa je treba ohraniti spomin na te krute dogodke.
Zgodovina bega so večinoma ženska zgodba, ki so si tako reševale življenje. Pomembno vlogo pri tem pa so odigrala združenja izgnanih, saj si je bilo v njih mogoče izmenjati izkušnje.
Kot druga -naslednja generaciji se ne bi smeli „boriti“ za rivalstvo žrtev, kar je nesmiselno. Tudi odpuščanja samim žrtvam ni mogoče predpisati, so se pa rane s časom zacelile.
„Skoraj državno naročeno pozabo“ je preprečilo delo društev izgnancev.
Kulture spomina na obeh straneh nekdanje železne zavese se združujejo, stari in novi Avstrijci živimo v Evropi enakih.
Toda te osebne spomine izgona in pobega je treba vključiti v avstrijsko zgodovino.

Potem, ko se je Norbert Kapeller zahvalnih predavatelju Kührer-Wielachu kot akademskemu strokovnjaku za „vizualizacijo zgodovine v parlamentu“ je kot drugi predavatelj na temo „Položaj Nemčije“ spregovoril Hartmut Koschyk, predsednik uprave fundacije Stiftung Verbundenheit.

Uvodoma je poudaril, da v nasprotju z Avstrijo v nemškem parlamentu ne bo nobene spominske slovesnosti, pa tudi posvetovalnega parlamentarnega odbora za izgnance v Nemčiji nimajo. Na njega in njegove nazore je veliko vplival očetov prijatelj, veliki Felix Ermacora [opomba: Ermacora je bil avstrijski ustavni pravnik in strokovnjak za človekove pravice; velja za najpomembnejšega pionirja človekovih pravic v Avstriji]. Ko govorimo o izgnanih in pregnanih osebah, so številke milijonskih usod eno, upodobitev v literaturi in umetnosti, na primer v filmu „Nebelkinder“, pa drugo.
Izgnanci so bili dolgo časa prezrti, zlasti tisti, ki so se znašli na sovjetskem okupacijskem območju in pozneje v NDR.
Zaradi velikega števila izgnancev so politiki v Zvezni republiki tudi v primerjavi z Avstrijo pristopili k integraciji drugače.
Leta 1952 je bil v Nemčiji sprejet Zakon o izravnavi bremen (Lastenausgleichsgesetz) [opomba: s tem je bila izgnanim osebam dodeljena finančna odškodnina], leta 1953 pa Zvezni zakon o izgnancih (Bundesvertriebenengesetz) [opomba: ta zakon je urejal razdelitev ter pravice in obveznosti izgnanih oseb].
Hitro se je razvija tudi organizacija društev pomoči potrebnim.
V NDR pa je veljal tabu za uporabo izraza „preseljenci“ namesto izraza „izgnane osebe“. Na ta način se v „bratskih socialističnih držav ni smelo opozarjati na storjene napake.“. Obstajala je prisila, da se asimilirajo v diktaturo SED-vzhodno nemško partijo.
Ob vseh izgnanih takoj v povojnem času moramo omeniti še, da je v času med 1950 in 2000 prišlo v Nemčijo še skupaj 4,5 milijona „(poznih) izgnanih“, največja skupina so bili rusko-nemški državljani.
Koschyk je nato kot dober primer spremenjenega odnosa do Nemcev v Vzhodni Evropi navedel Poljsko: Poljska država in katoliška cerkev sta do začetka gibanja Solidarnost trdili, da „tukaj ni Nemcev“. Ponovna združitev Nemčije pa je prinesla veliko prelomnico z mejo med Odro in Niso (1990). Klavzule o manjšinah so bile vključene tudi v sosedske sporazume, sledili pa sta Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih (1992) in Okvirna konvencija Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin (1995).
Po ponovni združitvi Nemčije je prišlo do moralne geste tudi za izgnane v nekdanji NDR. Tudi tam so dobili denarno pomoč (Lastenausgleich), prisilni delavci iz nekdanje Vzhodne Nemčije pa so prav tako dobili odškodnino.
Koschyk se je nato skliceval na 96. člen Zakona o zveznih izgnancih, splošno znan kot kulturni odstavek, ki določa ohranjanje kulture izgnancev in beguncev ter spodbujanje znanstvenih raziskav.
Sedanja vlada se je v koalicijski pogodbi zavezala tudi k ohranjanju dediščine izgnancev in problemov o izgnancih skoraj ni več.
V drugem delu svoje predstavitve je Koschy predstavil razmere na Bavarskem (“Patronat sudetskih Nemcev”) ter nato strukturo in zgodovino fundacije Verbundenheit. Fundacija deluje v imenu nemške zvezne vlade in podpira 19 nemških manjšin v državah Evropske Unije.
Na koncu se je lotil tudi “bele lise” na zemljevidu priznanih manjšin – Slovenije. Koschyk je Slovenijo prvič obiskal leta 2016 in je bil po sedanjem ponovnem obisku globoko navdušen nad dogajanjem tam, zlasti nad zavzetostjo nemško govorečih društev [kot prisotne predstavnike je posebej imenoval Veroniko Haring, Jana Schallerja in AKV]. Vendar je nemška manjšina v Sloveniji edina manjšina v EU, ki ni priznana. S tem, ko je ne priznava, Slovenija ravna “v nasprotju s pogodbo”. Upa na skupno podporo tako Zvezne republike Nemčije in Avstrije. Če bi moral sedanjo situacijo v Sloveniji razložiti novemu nemškemu zunanjemu ministru Wadephulu, ki prihaja iz zvezne dežele Schleswig-Holsteina, bi to storil na primeru Nemcev in Dancev [Opomba: Varstvo manjšin na Danskem in v Nemčiji je zgledno]: Rekel bi mu: Predstavljajte si, da na Danskem nemška manjšina nima več enakih pravic, kot jih ima danska manjšina v Nemčiji. Zunanji minister bi to takoj razumel.
Koschyk je ob koncu še dodal, da bo fundacija Stiftung Verbundenheit, vključila nepriznano nemško manjšino v Sloveniji, kot 20 članico-manjšino, ki jo podpira.

Ob koncu slovesnosti je vsem zahvalne besede izrekel Rüdiger Stix, zvezni predsednik Združenja sudetskih Nemcev v Avstriji. V zelo čustvenem govoru se je zahvalil govornikom in organizatorjem ter zaključil z izjavo, da trpljenja ni mogoče izbrisati, lahko pa ga je omilimo s pomočjo. Predolgo so bili ti ljudje izbrisani tudi iz zgodovine.

Na sprejemu, ki je sledil slovesnosti, je bila priložnost ob kozarčku izmenjati osebne izkušnje, pa tudi vizitke za še bolj tesno sodelovanje.

Tekst -poročilo  AKV

Za fotografije se zahvaljujemo © Parlamentsdirektion/ Katie-Aileen Dempsey