1. Potsdam 1945
2. avgusta 1945 so predsednik Združenih držav Amerike Harry Truman, predsednik Sveta ljudskih komisarjev Zveze sovjetskih socialističnih republik Josif Stalin in predsednik vlade Velike Britanije Clement Attlee podpisali zaključni dokument tristranske konference v Berlinu, ki je postal znan kot „Potsdamski sporazum“.
Osrednje vprašanje tega sporazuma je bil tako imenovani »organizirana preselitev nemškega prebivalstva« z vzhoda – v Nemčijo. Avstrija v tem dokumentu ni omenjena. Kljub temu je nezanemarljiv delež prizadetih končal v Avstriji. Mnogi od njih so želeli ostati v novi domovini Avstriji za vedno.

2. “Nazaj v Reich” in deportacije
Medtem ko so se tri zmagovalne velesile sestale v Potsdamu pri Berlinu, so že nekaj mesecev potekali tako imenovani »divji izgoni Nemcev«. Poleg tega je napredovanje Rdeče armade in umik nemških okupatorjev na vzhodu sprožilo tudi množični prostovoljni beg med nemškim civilnim prebivalstvom.
Da bi razumeli te procese, je treba na kratko pogledati čas pred letom 1945. Že pred prvo svetovno vojno so po končanih balkanskih vojnah obstajali pisni predlogi izgona. Zabloda o etnično-nacionalni homogenosti novih držav je postala najbolj očitna z genocidom nad Armenci v prvi svetovni vojni.
Temu je sledila tudi nova reorganizacija Evrope, zlasti na račun razpada Avstro-Ogrske monarhije. Konec te Podonavske monarhije je zaznamoval tudi rojstvo „Altösterreicher-staroavstrijcev2“, tistih nemško govorečih ljudi, ki so leta 1918 izgubili domovino z cesarstvom. Prva avstrijska republika pa ni imela dovolj moči in velikosti, da bi zapolnila to vrzel.
Novonastale države v srednji in jugovzhodni Evropi so sicer formalno postale (več)narodne ljudske republike, v resnici pa so bile to enonacionalne države. Tako je pritisk na narodne manjšine v medvojnem obdobju postajal vse močnejši.

Že takrat so postale deportacije-izgoni kruta realnost, na primer v turško-grški vojni in nato v množičnem-velikem obsegu v Sovjetski zvezi. Pakt Hitler-Stalin z dne 23. avgusta 1939 in poznejši sporazumi so odprli še eno poglavje v zgodovini množičnega izgona- razseljevanja. Na obeh straneh je prišlo do obsežnih preselitev domačega prebivalstva.
Tako je nacistična Nemčija začela preseljevati tako imenovane „Volksdeutsche- etnične-prave Nemce 1“ »Heim ins Reich-nazaj v nemški Reich«. Poleg Južnih Tirolcev in Nemcev v Kanalskih dolini v Italiji so pričeli z nasilnimi selitvami v nekdanjih vzhodnih, starih avstrijskih regijah, tu naj omenimo zlasti preselitev 54.000 galicijskih Nemcev, 96.000 Bukovinskih Nemcev in 12.000 Nemških Kočevarjev. Pri teh ukrepih, znanem v nacističnem žargonu kot “Umvolkung-združevanju Nemcev”, pa nikakor ni sodelovala večina nasilno preseljenih prostovoljno in z veseljem. In na koncu se je ta obljuba o novem življenju med svojimi na okupiranem ozemlju Poljske, v protektoratu Češke in Moravske ter na Spodnjem Štajerskem, izkazala kot velika laž.
Kasneje, po vojni, so mnogi od teh našli novo domovino v novi drugi Avstrijski republiki.

Kruta logika kolektivizma Sovjetske zveze je ponovno udarila od leta 1944 naprej, ko je bilo več deset tisoč žensk in moških iz Romunije, Madžarske, Jugoslavije, Zgornje Šlezije in drugih območij deportiranih v Donbas in Ural na prisilno delo. Na tisoče jih je umrlo med prevozom ali zaradi razmer v taborišču. Šele leta 1949 so bili izpuščeni zadnji prisilni delavci.

