V ponedeljek, 11. maja 2026, je tako »romunski Nemec« Werner Kremm povabilo Kulturnega društva nemško govorečih žena »Mostovi« v Mariboru prisotnim predstavil svojo ganljivo knjigo “Beg iz Banata jeseni 1944”, ki vsebuje osebne pripovedi očividcev tega izgona pred 80 leti.
 Werner Kremm, ki se tej problematiki posveča že vrsto let, je 80. obletnico izgona videl kot priložnost, da poprosi približno 35.000 izgnanih iz Banata, da napišejo svoje spomine na takraten izgon iz domovine. Ideja za tako knjigo spominov je pravzaprav nastala znotraj lastne družine, ob pripovedovanju o teh žalostnih dogodkih, že leta prej , takrat ob 70. obletnici , je takšne zgodbe objavil v seriji člankov v nemškem časopisu Banater Zeitung, v Temišvaru, kjer je še vedno urednik.

Knjiga, ki ima 745 strani, z originalnim naslovom “Die Flucht aus dem Banat im Herbst 1944“, združuje ganljive pripovedi o begu banatskih Nemcev, njihovi glasovi so izraženi skozi bolečino, strah in hkrati tiho vztrajnost. Izkušnja bega je najpomembnejša – prepotovane razdalje, pomanjkanje hrane, negotovosti, slovesi. Besedila imajo dokumentarno vrednost, saj se dotikajo bistva tistega časa, ne da bi prikrivala tisto kruto realnost. .

Werner Kremm, čigar starši in stari starši po materini in očetovi strani, prav tako iz Großnikolausa, so bili prav tako žrtve tega izgona- prizadeti, ponuja v knjigi živi vpogled v posamezna pripovedovanja. Na predstavitvi knjige v Mariboru je tako prisotnim prebral del zgodbe Käthe Schmidt: »Nikoli več se ji ni zdela njena posteljnina bolj bela.«, ki pripoveduje kaj pomeni beg: domotožje, negotovost, kaos in strah, pa tudi povsem življenjske stvar, kot umazanijo, bolezen, lakoto, nemoč in včasih tudi brezobzirnost do beguncev – vse to pripoveduje Käthe Schmid v svoji zgodbi. Noseča in s tremi majhnimi otroki je s prijateljico in njenimi otroki pobegnila v Avstrijo, medtem ko so bili moški še na fronti, jih avtomobil Wehrmachta odpeljal iz domače vasi. Njeni starši so ostali doma in mahali v slovo – podoba, ki se je boleče vtisnila v spomin mlade ženske, saj je čutila, da gre za prenagljeno slovo za vedno, pa vendar so starši spodbudili hčerko, naj še pravočasno pobegne. »Proč, za vedno…«

Begunci so spotoma našli zavetje povečini na kmetijah. Niso bili vedno dobrodošli. »Potem je prišel ukaz, da nas morajo Srbi odpeljati do Donave,« nadaljuje Käthe. Ona je noč z najmlajšim otrokom je preživela v hlevu; njena prijateljica in drugi otroci so čuvali konjsko vprego, » saj je sicer ne bi nikoli več videli.«

Po premeščanju v nekaj begunskih zavetiščih na Dunaju in v Herzogenburgu je Käthe končno ob porodu pristala v bolnici in je imela sama pravo posteljo za porod. »Z belo posteljnino. Nikoli v življenju, ne prej ne pozneje, se mi posteljnina ni zdela bolj bela.« Rodila je fantka. Še en otrok, za katerega je bilo treba skrbeti! V taborišču: lakota in vsakodnevne sirene za zračni napad …
Werner Kremm je svojo pripoved končal s citatom Ingeborg Bachmann: »Zgodovina nenehno uči, a ne najde učencev.«
Razvil se je zanimiv pogovor o tistih časih in dandanašnjih pogledih na tiste dogodke, ki pogosto ne odražajo takratnega stanja in tako tudi razumevanje tistih razmer ni vedno pravilno-pravično.

Jan Schaller se je v imenu društva zahvalil Wernerju Kremmu za njegovo predstavitev knjige, za avtentična pričanja na beg, ki je pustil pečat tudi v družinskih biografijah in tudi kolektivnem spominu.

Werner Kremm, rojen 7. oktobra 1951 v Sânnicolau Mare (prej Großsanktnikolaus), je tam obiskoval osnovno in srednjo šolo v nemškem oddelku. Maturiral je na nemško jezični gimnaziji v Sânnicolau Mare in študiral germanistiko in romunsko filologijo na Univerzi v Temišvaru. Kasneje je študiral komunikologijo in novinarstvo na Univerzi za politične in komunikacijske vede v Bukarešti (1984–87). Med letoma 1974 in 1980 je poučeval nemščino kot tuji jezik. Od takrat in še danes dela kot novinar za nemško govoreče publikacije v Romuniji (npr. “Neuer Weg”, “Banater Generalanzeiger”, “Allgemeine Deutsche Zeitung für Rumänien” – ADZ).

Werner Kremm je član Združenja profesionalnih novinarjev Romunije in ustanovni član nemške zveze (1972) “Aktionsgruppe Banat” . Objavlja poezijo in prozo v “Neuer Weg”, “Neue Banater Zeitung”, “Neue Literatur” in drugih nemških publikacijah v Romuniji, pa tudi reportaže v antologijah. Je avtor več knjig, med katerimi je najbolj znana njegova strokovna publikacija »Rumänien unter der Lupe«”(Romunija pod povečevalnim steklom” (2016), v kateri z ostrim očesom opazuje in kritično opisuje postrevolucionarno obdobje. Številne knjige, ki jih je prevedel ali uredil Werner Kremm, vsebujejo tudi bistvena besedila za vse, ki želijo razumeti državo Romunijo, mešano življenje v regiji, njene ljudi in čas v različnih obdobjih življenja v Banatu, ki je danes del Romunije.