Življenjepis Janez Dreu

Janez Dreu (1951, Maribor), doktoriral 1985 iz kemijskih znanosti, je služboval v različnih gospodarskih družbah, inštitutih, državni upravi v Ljubljani, od koder je bil za 5 let poslan na zastopanje države Slovenije v eni izmed agencij v Bruslju.
Ob svojem delu je, kot docent, 14 let predaval na Univerzi v Mariboru.
Upokojil se je 2015 in takrat pričel pisati poezijo.
V letih 2019 do 2024 ja objavljal je v slovenskih, hrvaških revijah ter zbornikih (Apokalipsa, Vsesledje, Mariborska literarna družba, Hotenja, festival Haiku Odžaci ⁄ Odžaci, KLD Rešetari ⁄ Rešetari, Haiku kraj mogile ⁄ Oroslavje).
in slovenskih spletnih revijah, poratalih ter srbskem portalu (Koridor – križišče umetnosti, Publish Wall Apokalipsa, Locutio, Primus , Prelepapoezija Beograd).
Sodeloval je na recitalih v Termah Olimje, Pokrajinskem muzeju Maribor in na Maratonu Mariborskih literatov in literatinj v okviru Dneva knjige v Mariboru.

Vse o zbirki in še več, je povedano v spremni besedi, napisani s strani g. Marjana Pungartnika, zato jo citiram v celoti:

“SEME MISLI IN IZKUŠENJ

Plimovanja v osekah je prvenec Janeza Dreua, ki prihaja iz znanstvenih, naravoslovnih krogov, kar na zbirko vpliva dvojno. Najprej kot lok samozavedanja pesnika, ki ga razbiramo skozi premišljeno grupiranje pesmi in členjenje zbirke. In ker avtor ni več mladostnik, temveč ima za sabo akademsko kariero, ne govori o vsem mogočem, temveč izbira teme z zrelo selektivnostjo. Druga lastnost zbirke je analitična premišljenost, ki deluje bolj kot prikrivanje kot odkrivanje.

Potovanja. Stran od manije, stran od plemena, ki se sprehaja po ulicah, dviguje telefone na vsakem vogalu in fotografira, fotografira, fotografira. Kaj daje? V pesmi Vdih beremo: Komaj zadihaš, / pa si se zopet z nosom dotaknil dna, / ki je kakor bi burja nakódrala morje. (str. 13) Tu se prepleta trenutni stik – stik trenutka na eni strani – in val, ki ponazarja avtorjevo dojemanje življenja, na drugi. Pesnik je bister, limpiden v pomenu čistosti in preprostosti, kot brezsnovna sla vode, ki se pretaka v telesu skupaj s tem valom vsenaokrog. Niti ne pomisliš o prostoru zase (str. 19), saj je to prostor vseh in vsega – notranje je zunanje. To je najprej telesni, snovni stik z vetrom, vonji, vodo, toploto, ostrimi kamni – prepoznavanje sveta skozi praelemente ognja, zemlje, vode in zraka. Potovanje kot vračanje k temeljni snovnosti, kjer skoraj ni ljudi, oko vidi le pretakanje materije in energij. Bližamo se svetu kot formuli ali, kot je v sodobnosti pogosto, virtualnosti. Svet ni nekaj od tu do tam, temveč val drobnih pojavnosti, s katerim se prekopicujemo.

Druga skupina pesmi vstopa v čarobne svetove z magičnimi obrazci in ne-tukajšnjimi podobami – tam daleč na koncu poti, pod južnimi zvezdami, morda v Čilu ali Argentini, na sejmu, kjer se s predmeti prodajo tudi vrače, kjer je smisel drugačen, kjer bosonogi ples vodi v zamaknjenost in v daljavo (a ne onstran). Ne le to – doživljanje obredov čisti pogled na življenje: na čistih odrih svojega življenja / brez scen in vnaprej postavljene režije.(str. 22) Prav tu se avtorju zapiše ena redkih sodobnih balad, Boglonaj (str. 25), ki ji sledi Kondor. Prav na tem mestu sem se vprašal, zakaj je človeku, ki je pustil za sabo delovno obdobje in postal senior, poezija – in odgovor našel prav v tej pesmi.

Sledi avtopoetični del zbirke, kjer avtor s humorjem spremlja svoje pisanje – kakor da sledi Hunleyjevemu Petkanonskemupristopu – nejasnost motivov, invencija, urejanje pesmi, stilski elementi, pozabljene umetnosti pomnjenja in izročanja poezije. In tudi doživi čakanje izročitve: po toliko krajcih, mlajih, ščipih in enakonočjih (str. 37), ko knjiga izide po dveh letih.

Za seniorja je povsem naravno, da si polaga račune in se drži načel, do katerih je prišel – do filozofije bivanja. A ne poučno in ne moralizirajoče. Kritično: Po poljani brez preprek, ne da prodreti – / postavlja jih, kjer ne pričakuješ. (str. 42) V pesmih se dotika brezumnih nasprotovanj v skupnosti, militarizacije javnega govora: se sliši žvenketanje mečev / vihtijo jih prehitre mravlje, / ki drvijo nepremišljeno iz ust … (str. 43). Zanimiva je uporaba astronomskih in astroloških podob kot nasprotje človeškemu razdiralnemu početju in sporom.

Peta skupina pesmi govori o ranljivosti. Ali o razdraženosti. Pesem Rojstva (str. 50) je obrazec izrekanja, plodnje, rojevanja – rojenca v eksistencialnem smislu. Misel, ki se porodi, je nebogljen otrok, kaj šele pesem. Avtor uporablja zanimivo stilsko prvino, kjer žargonske besede (fazona, cifre, pogrniti, govorance) pomenijo omejeno, barvito, konkretno eksistenco človeka nasproti čistemu, konvencionalnemu jeziku norme. Fazona (str. 52). Negotovost, ne le ob rojstvu misli in samozavedanju, temveč kot odprtost k svetu.

Šesta skupina je nizanje eksistencialij. To je svojevrstno vračanje iz sveta k sebi. Tega ne mislim v pomenu eksistencializma, temveč kot spoznanje, da človeka svet po svoje zapusti: … po nebu,/ ki ni tvoje in ga sploh ne vidiš. (str. 59). Zdijo se kot puščavske krogle (Tumbleweed), ki s seboj nosijo semena. Eksistencialije, ki s knjigo brezciljno tavajo skozi življenje in »raznašajo semena misli in izkušenj«.

Marjan Pungartnik,