3. Pobeg in izgon

Istočasno je več sto tisoč, zlasti transilvanskih in karpatskih Nemcev v Romuniji, pobegnilo pred napredujočo Rdečo armado, delno organizirano kot »evakuacija«, delno samoorganizirano, v majhnih skupinah, deloma pod zaščito umikajočih se nemških sil, deloma popolnoma nemočnih in prepuščenih na milost in nemilost drugim. Večinoma so bile to ženske, otroki in tisti-starejši, ki niso bili sposobni služiti vojaškega roka, torej civilisti, ki so si poskušali rešiti življenje z begom na zahod. Mnogi so na poti umrli, nenazadnje tudi zato, ker je nacionalsocialistično vodstvo dolgo časa nasprotovalo prostovoljnim izselitvam ob bližajočem se koncu vojne in so s tem tako povečali smrtnost med begunci.
Vzporedno z prostovoljnim begunskim gibanjem so se začeli neregulirani procesi izgona, zlasti na Poljskem in Češkoslovaškem, ki so se v zgodovino zapisali kot tako imenovani “divji izgoni”. To so bili najbolj brutalni maščevalni povračilni ukrepi za brutalni okupacijski režim nacionalsocialistov in to pred očmi že prisotnih Sovjetov.
Spet kruta logika: V tako imenovanem “Tretjem rajhu” bi naj vse nemške manjšine združili v Rajhu, po vojni pa so bili vsi ti kaznovani kar povprek še enkrat – vsi naj bi čutili maščevanje. Konkretno so bili za tako maščevanje početje oproščeni vsakršne krivde s strani češkoslovaške države.
Tisti nemško govoreči, ki so preživeli, so morali nasilno zapustiti svoje domovanje in so bili izgnani. Sudetski in karpatski Nemci so množično prečkali mejo v Avstrijo. Vendar pa je le nekaj teh trenutkov groze zasidranih v kolektivnem spominu druge republike. Med 27.000 nasilno izgnani
je dobro poznan primer pohod smrti iz Brnu, ki je potekal konec maja 1945, ko je med tisoči begunci na poti do avstrijske meje zaradi pomanjkanja hrane in bolezni umrlo na tisoče beguncev, na poti od meje do Dunaja pa še več sto.
Odprto ostaja velik vprašanje, ki se se nanaša na kilometre med mejo in Dunajem: Zakaj tem beguncem na avstrijski strani očitno niso takrat dovolj pomagali?

Sledila je faza organiziranih “preselitev”. Čeprav se je proces izgona upočasnil, je težko govoriti o »urejenem in humanem načinu«. Od 2,3 milijona razseljenih oseb iz čeških dežel se jih je večina preselila v Nemčijo, okoli 160.000 pa jih je ostalo v Avstriji.
Po drugi strani pa so bili „Donauschwaben-Donavski Nemci“ (v Vojvodini) v Jugoslaviji že leta 1944 kolektivno razglašeni za sovražnike ljudstva s strani Titovega vladajočega partizanskega gibanja. Množična streljanja, kot so bila tista v Filipovi (Bački Gračac) in internacije v taboriščih – koncentracijskih, delovnih taboriščih in taboriščih smrti – so do leta 1948 povzročila približno 60.000 civilnih žrtev. Z mislijo na morilska dejanja »etnične nemške« divizije SS Prinz Eugen proti partizanom sta bila sedaj motiv maščevanja in kaznovanja nad nemškimi domačini.
Leta 1948 so bila internacijska taborišča v Jugoslaviji sicer razpuščena, vendar pa tam živeči Nemci še nekaj časa niso imeli nobenih pravic. Od leta 1951 dalje je bilo izseljevanje dovoljeno in okoli 130.000 Podonavskih Nemcev je našlo svoje novo domovanje v Avstriji.

4. Integracija
Število smrtnih žrtev izgnanih lahko merimo v milijonih mrtvih, čeprav se štetje izkaže za težko. Preživeli so se morali soočiti z izzivom novega začetka. Velik delež okoli 12 do 14 milijonov »Volksdeutsche Nemcev« kot beguncev je končalo delno v Zvezni republiki Nemčiji, v sovjetski okupacijski coni -NDR ali v Avstriji.
Kot je že bilo pojasnjeno na začetku, je bila Nemčija dolžna sprejeti nemške begunce, izgnane in prostovoljno izseljene. Avstrija tega ni bila dolžna. Tudi znaki odgovornosti, brez politične obveznosti, so bili zaznani le v majhni meri. Celo nasprotno: oktobra 1945 je politični dokument ministrstva za notranje zadeve zahteval, da se nemudoma ustavi “prevoz beguncev iz sosednjih držav na avstrijsko ozemlje”.
Izgnanim v Avstrijo na začetku ni bilo lahko, z več strani so pogosto čutili celo sovraštvo, odpor, da so tujci. V spominu domačina iz Znojma, na primer to zveni takole:
1945: Kapitulacija Tretjega rajha, svet se sesuje. V Znojmu se dogajajo grozne stvari. 24. maja 1945 sem prispel v Retz, kjer sem v soboto in nedeljo igral in pel s plesno skupino, s čimer sem se izognil deportaciji. Honorar je bil 1 „venec“ navadne klobase, 1 štruca kruha in 20 šilingov na večer. Jeseni sem šel na univerzo na Dunaj. Ob prijavi me uslužbenec dobesedno nadere: „Bagasch, Gsindel, pojdi nazaj v tvoj Raih. Hobts jo gschrieen,-v dialektu, saj si se takrat drl: “hočemo se vrniti domov v svoj rajh”. Strašna lakota, tehtam 45 kg.”

