Lastnik gradu Hrastovec Gundiger Herberstein je s svojo družino zapustil grad konec aprila 1945, okoli 20 dni pred kapitulacije Nemčije. . V Avstrijo se je odpeljal z dvema vprežnima vozovoma, le z najnujnejšo osebno opremo. Vse ostalo je pustil na gradu, opravljen je bil podroben popis, vendar se je zapisnik nekje izgubil. Po pričevanju ljudi, ki so tam delali med leti 1941-1945 v gradu Hrastovec ni bilo okupatorske vojske. Med vojno so v gradu Hrastovec živeli tudi civilisti, skupaj z družinami, zlasti po bombardiranju Maribora proti koncu vojne.

Takoj po osvoboditvi je grad zasedla jugoslovanska partizanska vojska. Taborišče je ustanovil  Puklasti Miha in vanj na začetku zaprl  528  Madžarov-manjšino, ki so jih takoj pobili.  Potem, že v prvi polovici maja, so prišli prvi taboriščniki. OZNA je ugotavljala pripadnost taboriščnikov  v heimatbundu in kulturbundu.  V Hrastovec so vodili tudi zapornike iz lenarških zaporov. Komandant taborišča je bil  Franca PERŠALA- Rajko, doma iz Pesnice pri Mariboru, pooblaščenec OZNE za okraj Lenart pa je bil Mladen Devide-Tone.

Takoj po osvoboditvi so bile v gradu Hrastovec bolgarske enote, ki so grad skoraj v celoti izropale.  OZNOVCI pa so trdili, da so grad izropali nemški vojaki, ki pa jih na gradu sploh ni bilo.

Taboriščnike so vozili iz različnih predelov Slovenije, med taboriščniki pa so bili tudi domačini iz Lenarta.  Sredi junija je bilo okoli 2400 zapornikov. Ker ni bilo prostora, da bi  vsi ležali na tleh, o spali v treh turnusih, torej so bile sobe prenatrpane.

Domači vaščani so prišli s taboriščniki v stik, ko so jih prisilno gonili k studencu nad zgornjim ribnikom, saj v gradu ni bilo vode za umivanje. Domačini so videli, da so taboriščniki izmučeni, sestradani in prestrašeni. Ob tem so morali taboriščniki še delati na posestvu ob gozdu. Pitne vode v gradu ni bilo, taboriščnike so tako v skupinah po 100 vodili  do pol ue oddaljenega studenca, kjer so se lahko umili. Stanovanjske razmere so bile katastrofalne, stranišče je bilo skupno. Zdravniške oskrbe ni bilo, zato je zaradi izčrpanosti umrlo vsak dan nekaj ljudi.

Umorjene so vozili na pokopališče v Voličino, veliko pa so jih zmetali kar v ribnik pod gradom. Po pripovedovanju domačinov tako nekaj let voda v ribniku ni zamrznila.

Po izjavah emigrantov v Južni Ameriki so v Hrastovec pripeljali okoli 400  Kočevarskih Nemcev, ,ki so jih pripeljali iz taborišča Studenci in Sterntal pri Ptuju. V gradu Hrastovec so bili zaprti tudi Avstrijci, avstrijski državljani, posestniki na Spodnjem Štajerskem.

Dne 5. septembra 1945 naj bi taborišče Hrastovec obiskal Ivan Maček Matija, ki je taboriščnike spraševal, zakaj so prišli v Hrastovec. Obtožnic zoper internirane ni bilo. Vprašani pa so trdili, da so Slovenci in ne vejo zakaj so tukaj v taborišču. Tako so 6. septembra vse internirane v gradu Hrastovec izpustili in to taborišče ukinili.

Postopek ukinitve taborišča je bil precej nenavaden. Za vsakega  zapornikih bi morali pripraviti dokument. Delili so jih v tri skupine, predvideni za izselitev, predvidenih za izročitev sodišču in tisti za izpustitev. Potem ko v treh dneh niso mogli urediti delitev na te tri skupine so sklenili odpreti vrata gradu, da so lahko vsi zaporniki odšli domov.

A zaporniki jim tega niso verjeli, ker so bili prepričani, a jih  bodo pred gradom ustrelili, češ da so pobegnili. Tako so morali prvi iz gradu oditi OZNOVCI, taboriščnike pa so potem dobesedno nagnali iz gradu, ker še vedno niso verjeli, da so svobodni. V Hrastovcu bi naj bilo ubitih okoli 80 ljudi, v glavnem domačini iz Lenarta in okolice,   bolj premožni in nemške narodnosti, nad katerimi so se oznovci maščevali.