Spoštovane, spoštovani
v veliko čast mi je, da smem danes kot avstrijski veleposlanik v Sloveniji ob tej spominski slovesnosti ob 80. obletnici nasilnega izgona nemško govorečega prebivalstva Apaškega polja tukaj v Apačah nagovoriti zbrane.
Zgodovina Apaškega polja je zaznamovana z dolgo tradicijo skupnega življenja. Skozi stoletja so na bregovih Mure sobivali ljudje različnih kultur, jezikov in političnih ureditev. Kljub stiski in pomanjkanju so ohranjali svoje tradicije, kulturo in običaje – vrednote, ki so se ohranile vse do danes.

      Toda 20. stoletje je prineslo velike prelomnice, veliko trpljenja in globoke razkole med ljudmi:
• 1918/1919: razpad monarhije in nova meja,
• med obema vojnama: nacionalizem in etnizacija,
• 1939: druga svetovna vojna in obdobje nacionalsocializma z germanizacijo, nasilnim zatiranjem in preganjanjem slovensko govorečega prebivalstva,
• 1945: konec vojne, ki Apačam ni prinesel miru,
• 13. januar 1946: nasilni izgon nemško govorečega prebivalstva Apaškega polja.

Na ta dan je bilo več kot 2.000 ljudi s strani jugoslovanskih vojakov prisiljenih zapustiti svoje domove. Začela se je pot trpljenja Apačanov: deportacija – danes bi temu rekli »etnično čiščenje« – na tovornjakih in v živinskih vagonih, ki je približno 300 ljudi v zimskem mrazu stala življenja. Po večtedenski odisejadi so bili preživeli končno sprejeti v Avstriji, ki je izgnance sprva vračala.
Izgon tako imenovanih »Apaških Nemcev«, ki v resnici nikoli niso bili Nemci, temveč do leta 1918 Avstrijci, sodi k enemu izmed najtemnejših poglavij naše zgodovine. Danes smo se zbrali, da bi se skupaj spomnili dogodkov pred 80 leti.

Spominjanje je moralna dolžnost: pomeni poimenovati krivice preteklosti, ohranjati spomin na žrtve in jim s tem vračati dostojanstvo. Spominjanje pa pomeni tudi prevzemanje odgovornosti.
Ne odgovornosti za preteklost – saj nihče od danes zbranih ni odgovoren za takratne krivice. Danes ne moremo izničiti storjenih zločinov, trpljenja in izgub.

Vsi pa nosimo odgovornost za prihodnost, ki jo lahko skupaj oblikujemo v dobro. To dolgujemo preteklim žrtvam, pa tudi našim otrokom: da iz grozot preteklosti potegnemo nauke za sedanjost in prihodnost. Prav v času globalnih kriz in konfliktov – od Ukrajine, Gaze, Irana do Venezuele – bi se morali vsi zavedati, kako dragoceno je naše mirno sobivanje v Evropi.

Avstrijo in Slovenijo danes kot sosedi povezuje tesno in zaupanja polno partnerstvo. Prav zato je pomembno, da se spominjamo tudi temnih poglavij naše skupne zgodovine – odkrito, samokritično in spoštljivo.

Skupno spominjanje je pomemben korak k spravi, saj gradi mostove med ljudmi preko meja. Skupno mejo smo leta 2007, po skoraj 88 letih, presegli v okviru Evropske unije. Danes nas meja ob Muri ne ločuje, temveč povezuje.

Spoštovane gospe in gospodje,
ta spominska slovesnost in dvojezična razstava, ki jo danes odpiramo, sta pomemben znak spominjanja in sprave. Ohranjata spomin na zgodovino in kulturno dediščino »Apaških Nemcev« ter jo naredita vidno za današnje in prihodnje generacije.

Zato se želim iskreno zahvaliti vsem, ki so omogočili to spominsko slovesnost in razstavo. Na prvem mestu se zahvaljujem županu Apač, dr. Andreju Steyerju, za njegovo odprtost in podporo Kulturnemu društvu Apaško polje pod vodstvom predsednika ddr. Ivana Rihtariča, ki s svojim dolgoletnim delovanjem ohranja znanje o življenju »Apaških Nemcev«.

Zahvala gre tudi gospodu Janu Schallerju za njegovo neutrudno prizadevanje pri pripravi današnje prireditve, pričevalcem ter vsem, ki so ohranili dokumente, fotografije in spomine. Vaš prispevek je odločilen za to, da spomin na »Apaške Nemce« ostaja prisoten v javnosti.

V imenu številnih drugih, ki jih ne morem vseh imenovati, bi rad posebej izpostavil še eno osebnost: gospo Roso Verbošt, ki bo za svoje dolgoletno prizadevanje za ohranitev jezika in kulture »Apaških Nemcev« ostala nepozabljena.