Razmere leta 1945 v številkah: Od približno 7 milijonov ljudi, ki so bili na ozemlju ponovno nastajajoče republike, je bilo okoli 1,6 milijona tako imenovanih „razseljenih oseb“ – to je vsaka 4. do 5. oseba v Avstriji. Od tega je bilo okoli 400.000 tako imenovanih »Volksdeutsche«. Še leta 1946 jih je bilo okoli 160.000 deportiranih v zahodno Nemčijo. Vendar pa se tok beguncev v Avstrijo ni ustavil, saj so leta 1947 mnogi prišli iz Jugoslavije, ko so bila tam razpuščena taborišča.

Začel se je težak boj za integracijo. To je pomenilo najprej zagotoviti si golo preživetje, zapustiti taborišče in si najti delo. V idealnem primeru, da postaneš celo uradno Avstrijec. Leta 1953 je bila naturalizirana le polovica od približno 330.000 starih avstrijskih beguncev in izgnanih oseb.
Vendar pa se je v 1950-ih letih postopna pravna enakost odvijala korak za korakom. „Berufsverbot-prepoved dela“ je bila odpravljene, prošnja za avstrijsko državljanstvo pa je bila znatno poenostavljena. Približno eden od dvajsetih avstrijskih državljanov je bil zdaj tako imenovani »Volksdeutsche“, nemško govoreči stari Avstrijec.
Izgnani so začeli objavljati svoje zgodbe, organizirali so se v društva in zveze, ki so jim tudi pomagali zgraditi si novo eksistenco. Ampak pogosto so še vedno pogledovali, kako v Nemčijo. Tudi tam so se izgnanci običajno sprva srečali z ledenim vetrom in o kulturi dobrodošlice takrat ni mogoče govoriti. Kljub temu pa so bili v Nemčiji ustvarjeni ugodnejši pogoji za izgnane. Tako je leta 1952 začel veljati Zakon o izravnavi bremen (op .izseljeni Nemci so dobili nadomestilo za tisto, kar so zapustili v svoji nekdanji domovini), leta 1953 pa je bil sprejet Zvezni zakon o izgnancih, za njihovo integracijo je skrbelo posebno ministrstvo za izgnane.
V Avstriji takrat ni bilo mogoče narediti tako velikih korakov, tudi oblikovanje posebnega pravnega okvira je bilo opuščeno. S poznim sporazumom iz Bad Kreuznacha leta 1962 je prišlo do vsaj neke vrste mini izravnave bremen. Do leta 1970 so „avstrijski izgnanci“ zaman poskušali dobiti več nadomestila, kot je bilo to naprimer v Nemčiji. Ob prelomu tisočletja so izgnani dobili svoje skupno domovanje „Haus der Heimat- hiša-domovina“ v Steingasse na Dunaju, kjer je sedež vseh izseljenskih zvez iz Avstrije .

Tako se je že v prvih letih druge republike pojavila mešanica politične nepripravljenosti in strateško zanemarjanje, ko so številni izgnani akterji na žalost pri svojem delovanju in zahtevah naleteli na kljubovanje in molk. Delno je bilo to tudi razumljivo: kdo pa bo po vsem kar je v življenju izkusil, še upal kaj povedati javno?
Listina nemških izseljenih oseb, ki jo je leta 1950 podpisalo 30 predstavnikov, je bila sprejeta kot čisto zahodnonemška zadeva, ki se odpoveduje maščevanju in išče pot sprave, pa v Avstriji ni bila sprejeta z največjim odobravanje.
Odpuščanja ni mogoče odrediti, to je odločitev vsakega posameznika.
Kljub temu se moramo vprašati, katera pot je bila dolgoročno ugodnejša za skrb izgnancev. Že samo to, žal pozno, prepozno, obravnavamo ta pomemben del avstrijske in evropske zgodovine na pravičen način. Kajti nasilni izgon in prostovoljni beg sta del epohalnega kulturnega preloma, ki ga je treba, če pogledamo na grozne dogodke sredi 20. stoletja, navsezadnje razumeti kot dejanje avtoagresije – kot krvavi izraz sovraštva do samega sebe. Najprej je bilo uničeno dobro medsosedsko sodelovanje, nato celotne skupnosti in na koncu celoten kontinent. Nekatere rane, ki so bile povzročene, so še danes odprte.
Kljub temu je obnova uspela, uspelo je pravzaprav še veliko več. Vendar pa je bil žal spomin na te dogodke selektiven na vseh ravneh. Nemško govoreči stari Avstrijci bi morali čim bolj izginiti iz vidnega polja. To je razvidno tudi iz zgodovine tega parlamenta in njegovih razprav.

