Pred drugo svetovno vojno je bilo v Sloveniji okoli 41.000 Nemcev, poudarja Veronika Haring. Takrat je bila majhna država v sklopu SHS, ki na severu meji na avstrijsko Štajersko in Koroško. „Po drugi svetovni vojni so bili Nemci brutalno izgnani, umorjeni ali prisilno asimilirani. Danes nas je uradno 2000. Jezik se je ohranil le s težavo.“ Veronika Haring dolgo časa tudi sama ni vedela, da pripada tej manjšini.

S predsednico kulturnega društva nemško govorečih žena „Brücken“ iz Marburga an der Drau/Maribora se srečam na literarnih dnevih v Rešici. 77-letnica navduši s svojo živahnostjo in svetlimi zelenimi očmi. Navdušeno govori o dvojezičnem letopisu, ki jim ga je kljub nenehni finančni negotovosti uspelo izdati že triindvajsetič. O društvu in nemškem komornem zboru „Hugo Wolf“ z 42 pevci; o svoji literarni skupini: v Rešico je prišla s pisateljem Ivanom Korponaijem, ki je bral iz svojih del; o operetni delavnici „Robert Stolz“, o tečajih nemščine, slikanja, koncertih ter kulturni izmenjavi z Nemci iz Romuniji. Društvo šteje 130 članov, programi in večinoma dvojezične predstave pa so že zdavnaj našli naklonjenost pri delu slovenskega prebivalstva. V komunističnih časih pa je bila nemška kultura nezaželjena.

„Vedno samo partizanske pesmi“

Veronika Haring ocenjuje, da je nemška manjšina danes dejansko številčna, in sicer okoli 5.000. „Vendar mnogi tega ne priznajo, in sicer zaradi družbenih in poklicnih razlogov. Biti Nemec je v Sloveniji še vedno sramota.“ Poročala je, da vprašanja o narodnosti, veroizpovedi in maternem jeziku pri zadnjem popisu niso bila obvezna, ko pa jih je želela izpolniti, jo je popisovalec vprašal: „Ali moram to napisati?“ Drugi so se namesto kot „Nemec“ vpisali kot „Steyrer“. „Potem se ni štelo kot pripadnik nemške manjšine, ampak samo kot pripadnik regije,“ pojasnjuje.

Veronika živi v mestu Marburg/Maribor, vendar je odraščala na podeželju na severovzhodu, zelo blizu meje z Avstrijsko Štajersko. „Vas se je imenovala St. Jakob in Windisch Büchl. Od avstrijske meje smo bili oddaljeni 20 kilometrov, od Gradca pa 60 kilometrov. Ko sem bila star 14 let, sem odšla v Maribor v uk.“ Tam je doživela največji šok v svojem dosedanjem življenju. Ko je namreč ravnatelj poklicne šole prebral seznam navzočih, se je ob njenem imenu spotaknil. „Haring. Haring je tvoj priimek? Potem si Nemka! Od kod si? Kdo so tvoji starši?“ Ker ni znala odgovoriti na vprašanja, ji je naročil: „Vprašaj doma – in mi potem povej.“

Po drugi svetovni vojni je bilo prepovedano govoriti nemško, celo v družini,“ je pojasnila svojo nevednost. „Nemščina je bila jezik sovražnika. Biti Nemec je bilo najslabše in najhujše.“ Ko je njen oče z drugimi moškimi govoril o vojni, se ji je zdelo samoumevno, da je bil partizan. „Potem pa sem izvedela, da sploh ni bil partizan, ampak je bil prisilno mobiliziran kot nemški vojak. V Afriki se je boril v Rommelovem korpusu.“ Šele mnogo pozneje ji je uspelo spoznati zgodovinski kontekst: „ Hitlerjeva okupacijska vojska je prisilno mobilizirala 28.000 mladih moških v Sloveniji. In če je kdo pobegnil ali ga ni bilo doma, je bila celotna družina poslana v taborišče Dachau. Seveda si tega niso upali storiti za družino.“

Počasi doda: „Seveda mi je bilo težko izvedeti … Kar naenkrat sem razumela, zakaj so našo družino v vasi potisnili na stranski tir. Zakaj mi nikoli niso dovolili, da bi na različnih proslavah v šoli pela lepe pomladne pesmi, ampak vedno le partizanske.“

