Otvoritev spomenika, ki bo končno stal na Pohorju, je kot obliž na rano vsem, ki so končali življenje zaradi komunističnega divjanja po drugi svetovni vojni na Pohorju. Na otvoritveni slovesnosti so bili prisotni veleposlanici Republike Avstrije in Zvezne republike Nemčije v Republiki Sloveniji, Elisabeth Ellison-Kramer in Sylvia Groneick. Prisoten je bil slavnostni govornik Dr. Mitjo Ferenca, igralecTone Kuntner, mariborski nadškof gospod Alojzij Cvikl. Iz avstrijskega črnega križa- Schwarzes Kreuz je bil prisoten upokojeni polkovnik Dieter Allesch. Na prireditvi niso manjkali niti zgodovinarji Dr. Jože Dežman, Dr. Jože Možino in Prof. Dr. Stefan Karner. Na Pohorje je prišel tudi predsednik največje politične stranke SDS Janez Janša.

      Avstrijska veleposlanica v Sloveniji Mag. Elisabeth Ellison-Kramer, je v svojem pozdravnem nagovoru posebej izpostavila: »Dovolite mi, da ob tem dnevu spomina z vami delim tri misli: Z dostojanstvom žrtev, njihovih družin in prijateljev je tesno povezana „pravica do resnice“, »pravica do poštenega sojenja“, ki je od nekdaj temelj vsake civilizirane skupnosti in končno: „opozorilo nam danes in prihodnjim generacijam“ pred neposrednimi grozotami.«
        Nova nemške veleposlanice v Sloveniji Sylvia GRONEICK je izpostavila.” Da je Nemčija med drugo svetovno vojno povzročila neizmerno trpljenje in tudi izgon civilnega prebivalstva Slovenije.  Žal pa se nasilje ni končalo z umikom nemških okupatorjev. Po končani drugi svetovni vojni je bilo v gozdovih okoli nas umorjenih na tisoče ljudi, med njimi tudi pripadniki nemško govoreče manjšine – med njimi tudi starši gospe Margaret Jahn, ki je posebej za današnjo spominsko slovesnost pripotovala iz ZDA, kjer sedaj živi.
     Izguba pobitih ali umorjenih, ki se je zgodila med in po končani drugi svetovni vojni boli še danes, in to na obeh straneh – še vedno je veliko odprtih ran. A s to bolečini moramo živeti, se z izgubo sprijazniti. Pomembno pa je, da se soočimo z zločini, ki so se zgodili v teh gozdovih. Spomenik, ki ga odpiramo danes, je pomemben korak v tej smeri.«

             Slavnostni govornik dr. Mitja Ferenc je v svojem govoru (celotni govor objavljamo posebej) najprej prebral del pričevanja OZNOvca, ki je v svojem dnevniku razkril vse grozote, ki so se dogajale leta 1945 na Pohorju, kjer danes končno stoji spomenik. »Na Pohorju smo nocoj spet streljali! Temu pravimo transport! …/…

      Vzpenjamo se proti Pohorju. Tam nekje na polovici poti proti Mariborski koči zavijemo na desno. Pristanemo v temi, na nekakšni stranski cesti. Knojevska straža nas že čaka. Do izkopanega grobišča je treba iti peš. Knojevci razsvetlijo pot z akumulatorskimi svetilkami, nato kar pomečejo zapornike s kamionov in nato marš proti izkopanemu grobu. Knojevski borci so vsi maščevalno nastrojeni, kajti Nemci so jim bili postrelili svojce in požgali domove. Zapornike prisilijo, da pojejo »Deutschland, Deutschland über alles!« Strahoten prizor. Pot pod pohorskimi smrekami, razsvetljena z reflektorji, in besni knojevci s pojočimi zaporniki. Ali je to res tisto, za kar smo se borili?

      Pridemo pred jamo. Slačenje zapornikov, da jih ne bi bilo mogoče identificirati. Ko se slačijo, jim odvežejo roke, nato pa jih spet zavežejo. Presune me, ko vidim še mladoletno hčerko nemškega funkcionarja. Čeprav vsa izčrpana, ima še zmeraj čudovito lepo telo. Goli sedijo na tleh. …/…

     Nato da knojevski oficir, v dogovoru z nami, oznovci, povelje za streljanje. Po pet jih vlačijo pred jamo in od obeh strani postrelijo z lahkimi strojnicami, da padejo žrtve v jamo…/.. Serijsko streljanje se nadaljuje. Po pet golih teles pred jamo. Ker imajo prestreljene noge, jih zvlečejo pred jamo, potem mečejo vanjo in nato ustrelijo. Tudi mlado nemško dekle izgine v jami. Na koncu odnesejo knojevci obleke na kamione, da jih bodo potem uničili.”(Konec citata)

         V povojni Jugoslaviji so številni prebivalci Pohorja in okolice vedeli za množična grobišča na Pohorju, vendar so morali molčati. Tudi izseljeni Nemci iz Spodnje Štajerske so vedeli za usmrtitve svojih sorodnikov na Pohorju.

     Ko je Slovenija postala samostojna država, je slovenski časopis „Večer“ leta 1992 prvič poročal o povojnih pobojih v Mariboru in na Pohorju: „Na Pohorju je bilo brez sodbe sodišč pobitih 600 ljudi« so takrat zapisali.

    Leta 1993 so na pobudo mariborskega Internationalega društva “Most svobode“ pod vodstvom njegovega predsednika Dušana Kolnika na množičnih grobiščih na Pohorju postavili dva lesena križa.

      Leta 2011 je gospa Margarete Jahn, ki je odraščala kot sirota brez staršev v povojni Jugoslaviji in potem v Avstriji, poročila pa se je v ZDA, prvič izrazila željo po dostojnem „kamnitem spomeniku“ na Pohorju, in leto pozneje, 2012 so člani avstrijske zveze izseljenih nemških spodnjih Štajercev javno objavili peticijo, s katero so opozorili na poboje.

      Sočasno je Mariborčan Martin Kostrevc na Pohorju raziskoval množična grobišča in je leta 2007 celo prepričal vladno komisijo za reševanje vprašanja prikritih grobišč, da je na Pohorju začela z ekshumacijo. Dosedaj je bilo najdenih in evidentiranih 23 grobišč.

      Leta 2012 so se srečale poti Martina Kostrevca, Margarete Jahn in Ingeborg Mallner in željo po „kamnitem spomeniku“ so od tistega trenutka naprej energično uresničevale te tri osebe.

     Težave z odstopom zemljišča so projekt zavlekle za nadaljnjih 12 let, vendar želja po postavitvi spominskega obeležja ni zamrla. Z ureditvijo lastništva parcele je bilo letos mogoče postaviti to dostojno obeležje v spomin na žrtve, ki so bile ob koncu druge svetovne vojne umorjene in je njihov poslednji dom tukaj med smrekami.

      Sledil je kratek verski obred, ko je mariborski nadškof monsignor Alojzij Cvikl, svečano blagoslovil spominsko obeležje.

      V kulturnem programu je igralec in pesnik Tone Kuntner prebral svojo pesem Molitev za spravo (0bjavljamo posebej), za glasbeno spremljavo pa so poskrbeli Frajhajmska godba in Komorni zbor Hugo Wolf.