Spoštovani vsi zbrani,

danes stojimo na kraju, ki ni navaden kraj. Je kraj, ki je v svojo zemljo zapisal zgodbo ljudi, ki so jim bile odvzete temeljne stvari, ki jih človek potrebuje za dostojno življenje: svobodo, varnost, dom in nazadnje tudi pravico do slovesa. Stojimo na kraju nekdanjega komunističnega koncentracijskega taborišča Šterntal, ki še danes ostaja zamolčan del naše narodne zgodovine. Kot da se ni zgodil, kot da se nas ne tiče, čeprav je grozo sovraštva tu občutilo več kot 10.000 ljudi.

O tem, kaj se je dogajalo tu, je v knjigi Dolina zvezd pisal duhovnik in pisatelj Branko Cestnik. Pretresljiv je tisti del, ki pravi: »Vsak tam zaposleni je vedel: v Šterntalu se umira, vsak dan jih nekaj izdihne. Med jetniki se ni zaman širilo novo krajevno ime: Šterntal je postal Šterbental, Dolina umiranja. Nadpaznik Herman … je temu pravil »vzdušje«. Lager je lager, če v njem smrt postane vzdušje, je menil.«

Vzdušje, statistika, samo ne ljudje. Ko človeka spremenimo v številko, kategorijo, pripadnika neke skupine, ko o njem ne govorimo več kot o posamezniku, ampak samo še kot o »njih«, je meja do razčlovečenja nevarno blizu. Ko govorimo o taborišču, o žrtvah, o številkah in o zgodovinskih dogodkih, lahko hitro pozabimo na najpomembnejše – da za vsem tem stojijo konkretni ljudje. Ljudje, ki so imeli svoje domove, svoje družine, svoje vsakdanje skrbi in svoje načrte za prihodnost. Ljudje, ki so nekoč zjutraj vstali, odšli od doma in niso vedeli, da se vanj nikoli več ne bodo vrnili.

Danes poznamo več kot 900 imen ljudi, ki so v tem taborišču izgubili življenje in niso dobili groba. Več kot 900 imen. To niso samo številke v zgodovinskih knjigah. Vsako ime pripada človeku. Vsako ime pripada življenju, ki je bilo prekinjeno. Elisabetha Haas je bila stara dve leti, ko je morala umreti; Helmut Kaizer eno leto, Magda Irgl 23 let, Hermann Kersche 89 let. Štiri imena med skoraj tisoči. Tem moramo prišteti še več kot deset tisoč tistih, ki so bili prav tako zaprti v tem taborišču, vendar so imeli tisto strašno srečo, da so preživeli – a bili zato izgnani iz domovine.

Zato je spomin na konkretnega človeka s konkretnim imenom tako pomemben. Ko izgovorimo človekovo ime, mu vračamo nekaj, kar mu nobena oblast ne bi smela nikoli odvzeti – njegovo človeško dostojanstvo. In zato smo danes tukaj. Ne zato, da bi odpirali stare rane. Ne zato, da bi mrtve razvrščali na naše in njihove. Tukaj smo zato, ker ima vsako človeško življenje svojo vrednost.

Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov nas opozarja na nekaj temeljnega: nobena ideologija, nobena politična ureditev in noben veliki cilj ne morejo biti opravičilo za nasilje nad človekom. Ko človeku odvzamemo pravico do svobode samo zato, ker pripada določeni skupini, ko ga preganjamo zaradi njegovega prepričanja, izvora, jezika ali družbenega položaja, ko mu odvzamemo dom, ko ga zapremo brez pravičnega postopka ali ko mu nazadnje odvzamemo življenje – takrat ne gre več za politični spor.

Gre za zločin proti človeku. In to velja ne glede na to, pod katero ideologijo se je takšno nasilje dogajalo – pod nacionalsocializmom, fašizmom ali komunizmom. Gre za zločin, ki ga je treba obsoditi, nedvoumno in brez opravičevanj. Samo tako bodo mlajši rodovi jasno vedeli, da je umor sočloveka zločin, ki ne zastara. Da je storilec v zgodovino za vedno zapisan kot zločinec, četudi se sam ali njegovi somišljeniki razglašajo za heroja, osvoboditelja ali celo za graditelja novega sveta.
In če velja to za zločin, mora enako veljati tudi za žrtev. Človeško življenje ni nič manj vredno zato, ker je človek pripadal skupini, ki jo je oblast razglasila za nezaželeno. Njegov spomin ne sme biti odvisen od tega, ali nam je njegova življenjska zgodba politično blizu. Prav nasprotno – prav zato, ker so bili ti ljudje nekoč razdeljeni, označeni in izločeni, jih danes ne smemo ponovno razdeljevati.

Spomin mora pripadati vsem žrtvam. To je morda ena najtežjih nalog spominjanja: mrtvih ne smemo uporabiti za svoje današnje spore. Dolžni smo jim resnico, spoštovanje in spomin. In morda prav slednje najbolje razumemo ob misli na tiste, ki niso dobili niti groba. Grob je nekaj zelo preprostega in hkrati zelo človeškega. Je kraj, kamor lahko pridemo, kjer lahko prižgemo svečo, položimo cvet in tiho izgovorimo ime človeka, ki ga ni več. Tistim, ki so tukaj umrli in groba niso dobili, je bilo odvzeto tudi to. Zato je naša današnja prisotnost tako pomembna.

Ne moremo spremeniti tega, kar se je zgodilo. Ne moremo vrniti življenj. Ne moremo vrniti izgubljenih let, pa tudi ne vseh potencialov, ki so jih v sebi nosili tu zaprti. Ne moremo vrniti domov, ki jih ni več. Lahko pa naredimo nekaj, kar je vendarle v naših rokah. Lahko se spominjamo. Govorimo. Poslušamo zgodbe. Lahko ohranjamo imena. In lahko poskrbimo, da bodo tudi prihodnje generacije vedele, kaj se je zgodilo na tem kraju. Kajti narod, ki pozabi svoje mrtve in storjene krivice, ne izgubi samo dela svoje preteklosti, ampak izgubi tudi del svoje prihodnosti.

Mladi morajo poznati tudi temne strani naše zgodovine. Ne zato, da bi živeli v preteklosti, ampak zato, da bi znali bolje varovati prihodnost. Da bi razumeli, kako hitro lahko izginejo meje, ki se nam danes zdijo samoumevne. Svoboda ni samoumevna. Človekovo dostojanstvo ni samoumevno. Pravica ni samoumevna. In tudi mir ni samoumeven. Naloga vsake generacije je, da jih varuje.

Zato naj bo današnja slovesnost več kot spomin na strašno izkušnjo našega naroda v preteklosti. Naj bo tudi tiha zaveza. Zaveza, da bomo človeka vedno postavili pred ideologijo. Da bomo znali prepoznati nevarnost sovraštva, ki človeka najprej označi, nato izloči in nazadnje razčloveči. Da bomo znali poslušati tudi takrat, ko se z drugim ne strinjamo. In da bomo znali reči ne nasilju, tudi kadar bi bilo politično ali družbeno udobneje molčati.

Naj bo današnji dan poklon mrtvim – in opomin živim.

Naj se ob koncu iskreno zahvalim še Zgodovinski sekciji Matej Slekovec DPD Svoboda Kidričevo za organizacijo današnje komemorativne slovesnosti.