5. Razmišljanja
Leta 1962 smo lahko v avstrijskem parlamentu slišale naslednje besede:
„[…] Etnični Nemci so si pošteno zaslužili tisto, kar jih je zagotovila avstrijska država v skladu s sporazumom iz Bad Kreuznacha. Namen tega sporazuma je potegniti črto pod „Volksdeutsche“ da lahko pozabijo na svojo bolečo preteklost, mi pa jim pomagamo premagati to preteklost. Zdaj je res čas, da izrazi ‘Volksdeutsche’, ‘Altösterreicher’,in ‘Neuösterreicher’ izginejo in da smo v naši državi mi vsi samo še ‘Avstrijci’.”
To so bile verjetno res izrečene dobronamerne besede. Pa vendar so dober primer za obravnavanje delov naše zgodovine. Stare Avstrijce so s tem očitno vznemirjali. Samo s sodobnim izrazom »Volksdeutsche« so opraskali avstrijski mit o žrtvi. Še posebej so bili koristni pri identifikaciji storilcev. In kot da se ničesar nismo naučili in dovolj pogosto poudarjali.

Gospe in gospodje, ne želim povzročiti nobenega nesporazuma: soočenje z nacionalsocializmom ni zgolj obvezna vaja za stare Avstrijce, da bi pridobili plus točke. V bistvu je to sestavni del zapoznelega procesa, ki lahko prispeva k zdravljenju razdraženega odnosa z drugo republiko.
Verjetno najtežja naloga v tem kompleksu ponovno opozarja na njegovo evropsko razsežnost: Kako razpravljati o zločinih nacionalsocializma ob očitni povezavi s povojnim izgonom in begom, ne da bi se ujeli v past kolektivizma, v katero so v »tretji rajh« padle nemške manjšine, pa tudi velika večina rajhovih Nemcev in Avstrijcev. Ampak pri tem ne smemo pozabiti na vse tiste, ki tako imenovane „Volksdeutsche“ paušalno obsojajo in jih namerno postavljajo v vlogo „Freiwild“- prosti lov na nedolžni, nič krivi plen.

Kako lahko razumemo neštete, popolnoma različne biografije, ki so prišle med nas posredno, preko mostov sodelovanja in z migracijo Nemcev? Na primer, nemško govoreči profesor v Czernowitz, ki so bili leta 1918 odstranjeni od Romunizacijo univerze in so bili prisiljeni začeti znova? Ali pa transilvanski Rudolf Eisenmenger, ki se je uvrstil na Hitlerjev seznam, po končani vojni postal priznan slikar. Ali mlada ženska iz majhne Južnomoravske vasice, ki je še pred prvo svetovno vojno pričela kariero na Dunaju, kot moja prababica.
Toliko vprašanj, ki nam jih bodo prav tako zastavile tudi prihodnje generacije. Da pa nam bodo lahko sploh postavili ta vprašanja, moramo ohraniti spomin na te čase. Zdaj, ko je še živečih prič tistega časa vse manj in manj.
A preživeli pogosto molčijo. Iz samozaščite, iz sramu ali zato, ker jim nihče ne prisluhne. Zgodbe o begu so večinoma ženske zgodbe – zgodbe mater in otrok. Društva izgnancev in druge izgnanske mreže tako izpolnjujejo pogosto spregledano, a pomembno funkcijo: delile to, kar so doživele, da bi jih razumeli , čeprav še molčijo.
Naslednje generacije pa se morajo aktivno in skrbno ukvarjati z biografijami in zgodovinskimi izrazi. Za tekmovanje žrtev ni niti prostora niti veliko smisla. Kajti tisti, ki enačijo holokavst z izgonom Nemcev, so slabo razumeli zgodovino.
Ker nobena usoda ni enaka. Niti usoda posameznika niti celotnega naroda. Kajti v tem posebnem trenutku, ko se svet okoli nas ustavi, ni nobene razlike, če človek zmrzne do smrti v živinskem vagonu za govedo, se zaduši v plinski celici ali pa ga pobijejo vojaki ali strelci. Pomembno je, ko vzamemo človeku njegovo prihodnost- dostojanstvom, identiteto in domovino.
Odpuščanja ni mogoče odrediti. Pogosto pa rečemo, da čas oprosti. Že samo iz tega razloga ne smemo potegniti črte. Navsezadnje se število starih Avstrijcev, ki so prišli sem, z generacijami ni zmanjšalo, ampak jih je dejansko vedno več.
Če bomo poskrbeli, da bo spomin javen in profesionaliziran, bomo lahko bolje cenili tudi nešteto lokalnih pobud, ki so se v zadnjih desetletjih pojavile po vsej Avstriji in zunaj nje ter so dokaz nasprotovanja namernemu izumrtju. To vključuje strokovne raziskave na eni strani. Po drugi strani pa so lokalne zgodovinske sobe, muzeji in publikacije. Svojo dolgoročno vrednost črpajo tudi iz svoje ohranitvene funkcije: so kot časovne kapsule. Ko jih odpremo, vidimo del sebe.