Plehki romani kot učbeniki za nemščino

„Ampak jaz sem kozoroginja in trmasta in sem mislila, da če sem že Nemka, potem se moram naučiti nemškega jezika,“ se zasmeje. Po opravljenem pripravništvu za prodajalko se je odločila, da se preseli v Gradec. To je bilo takrat kljub komunizmu mogoče. „Jugoslavijo si lahko zapustil, če nisi bil politično preganjan. Uradno so mi uredili to službo. “Na Glavnem Trgu v Gradcu je bila velika veleblagovnica z otroškim blagom in je posebej iskala slovenskega prodajnega pomočnika, saj je takrat veliko Jugoslovanov hodilo po nakupih čez mejo.
Kulturni šok je bil dvojen: prvič, ker takšnega blaga v Jugoslaviji takrat ni bilo na voljo: „Otroške igrače, otroška oblačila, otroška oprema … To je bilo leta 1968,“ dodaja. Drugič, ker še vedno ni znala niti besede nemško: „Prišla sem prvi dan in nisem ničesar razumela! Hvala bogu je bila tam gospa iz Slovenije, ki mi je pomagala.“ Med odmorom za kosilo je šla v gostilno s slovarjem. „Sprva je bilo zelo težko, vendar sem bila trmasta in po treh mesecih sem imela svoj oddelek za kocke Lego. Bili smo najboljša trgovina s kockami Lego v vsej Avstriji, saj je pri nas nakupovalo veliko Jugoslovanov.“
Veronika je večere preživljala sama ob branju nemških knjig. Dokler ni srečala Avstrijke, ki ji je ponudila sobo. „Tam so me ob večerih učili nemščino – in štajersko narečje. Čeprav je vodja v veleblagovnici vedno okaral dekleta, ko so z mano govorila v narečju. Morala bi se naučiti visoke nemščine!“ Z nasmehom poda primer: „Oachkatzerlschwoaf (veveričji rep), če znaš to povedati, znaš govoriti štajersko, so rekli. Ali: Fotzhobel (ustna harmonika)!“

Potem pa sem začela brati pogrošne romane, „Silvijo“ in tako naprej, ki so bili preprosto napisani. Zame to ni bila trapasta literatura, ampak poučne knjige!“ se smeji. Zaradi jezika je požirala tudi tabloide, kot je Neue Post. In bila je presenečena, ko je videla, da je bilo v njih veliko prispevkov o kraljevskih družinah. „V Jugoslaviji so komunisti pregnali vse modre krvi, češ da je to sramota za komunizem in da jih ni več. In zdaj sem ugotovila, koliko kraljevih hiš je pravzaprav še vedno obstajalo. To je bil zame nov svet!“
Kmalu je začela brati zgodovinske knjige – „tako sem spoznala pravo zgodovino svoje države in Evrope. Še vedno sem hvaležna za to.“

Prehajanje meje v času komunizma

Po nekaj letih v Gradcu jo je nagovorila stranka, vodja knjigarne za uvožene knjige v Mariboru. Pregovoril jo je, da se je vrnila v Maribor in začela delati v knjigarni. To je bil vznemirljiv čas, pravi, saj je bilo takrat vse znanje še vedno v tiskani obliki v revijah ali knjigah, „računalnikov ni bilo“. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Jugoslavija nekoliko odprla Zahodu. Na trg so prihajale uvožene predvsem strokovne knjige. Večina jih je bila v nemščini. „Vodja knjigarne me je pregovoril, da sem se vrnila v Jugoslavijo, vendar se nisem vrnil zaradi dela v knjigarni. Vedno sem si želela zaključiti srednjo šolo, vendar si starši takrat tega niso mogli privoščiti. Komunisti so vsem plačevali izredno šolanje, razen meni, ker nisem imel rdeče partijske izkaznice.“ Veronika Haring je obiskovala večerno šolo, ki jo je plačevala sama.
To ji je bolj malo koristno, saj kasneje ni mogla postati vodja oddelka, ker ni imela članstva v komunistični stranki. „Moja vodja oddelka je imela le šest let osnovne šole. Toda njen oče je bil partizan.“ Vseeno je ostala, ker je uživala v delu s knjigami. Zlasti specializirane razstave nemških knjig, ki so bile dovoljene od leta 1972. „To je bila popolna novost, prvič v Ljubljani, nato pa v Mariboru. Potem smo imeli takšen sejem vsako leto v Mariboru. S tujimi, predvsem v nemškem jeziku, knjigami z vseh področij: „V tem času so bile na voljo knjige s področja medicine, fizike, strojništva, gradbeništva, in drugih področij. Uradno je bila nemščina zatrta, vendar so vsi strokovnjaki govorili nemško, vsaj v mestih. „Angleščine še ni bilo.“

Po padcu železne zavese – takrat je že 20 let delala v knjigotrštvu – je končno lahko postala vodja oddelka. Zanimalo me je, ali se ji je komunizem na splošno zdel travmatičen. Nasmehne se: „Prej nisi vedel, da je lahko tudi drugače. To sem spoznala, ko sem se vrnila iz Avstrije, ja, to je bilo ponižujoče. Majhna plača. Ničesar za kupiti. Imela sem majhnega otroka. Ni bilo pralnega praška, ni bilo sadja. Na avto je bilo treba dolgo čakati. Čokolada? – Bile so samo sladkorne ploščice.“ Nekatere stvari je lahko iz Avstrije uvozila brez dajatev le zato, ker se ni nikoli odjavila iz registracije v domačem kraju in je še vedno imela obmejno dovoljenje. V dovoljenju je bilo navedeno, kako pogosto smeš prečkati mejo.V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je njen oče od ponedeljka do petka celo vozil na delo v Avstrijo, ker v kraju ni mogel najti službe.

