December je mesec, ko si izrekamo dobre želje za v bodoče, za naslednje leto. V minulem decembru smo si večinoma zaželeli predvsem zdravje in da bi naša predsednica Veronika Haring v bolnici čim prej okrevala in se vrnila med nas. Tako, kot je to storila že večkrat. Ko ni več mogla pisati na računalnik cele ure zaradi poškodovanega komolca se je odločila za operacijo- umetni sklep. S trdo voljo že nekaj mesecev po operaciji nihče ni več opazil, kako se je gibala spet kot pred operacijo. Ja potem jo je lani zadela rahla kap in vsi smo ji rekli, da mora delati manj, da mora del svojega vsakodnevnega dela prenesli na sodelavce. Ampak hotela nam je dokazati, da še vedno zmore, da se ne pusti in da je ona tista, ki diktira tempo.

No potem je prišel tisti črni ponedeljek, 8. decembra, ko ni bila prva v društvu, tudi na začetku tečaja nemščine ob 10. uri je še ni bilo v pisarno. Zagnali smo alarm, nekaj je narobe. Čez eno uro je bila v bolnici na intenzivnem oddelku in dali so jo v umetno komo.

Tisti teden je imel naš komorni zbor Hugo Wolf planiranega kar dva adventno-božična koncerta, zajela nas je panika, kako vse to kar tako na hitro prevzeti, a čisto vse je že planirala vnaprej, celo pogostitev po koncertih. Oba koncerta, tako tisti v Ljubljani in drugi v Mariboru smo posvetili predsednici Veroniki, da bi čim prej okrevala. Prav nenavadno je bilo, ko je ni bilo prvič med nami.

Velike želje po hitri ozdravitvi, »vse najboljše v novem letu, predvsem zdravje«, optimizem s katerim smo stopili v novo leto, se nam je porušil že 2. januarja 2026, ko smo dobili SMS, da je Veronika odšla od nas, žal je izgubila zadnjo bitko z boleznijo. Pretreseni, saj je prav ona bila tista, ki nam je vlivala pogum, pa čeprav smo se držali še samo slamice. »Ne smemo se pustiti, ne bodo nas uničili, pokazali jim bomo, da imamo mi prav.« Tako sva bolj iz jeze, da nas totalno ignorirajo na hitro skomponirala ustavno pritožbo in le malokdo je vedel za to. »Če bova povedala, nama bodo podtikali polena, saj veš kako to znajo, da nas onemogočijo.«

In komaj sva oddali ustavno pritožbo naju je čakal prevod slovenske knjige Trte umirajo stoje v nemščino. Delali smo cele dneve, saj je bil čas naš sovražnik, knjiga bi naj zagledala luč sveta že v začetku decembra in je tudi pravočasno izšla. Kako nam je vse to uspelo v tako kratkem času še danes ne vem.

V mesec december smo želeli vstopiti bolj umirjeno, no dva koncerta sta še pred nami. A Veronika ni imela miru. Dopoldne je v »svoji službi«, kot je rada dejala pripravljala vse tekste za tisk novega 24. zbornika kulturnega društva Mostovi. Popolne je doma pekla pecivo. »Saj vsi vedo, da od mene dobijo za praznike pecivo, pohiteti moram, da ne bom prepozna,«

Napekla je vse pecivo, pripravila je vse za oba koncerta, celo celoten zbornik je že pripravila za tisk.   Ali je vedela, da je tako hitela ali pa je bila tista njena volja, “vse to še moram narediti, ni časa za počitek.”

Dokončala je svoje delo kot malokdo.
Po prvem šoku, da je v bolnici, je bilo novo presenečenje, da so vsi v društvu ponudili pomoč, da bo delo potekalo naprej, kot je bilo začrtano.

V novo leto 2026 vstopamo brez naše Veronike, z zaobljubo, da bomo nadaljevali njeno delo, da bo ostala vedno med nami.

Za njo ostaja Kulturno društvo nemško govorečih žena »Mostovi«, številne prireditve, mednarodno priznani projekti nemško govorečih manjšin v sosednjih država in predvsem njen ponos povezovanja kultur – Komorni zbor Hugo Wolf.

To vse ostaja, v spominu bo vedno z nami.

Jan Schaller