Spoštovane gospe in gospodje,
naj bo naše skupno spominjanje znak sprave.

Naj z obujanjem preteklosti prevzamemo odgovornost za prihodnost –
za skupno prihodnost v miru in blaginji kot prijatelji in sosedje v srcu Evrope.

Hvala lepa.

Govor  župana Občine  Apače  dr.  Andrej  Steyer-   pozdravni nagovor

Spoštovani,

prisrčno pozdravljeni v Apačah, središču Apaškega polja, ki diha in živi z naravo ob reki Muri;  reki, ki nas v teh časih povezuje v skupnem prostoru Evropske Amazonke.

Apaško polje je vedno bilo poseljeno z delovnimi in marljivimi ljudmi. Živeli so predvsem od kmetijstva in raznih spremljajočih obrti. Ob 80. obletnici spomina na izgon prebivalcev iz Apaškega polja smo zbrani z grenkim priokusom nam nerazumnih dejanj in dogodkov, ki so se zgodili. A zgodovina je napisana in je neizpodbitna. Pomembno je, da spomin ohranjamo in v luči opozorila ne pristanemo na delitve in poveličevanje enega nad drugim. Rojen sem daleč po drugi svetovni vojni. Težko si predstavljam ta dogodek, nikoli pa ga ne bom razumel.

Bodimo ljudje, bodimo človek človeku in spoštujmo drugačnost. Le tako bomo zagotavljali sožitje in preprečili tovrstna dejanja – danes, jutri, kadarkoli…

 

O tem, kako je bilo takrat, ko so jih izgnali je spregovorila še živeča nekdanja prebivalka Apaških Nemcev-  nemško govoreča domačinka Waltraud Reich.

Moje ime je  Waltraud Reich, rojena sem leta 1937 tukaj v Apačah. Moji starši  Alois in Anna Reich sta bila lastnika trgovine, ki je stala na današnjem parkirišču.  Tale hiša, v kateri smo mi danes pa je bila pomožni objekt, ki je bil prav tako v lasti mojih staršev.

Stara sem bila komaj 9 let, moji sestri  12 in pol let in moja mala sestra je imela šele 20 mesecev, ko so nas   13. januarja 1946 izgnali iz naše domovine Apaškega polja. O potovanju, kam gremo nam niso nič povedali. Mi otroci smo bili takrat prepuščeni skrbi  naše mame in babice.

Ko se je vlak po dveh tednih ustavil na Dunaju, nas je obiskal Mednarodni Rdeči križ, ki nam je pomagal. Najprej so nas rešili številnih  nadležnih uši, prejeli pa  smo tudi nekaj tople hrane. Vlak je na Dunaju stal na tirih in nismo vedeli, kaj bo z nami in kdo nam bo tukaj pomagal.

Po nekaj dneh  čakanja v  transportnem vlaku v katerem smo bili natrpani v živinskih vagonih, so nam sporočili, da se bo vlak vrnil  nazaj v našo domovino. Toda naša mama tem govoricam ni verjela in  tako smo vlak zapustili in ostali na Dunaju. Ta pametna odločitev naše mame nas je rešila  pred dosti hujšim gorjem, ki je čakal ta vlak ob vračilu domov. Naša družina  se je  tako  na srečo izognila tragediji v Murakeresturu. Na tem žalostnem vračanju domov je namreč pri čakanju  v živinskih vagonih  v Murakeresturu v  hudem mrazu in lakoti umrlo 77 ljudi.

Naši mami  je uspelo ob izjemno močni, skoraj že nečloveški volji in ob velikih težavah, da smo  naša družina, otroci, mama in stara mama po nekaj dneh prišli v  avstrijski Graz/Gradec k našim sorodnikom,  ki so nam ponudili začasno prenočišče.  Spominjam se, da smo 4. februarja  na naši zadnji etapi našega potovanja  z odprtim kamionom prišli v Strass, kjer so nas sorodniki prisrčno sprejeli in nas oskrbeli s vsem potrebnim za preživetje.

Ko je bilo potem po dolgem času  možno obiskati  Slovenijo brez vize, brez posebnega dovoljenja,  je naša mama želela ponovno obiskati naš dom v Apačah. Obiskali smo nekaj družin, s katerimi smo imeli stike že od prej,  to so bile slovenske družine, ki so nas  prijazno in prisrčno sprejele. To ni bil naš edini obisk  Apač.  Večkrat smo se vračali v naše nekdanje domovanje in obiskovali ljudi, s katerimi smo nekoč živeli  v miru in razumevanju.

Tudi sama, sedaj v starosti, večkrat na leto obiščem te kraje in prijazne ljudi, ki sem jih spoznala ob različnih prireditvah  in jih obiščem v njihovih domovih v Črncih, Segovcih in Lešanah.

Ta moj govor danes posvečam moji mami, ki nam je rešila življenje ob izgonu iz domovine.