ZGODOVINA
Prva nemška poselitev na današnjem ozemlju Slovenije je bilo leta 973 v Škofji Loki, približno 500 km² kjer je nastalo nemško govorno območje z okoli 200 vasmi.

Drugo območje je Apaško polje na desni strani, med Cmurekom in Gornjo Radgono, s površino 36 km², ki je bilo do leta 1918 naseljeno izključno z nemško govorečim prebivalstvom.
Od 9. stoletja naprej so novi nemški posestniki naselili območje
Ptuja, Ormoža, vse do Krškega, da so vojaško branili to ozemlje .

Na območju današnje Dolenjske (nekdanje Unterkrain) so se nemški Kočevarji/Gottscheer naselili okoli leta 1330 na površini 860 km² na popolnoma nenaseljenem, gozdnatem ozemlju, kjer so zgradili 177 naselij. Do prve polovice 19. stoletja je tam živelo že 28.000 nemških Kočevarjev.

STATISTIKA
Popis prebivalstva leta 1910, še po pogovornem jeziku, je naštel 106.255 nemško govorečih, kar je 9,4 %. Danes bi to pomenilo 200.000 Nemcev.

Po razpadu Avstro-Ogrske cesarstva so bili Nemci v SHS državi/Kraljevini Jugoslaviji priznani kot avtohtona manjšina, prav tako Madžari v Prekmurju, in oboji so uživali tako imenovane posebne manjšinske pravice.

V popisih prebivalstva v Kraljevini Jugoslaviji so za nemško govoreče šteli le tiste, ki so imeli nemško mater ali oba starša.

IZGON

Na Potsdamski konferenci so se odločili za izgon nemškega prebivalstva iz delov Poljske, Češkoslovaške in Madžarske. Ne pa tudi iz Jugoslavije, kjer pa je bilo nemško prebivalstvo prav tako izgnano ali odpeljano v komunistična koncentracijska taborišča. Tovariš Boris Kidrič je celo dejal: “Nemška manjšina pri nas ne bo imela pravic, ker je ne bo.”

Iz Slovenije je bilo po končani vojni izgnanih 38.000 ljudi, (uradno pa le 9.474 Nemcev), izgnanih je bilo tudi 7.000 Slovencev, ki so bili razglašeni za »Volksdojčerje«. Toda od 59.000 Nemcev jih je ostalo še 18.000, večina ne prostovoljno. Oktobra 1945 je namreč Avstrija prepovedala transport beguncev iz sosednjih držav. In vsi, ki so bili do oktobra/novembra 1945 v komunističnih koncentracijskih taboriščih v Sterntalu cca 12.000 ali v gradu Hrastovec, okoli2000, so ostali v Jugoslaviji, brez državljanstva do leta 1948 in zato niso bili zabeleženi niti v statistiki. Tako je tudi po koncu druge svetovne vojne del prej velike nemško govoreče manjšine ostal v domovini, kjer se je rodil, čeprav so sedaj ostali brez vseh pravic.

Ampak bilo je še hujše, saj je prišlo do zaplembe celotnega nemškega premoženja. Do konca leta 1945 je bilo odrejenih 25.476 zaplemb premoženja. Vendar je bila ta številka daleč pod številom, ki so jo predvidele oblasti, namreč 36.000 zaplemb.

V postopku denacionalizacije in vračilo zaseženega premoženja je bilo v samostojni Sloveniji vloženih 39.714 zahtevkov .

KULTURNI SPORAZUM

Kulturni sporazum med vladama Slovenije in Avstrije je bil podpisan 30. aprila 2001 v Ljubljani.

Preden je bil podpisan pa je za njim kar precej dolga zgodovina. Slovenija jev pripravah na sprejem v Evropsko unijo potrebovala soglasje vseh držav članic. Tako je Italija že takoj zahtevala spremembo slovenske ustave, ki je bila hitro spremenjena. Jasno je bilo, da bo sedaj spremembo slovenske ustave zahtevala tudi Avstrija zaradi svoje nemško govoreče manjšine v Sloveniji. Tako je tedanji zunanji minister dr. Boris Frlec januarja 1998 pohitel na Dunaj in predlagal tedanjemu zunanjemu ministru dr. Wolfgangu Schüsselu, kot poroča Koroški časopis Slovenski vestnik in mu predlagal, da Slovenija nemško govoreče manjšine ne bi priznala v ustavi ampak v dvostranskem kulturnem sporazumu. Pogajanja so imela več vrhuncev in nesporazumov in na koncu je bil podpisan tak kulturni sporazum.

Tako je
Člen 14..v SLO VERZIJI… želja in potreb slovenske manjšine v Avstriji (….

Člen 15 Nemško :.. Anliegen der Angehörigen der deutschsprachigen Volksgruppe in Slowenien (
Člen 15..v SLO VERZIJI…. želja in potreb pripadnikov nemško govoreče etnične skupine v Sloveniji (

Člen 16 SLO VERZIJA….. želja in potreb slovensko govorečih v Avstriji, zunaj poselitvenega območja slovenske manjšine (

Slovenski izraz »pripadniki nemško govoreče etnične skupine«, preveden v nemščino kot »Angehörige der deutschsprachigen Ethno Gruppe, tudi v 3. členu Zakona o ratifikaciji sporazuma med obema vladama ni pravilen semantični prevod.
Če primerjamo uporabo besede »Volksgruppe« v dvojezični Avstriji/Koroški, je v nemška beseda »Volksgruppe«, v slovenščini »narodna skupnost«.

Slovenski zakon o ratifikaciji sprejet v parlamentu 15. februarja 2002 ima v 3. členu dodatno interpretativno klavzulo, ki pravi da pripadniki nemško govoreče etnične skupine uživajo pravice po 61. členu ustave, ki pravi
61. člen (izražanje narodne pripadnosti)
“Vsakdo ima pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo”.

Slovenska ustava torej izrecno govori o narodu/Nation in »narodni skupnosti/Volksgruppe«, nikakor pa ne o »etnični skupini/Ethno Gruppe«.

Po mnenju dr. Mirjam Škrk, profesorice ustavnega prava je očitno, da 15. in 16. člen sporazuma predstavljata »sporazum nekaj za nekaj«. Namen pogodbenih strank je bil spodbujati projekte v okviru programa Mešane komisije v korist pripadnikov nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji, pa tudi v korist slovensko govoreče manjšine v Avstriji zunaj območja naselitve slovenske manjšine.

Toda slovenska stran je s takimi izjavami namerno zavajala in manipulirala avstrijsko stran, saj je izjava, ki jo je v razpravi Državnega sveta o sprejetju BATKIZ podal zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, ravno nasprotna. Med drugim je dejal: “Kar zadeva nemško govorečo skupino v Sloveniji, ta uživa pravice po 61. členu Ustave Republike Slovenije. 61. člen Ustave ne predstavlja enakih pravic kot slovenska manjšina v Avstriji; gre za individualne pravice, do katerih je upravičen vsak pripadnik katerekoli jezikovne skupine v Sloveniji.”

Slovenska stran avstrijski strani torej ni pojasnila, da ima v skladu s 61. členom slovenske ustave “vsak pripadnik vsake narodne skupnosti, ki govori kateri koli jezik” v Sloveniji individualne pravice v skladu s 61. členom in da za pridobitev teh pravic ni potreben noben mednarodni sporazum ali medvladni sporazum.

Zakaj je potem tak sporazum sploh potreben????