Prvi govornik, avstrijski veleposlanik v Sloveniji dr. Konrad Bühler je pričel razpravo precej osebno, saj je predstavil, da so njegovi predniki v mešanih zakonih govorili kar štiri jezike, zato bi bilo prav, da bi spodbujali jezike manjšin, njihovo kulturno dediščino in povezavo s slovensko kulturo.
Erwin Josef Tigla iz Romunije nas je vse presenetil, kako dobro je nemška manjšina organizirana v Romuniji, kjer je sicer uradno priznanih kar 18 manjšin in so prava mala Evropa. Nemško prebivalstvo se je naselilo na ozemlje današnje Romunije, takrat delu Avstro-Ogrske od začetka 18. stoletja zaradi bogatega rudnega bogastva iz katerega je nastala pomembna železarska industrija. Ponosni so na 300 letno zgodovino nemške manjšine, ki je imela skozi zgodovino kar precej sreče. Po končani drugi svetovni vojni namreč niso bili izseljeni, nekaj tisoč delavcev, ki so odpeljali v Sovjetsko zvezo se je po petih letih vrnilo. Že v času socialistične Romunije so imeli svoje nemške šole, vse do mature. Šolski sistem je tudi danes vzorno urejen, za kulturno delovanje je dobro preskrbljeno in v Romuniji imajo celo nemški dnevni časopis.
Hartmut Koschyk vodja nemške Stiftung Verbundenheit ima korenine iz Zgornje Šlezije, zato je kot nemški pooblaščenec za nemške manjšine lahko praktično pomagal v državah, kjer so spodbujali in tudi finančno podpirali nemško manjšino. Iz pogostih obiskov ima tako veliko primerjav in rad te dobre prakse posreduje naprej. Pomoč manjšinam ni usluga, ampak moralna dolžnost vsake države, ki bi morala biti ponosna na bogatenje lastne kulture. Ni važna velikost manjšine, važna je odgovornost vsake vlade, da spodbuja. Imeli smo primere, ko so vsi neko nemško manjšino že odpisali, pa smo s spodbudami in finančno pomočjo manjšino ponovno obudili. To je nujno tudi v Sloveniji, saj sem presenečen, da avtohtona nemško govoreča manjšina ni uradno priznana kot manjšina.
Tudi dr. Anja Modic, iz inštituta akademije znanosti je poudarila, da so številčni podatki o nemški oz. nemško govoreči manjšini tako različni, da se marsikdo s posameznimi številkami ne bi strinjal, saj so tudi popisi bili različni . Bolj pomembno je tudi po njenem mnenju ohranjanje večjezičnosti s spodbudami, kot pa štetje.
Bernard Gaida, predsednik AGDM- zveze nemških manjšin, ki živi na Poljskem ,je povedal, da so bili po drugi svetovni vojni kot nemška manjšina precej zatirani, pogosto so jih tudi zapirali, da bi jih ustrahovali in prepovedali govorjenje nemščine. Danes ima Evropa kar nekaj dokumentov za spodbujanje manjšin, vendar so vsepovsod to le minimalni standardi, pa še teh ne upoštevajo vsepovsod. Pravzaprav pa bi rabili čisto drugačno pot, spodbujanje manjšinskih jezikov, saj je to za vsako državo ves z drugo sosednjo državo in je to dobro tudi za gospodarsko sodelovanje. Nikomur ne bo škodilo, tudi večinskemu narodu ne, če bodo vsi prebivalci na mešanih območjih govorili oba jezika.
Dr. Alexander Maicovski, predsednik Alpenländischer Kulturverband je bil uvodoma zelo skeptičen, ko je dejal, da smo že skoraj izgubili boj z mladimi, ki govorijo že skoraj samo angleško, torej niti ne več uradnega “državnega“ jezika. Za to je precej kriva sodobna tehnologija, zato je sedaj zadnji čas, da nehamo samo govoriti, ampak moramo v akcijo spodbujat večjezičnost, da se bodo mladi med samo osebno pogovarjali, brez telefonov. To še toliko bolj velja za manjšinske jezike, zato je priznanje manjšine in jezika nujno potrebna osnova, če želimo jezike manjšin spodbujati. Torej akcija, ne samo govorjenje.
Dr. Bruno Burchart predsednik ÖLM- Österreichische Landsmannschaft, ki je prišel iz avstrijske Koroške, pa je postavil nekaj paralel materinskega jezika-dvojezične manjšine, slovenske v Avstriji in nemške v Sloveniji, ki sta sicer s kulturnim sporazumom izenačeni, a je položaj nemško govorečih v Sloveniji nesprejemljiv, saj v Sloveniji nemško govoreča manjšina sploh ni uradno priznana.
