Veličastni namizni keramični okraski, umetniško namizno posodje in pisane kaminske ploščice – vse to in še veliko več je nekoč izdelovala svetovno znana tovarna keramike Schütz v Libojah pri Celju. Danes te že zgodovinske redkostmi dosegajo prav visoke. cenah. Imenujejo jih „majolika“, zaradi barvite poslikave, s kositrom glazirano fino keramiko, kar izvira iz Italije v 15. in 16. stoletju.
Dolgoletni zbiratelj starin Willfired Gombocz iz Laafelda ima o teh številnih umetninah, ki krasijo njegov muzej prav posebno zgodbo. Prvi Schützov krožnik z rožnatimi maki je dobil na bolšji tržnici.
Takrat še ni vedel ničesar o zgodovini te nekdaj slavne keramične tovarne. Vse do dne, ko so prišli k njim na obisk bodoči tasti in tašča njegovega brata. „Ko so videli moje krožnice , so vzkliknili: „poglej, poglej, to so ja krožniki naše družine“. Od takrat sem začel raziskovati,“ pravi Gombocz. Njegova zbirka je vztrajno rasla in sčasoma je bila hiša že tako polna, da je naredil pravi zasebni muzej, ki je postal znan po vsej Evropi. Skupaj s Hansom Straussom je v nekaj letih pripravil ilustrirano knjigo s 150 stranmi in več kot 1000 slikami. Knjiga tako dokumentira zgodovino družine Schütz.
Leta 1854 je tovarnar Karl Schütz (1789-1872) kupil manjšo delavnico glinene posode v bližini Blanskega v današnji Češki republiki in iz tega je nastalo podjetje „Gebrüder Schütz“, ki je izdelovalo keramiko. Njegova sinova, kemik Ludwig Richard Schütz (1828) in pravnik Arnold Schütz (1832), sta družinsko dejavnost širila in leta 1860 kupila in potem v Libojah pri Celju na takratnem Spodnjem Štajerskem zgradila drugo tovarno, „Majolika Steingut und Schamottenwarenfabrik Schütz Cilli“. Glineno posodo je tam že od leta 1815 izdelovala družina Häfele. V tem kraju je bilo dovolj dobre gline, premoga in tudi voda za energijo. Z dokončno izgradnjo južne železnice Dunaj-Trst leta 1854 je bil možna distribucija keramičnih izdelkov družine Schütz v skoraj vsa mesta v monarhiji.
Podjetje „Gebrüder Schütz“ se je tako razvilo v enega najpomembnejših proizvajalcev keramike v takratni avstro-ogrski monarhiji. Sprva so izdelovali glineno posodo z rustikalnimi poslikavami, pozneje pa so se specializirali na umetniško dovršeno in reprezentativno keramiko. Družina je imela svoj slikarski atelje na Dunaju in sodelovali pa so številnimi pooblaščenimi delavnicami v Zagrebu, Budimpešti, Pragi in Gradcu. Povpraševanje je bilo namreč ogromno. Schützovi keramični izdelki so bili predstavljeni na več svetovnih razstavah.
Pred letom 1900 so podjetje zaradi dedovanja razdelilo na Schütz Cilli in Schütz Blansko. Do prve svetovne vojne je bilo v podjetju Schütz Cilli zaposlenih približno 100 delavcev. V samem podjetju je delala tudi družina Schütz sama. Hčerki Paula in Maria Charlotte sta bili izšolani in nadarjeni slikarki. Raznolikost slogov tako ni poznala meja. Navdihovali so jih tako historizem, klasična antika, bidermajer, barok in rokoko, pa tudi orientalski motivi. Prav tako so črpali tudi iz sodobnih dogodkov, izdelovali keramiko z znanimi osebnosti in motivi pokrajin. Tudi štajerski panter je prišel na Schützovo keramiko, in to ne le v originalni zeleni barvi, temveč v več barvah, tudi rožnati.
Začetek prve svetovne vojne je pomenil konec proizvodnje luksuzne keramike. Leta 1917 so morali tovarno zaradi pomanjkanja surovin in delovne sile celo zapreti. Delavci -risarji keramike so morali dati svoja življenja na fronti. In kdo je ob vsem povojnem trpljenju in lakoti sploh potreboval sedaj to luksuzno blago?
V Kraljevini Jugoslaviji je lastnica firme vdova Marie Charlotte Schütz-Lobe leta 1920 keramično podjetje prodala družini Abel, ki je potem ustanovila dve podjetji, Majolika Celeia in Keramična industrija AG, za proizvodnjo keramike. Po drugi svetovni vojni sta bili podjetji nacionalizirani in preimenovani v KILI Liboje. V samostojni Sloveniji (1991) je bilo podjetje Keramična industrija Liboje ponovno privatizirano, a je po desetih samostojnega delovanja šlo v stečaj.
„Upam, da bo ta moja knjiga ponovno obudila spomine na to žal že skoraj pozabljeno našo zgodovino,“ pravi avtor knjige Wilfried Gombocz.
Tekst Alexandra Kofler, Kleine Zeitung, nedelja, 4. maj 2025, stran 39
