Novi veleposlanik Republike Slovenije v Avstriji je dobil priložnost, ki mu jo je ponudil časopis Kleine Zeitung, da opiše-objavi težave, ki jih ima njegova vlada s sosednjo Avstrije. To priložnost je vestno izkoristil. Diplomat je bil prisiljen izraziti svojo jezo zaradi očitno pretirano agresivne policijske akcije proti “antifašističnemu” dogodku pri slovenskem spominskem obeležju na Peršmanhofu na Spodnjem Koroškem. Toda igra policistov in roparjev v slikoviti dolini Karavank nima potenciala za meddržavni konflikt. Slovenija bo morala počakati na pisno rešitev- poročilo uradne komisije in potem bo lahko zadeva odložila med rednike v arhiv.

Slovenija pa ima dosti večje težave, ko želi avstrijska zvezna dežela Štajerska besedilo svoje himne vključiti v svojo deželno ustavo. A tudi te bolečine bo Slovenija preživela. Geografsko se namreč dežela Štajerska še vedno razteza “do bregov Save”, toda dober del te dežele, ki ji še vedno rečejo Štajerska, je danes sestavni del Slovenije. V Ljubljani seveda dobro vedo, da nostalgična sentimentalnost v Gradcu ni vezana na nobene ozemeljske zahteve (kar sicer Slovenija očita) . Zato Slovenija ne more uvesti hujše sankcije, kot je ta, da veleposlanik ne zaprosi za obisk pri sedanjem deželnem glavarju avstrijske zvezne dežele Štajerske. In medtem ko veleposlanik na široko razlaga zgodovino Peršmanhof, dodajmo, še eno zgodovinsko dejstvo, da se do danes še noben jugoslovanski ali slovenski politik ni opravičil za povojne poboje, razlastitve in izgon nemških prebivalcev Spodnje Štajerske.

Edina resnična in legitimna skrb, ki jo ima Slovenija v Avstriji, je usoda koroških Slovencev. Za manjšino stvari ne kažejo dobro. Nesmiselno se je spraševati, ali je za pomanjkanje slovensko govorečih sodnikov in pomanjkanje nove generacije slovenskih duhovnikov kriva »sovražnost« večinskega prebivalstva. Manjšina (koroški Slovenci) je postala tako majhna, da ne more več preživeti sama; brez sočutja in podpore večine ne bo šlo.