V mnogih krajih je sovraštvo in zahteve po maščevanju nadomestilo zanimanje za lastno skupno preteklost. Vse več ljudi razume, da sta bila beg in izgon velika prelomnica, vendar nista niti začetek niti konec te zgodbe. Še več bi morali govoriti o stoletjih večinoma uspešnega sobivanja v Srednji Evropi.
Ker lahko vidimo, kaj zdaj vse uspeva, zlasti pri naših sosedah: vidimo raziskovalno delo in spominske akcije, kot na primer na Češkem in Slovaškem, razmeroma visoka nadomestila, v Romuniji, regionalno jezikovno promocijo kot v Vojvodini, vse večje zanimanje za že skoraj izginule nemške Kočevarje v Sloveniji ali uvedbo posebnega dneva spomina na izgnance, kot je to na Madžarskem.
Tudi v Avstriji se zdi, da se povečuje medijska obravnava. To je posebej opazno v tem spominskem letu. Kultura spomina, ko nas je nekoč ločila železna zavesa, postopoma raste skupaj in nas vodi tja, kjer imajo Avstrija in njene sosede zdaj svoje skupno srednjeevropsko poslanstvo.
Vendar pa izgnanci in njihovi potomci pri tem niso sami: svoj opis nemško govorečih starih Avstrijcev delijo s številnimi preživelimi Judi in njihovimi potomci, ki so kljub vsemu ohranili močno povezavo z nemškim jezikom in avstrijsko kulturo. Po drugi strani pa so naše avtohtone manjšine tiste, ki naredijo Avstrijo veliko večjo v smislu srednjeevropske kulture. Poleg tega so tu tisti begunci in izgnani iz evropskega sosedstva, ki smo jim v desetletjih po drugi svetovni vojni zagotovili zaščito pred političnimi pretresi – in to počnemo še naprej.
Prisotnost vseh teh ljudi, ki tukaj, zdaj in danes povezujejo staro z novo Avstrijo, kaže na skupno srednjeevropsko kulturo v Evropi enakih.
Gospe in gospodje, pohodov smrti ni mogoče obrniti. Vendar pa pomaga, če naslednje generacije spet hodijo po tej poti druga ob drugi. Ko aktivno delamo na skupnem spominu, ko ta spomin spletemo v naše družinske zgodbe, v spomin na našo republiko in v dialog evropskega sosedstva. Če danes zakličemo staro Avstrijcem:
Vidimo vas! Vidimo sebe!
Še več: lahko vidimo drug drugega!

Foto: (c) Parlamentsdirektion/ Katie-Aileen Dempsey,

1»Volksdeutsche« (etnični-pravi Nemci) se je od okoli leta 1900, zlasti pa v času nacistične vladavine, uporabljal za opisovanje ljudi, ki so živeli zunaj nemškega rajha-meja leta 1937 in izven Avstrije, kot osebe nemške narodnosti, a brez nemškega državljanstva in so živeli zlasti v vzhodni in jugovzhodni Evropi. Pred tem so jih običajno imenovali »Auslandsdeutsche« -Nemci, ki živijo v tujini
2Altösterreicher (Staroavstrijci) – nemško govoreči prebivalci držav naslednic bivše monarhije in njihovi potomci. V zadnjem času se uporablja v Avstriji in medijih deutschsprachige-nemško govoreči ali deutschstämmige-potomci Nemcev iz nekdanjih kronskih dežel Avstro-ogrske monarhije, pa tudi njihovi potomci. Na primer nemško govoreči prebivalci Slovenije po letu 1945.