Otroštvo je Martin Kostrevc preživel v Spodnji Kungoti, vse do konca 2. svetovne vojne, ko je bil star 12 let so živeli v lepem in mirnem podeželskem okolju. A očeta je vleklo v mesto, v Maribor, tako so se kmalu po vojni preselili v Maribor, v Taborsko ulico. Po končanem osnovnem šolanju je šel v železničarsko šolo, da bi prišel čim prej do kruha in bi tako lahko skrbel sam za sebe. Prva zaposlitev je bila tako v železniških delavnicah na Studencih, kjer je moral celo fizično popravljali vagone, se spominja. Takrat so fantje razmišljali o lepši bodočnosti v tujini in tako so načrtovali v več skupinah pobegnili v Avstralijo. A so že prvo skupino na meji ujeli, tako je nekaj časa preživel kar v samici, ker so jih izdali. Oče ga je rešil iz zapor in takoj potem je moral v vojsko, ki jo služil 18 mesecev. v Skopju.

Ker so imeli zaposleni na železnici režijske karte je to pogosto izkoristil in z vlakom potoval in raziskoval. Pravzaprav je celo sam želel v vojsko čim dalj od doma, da bo tako spoznal tuje kraje. V vojski v Skopju je tako spoznal celotno Makedonijo in Kosovo ter njune nravne in kulturne znamenitosti.

Po končanem služenju vojaškega roka se je leta 1954 zaposlil v Hidromontaži, v prototipni delavnici in obiskoval dodatne šole, predvsem tehniko in postal tehnolog, saj je takrat manjkalo šolanega kadra. Ko se je leta 1960 poročil z Darinko, rojeno Djurić, sta skupaj želela v Nemčijo. A iz tujine spet ni bilo nič. Ker je žena dobila dobro službo v Splošni vodni skupnosti, in sta dobila stanovanje kar v isti stavbi in to že leta 1960, sta se odločila ostati v Mariboru. Veliko željo po spoznavanju sveta sta si uresničila s številnimi potovanji, ko sta kupila avto »fičota« sta šla z njim celo v Bolgarijo na morje.

Z delitvijo Hidromontaže na dve podjetji, leta 1972, je pristal v Primatu kot tehnolog in podrobno spoznal vso tehnologijo pralne tehnike in kmalu pristal v službi kooperacij. Tako je svojo željo po potovanjih združil s številnimi službenimi potovanji po Jugoslaviji, ko je obiskoval kooperante Primata.

 Osamosvojitev Slovenije je zanju pomenila tudi odhod v penzijo.
Leta 1968 sta končno našla prostor za vikend, parcelo na Pohorju. Pravi, da se je takrat drugič oženil, tokrat s Pohorjem. Sezidala sta si vikend in hitro ugotovila, da so domačini nezaupljivi, če je Martin spraševal o povojnih grozotah. Takrat nihče ni hotel nič povedat, pravzaprav so se domačini bali, da jih ne bi kdo izdali, ker takrat je bilo to še nevarno. Da bi navezal z domačini bolj tesne stike se je vključil v vse krajevne delovne akcije, ko se je leta 1984 za stalno prijavil na Pohorju, so ga domačini sprejeli za svojega.

Ko so v Slovenski Bistrici odkrili bunker s povojni pobitimi in je bilo to celo javno objavljeno v časopisih je vedel, da se razmere spreminjajo in tudi ljudje so se po osamosvojitvi Slovenije odprli, spregovorili. Zanimivo, da v krajevni skupnosti o pobojih na Pohorju nihče ni hotel nič vedeti. Razmere so se spremenile, ko je Večer leta 2004 pisal o nemških mobilizirancih. Poklical je to komisijo in k njemu je prišel nek kriminalist Dajčman in sta obiskala vse lokacije, ki jih je do takrat Martin tudi označil. Kriminalist je bil malo dvoumen, Martin ni vedel kaj naj stori, mogoče pa bo imel zaradi lokacij celo težave. Odločil se je za protinapad in kar sam poklical dr. Mitjo Ferenca. Za njega je bilo Pohorje in povojni poboji takrat še siva lisa.

Martinu so se pridružili domačini, ki so poznali povojna grobišča pobitih in parcele so označevali. Sledilo je iskanje lastnikov parcel, ki so morali dati pisno soglasje za sondiranje terena-parcele. In pri tem so imeli kar precej težav, predvsem pri državnih parcelah. Tudi v samostojni Sloveniji je še veliko uradnikov zaviralo razkrivanje lokacij in same ekshumacije. Uradno tega niso povedali, imeli so številne izgovore. Najhujši je bil tisti »saj na naši parceli pa ni nič«. Ampak potem je Martin vprašal, kako pa vi to veste, ali ste bili zraven. In tako so lahko s sondiranje pričeli šele, ko je zapadel sneg.

Dr. Mitja Ferenc sodelovanje z Martinom Kostrevcem opisuje tako »Pohorje je bilo dolgo časa siva lisa v prepoznavanju krajev pomorov. Vedelo se je, da so iz zaporov v Mariboru in taborišča Šterntal pri Ptuju na Pohorje pripeljali in tam pomorili večje število civilistov in vojnih ujetnikov različnih narodnosti. Kljub pričevanjem nekaterih udeležencev pomorov in redkih, ki so se z morišč rešili, se za natančne lokacije grobišč vse do leta 2006 ni vedelo. Potrebni so bili pogumni in vztrajni posamezniki. Posamezniki kot je na primer Martin Kostrevc. Ta, danes 90 letni droben možak, zaslužen za izgradnjo spomenika, nam je lahko vzor v svojih prizadevanjih za plemenita dejanja in moralni dolg.

Spominjam se kot bi bilo včeraj, ko me je nekega poletnega dne Martin poklical po telefonu in obvestil, da je prepričal dva poznavalca, ki bi pokazala grobišča na Pohorju. Eden od njiju je bil v času povojnih pobojev 11 letni pastir, ki si je zapomnil mesta zasutih jam in predmetov okoli njih. To mu je dalo slutiti, da so pod tanko plastjo zemlje zakopani ljudje. Poizkusni izkop leta 2006, v eni izmed naključno izbranih jam, ki sva jo izvedla z Martinom Kostrevcem, je potrdil njegove navedbe.

Ko se je v vladni komisiji za reševanje vprašanja prikritih grobišč vse ustavilo smo imeli večkrat pavze. A Martin ni obupal, je šel kar direktno nadlegovat uradnike. Obupal ni nikoli, saj je vedel da mora ta resnica enkrat na plan«, se spominja dr. Mitja Ferenc.

Pri svojih 93 letih, ko še vedno prav veselo koraka po Pohorju, je najbolj srečen, da mu je končno le uspel njegov življenjski cilj, da na Pohorju malo pred 80 letnico konca druge svetovne vojne, stoji dostojno spominsko obeležje za več tisoč po vojni pobitih nedolžnih žrtev na Arehu in okolici. Spomenik je v spomin vsem žrtvam na Pohorju, ne glede na to, na kateri strani je kdo bil.

»V živo sem videl po vojni doma, kako so ubijali poraženo vojsko, tako da sem to krivico že nosil v sebi od malega« pove Martin Kostrevc za konec.