Vendar je bila nad razmerami v DDR popolnoma šokirana. Tri leta pred osamosvojitvijo Slovenije so ji dovolili odpotovati na knjižni sejem v Leipzig. „In pomislila sem, hvala bogu, da sem v Jugoslaviji! Ta nemška poslušnost in točnost, poleg tega pa še komunizem – veliko slabše kot pri nas. Vzhodni Nemci so se mi zdeli kot roboti.“ Vprašala se je, če so bili Nemci krivi, zakaj so morali le nekateri od njih za to tako hudo plačati? Ko je padel berlinski zid, je jokala.

Pogrešani stric v Varšavi

V posebnem spominu ji je ostal knjižni sejem v Varšavi. „Tam sem prvič obiskala svojega strica. Star je bil 17 let, ko so ga Nemci v nedeljo ob šestih zjutraj vzeli iz postelje, ga dali v vojsko in – odšel je na rusko fronto.“ Ko so se Nemci umaknili, je ostal na Poljskem. „Rusi so tam vse ostale postrelili, a Poljakinja ga je skrivala dve leti.“ Pozneje se je z njo poročil in legaliziral svoje bivanje, vendar se ni smel vrniti domov. Svojo družino je lahko obiskal le enkrat v osemdesetih letih, ko njegova mama ni bila več živa. „Tako zelo si je želela, da bi Ivana spet videla! Toda vedno smo imeli stike prek pisem.“ V Varšavi je ostala cel teden, od tega tri dni pri stricu Ivanu in njegovi družini. „To je bilo doživetje! „ Že kot otrok sem si vedno želela obiskati strica na Poljskem.“ Katerega sploh ni poznala…

Kulturno delo za iskanje identitete

Veronika Haring se po osamosvojitvi Slovenije, pridružila nemškemu društvu, ki je bilo leta 1990 ustanovljeno v njeni domovini. „Vendar so se ukvarjali le s pravnimi zadevami, ne pa s kulturo.“ Brez nadaljnjega je odšla in sama leta 2000 ustanovila društvo. Ugotovila je: „Če želimo v tem okolju ohraniti svojo identiteto, moramo začeti s kulturo.“

Zdaj je v Sloveniji za nemško manjšino na voljo majhna vsota državnega denarja, vendar se zanj poteguje osem nemških društev, sofinancirajo se samo projekti. „Številni projekti drugih nimajo prav nič skupnega z nemško kulturo; turistom pokažejo, kako se naredi sadni mošt, ali pa gasilsko srečanje, in dobijo denar,“ se pritožuje. Denar pa prihaja od Republike Avstrije, partnerskih organizacij v Avstriji ter deželah Koroška in Štajerska. To pomeni, da je mogoče organizirati marsikaj, „vendar je načrtovanje težko, saj nikoli ne vemo, na kaj lahko računamo“.
Za dvojezični letopis ji je vedno nekako uspelo zbrati denar za tisk. Namen drugega projekta je oživiti spomin na nemške umetnike in glasbenike, ki so nekoč delovali v Mariboru. „Robert Stolz, na primer, se je tam prvič zaposlil kot dirigent med letoma 1897 in 1900. Pri 18 letih so ga poslali v Marburg/Maribor, vendar ni bilo dovolj glasbenikov, zato so najeli cigane. Edina težava je bila, da ti niso znali brati not,“ pojasnjuje Veronika Haring. „Zato jim je igral in oni so igrali z njim. Za mladega človeka iz velikega mesta je bilo to gotovo zelo žalostno.“ „Marburg an der Drau, so grau, so grau – tako sivo, tako sivo,“ citira mladega glasbenika, ki ga njeno društvo oživlja v glasbenih studiih. „Ko izvajamo naše skladbe, mnogi rečejo: ‘Ko bi le moja mama ali teta dočakala, da bi na odru spet slišala nemščino!“

„Komunisti so Nemce merili le z leti 1941 do 1945, njihovi potomci pa to nadaljujejo“ obžaluje Veronika Haring. „Kar je narobe, saj smo v tisoč letih skupnega bivanja zgradili celotno zgodovino, gospodarstvo in kulturo regije. V zdaj slovenskem delu Štajerske so bila vsa mesta 80 odstotkov nemška in 20 odstotkov slovenska, na podeželju pa je bilo obratno.“

Kljub temu pa za nemško manjšino v Sloveniji ne vidi rožnate prihodnosti. Nemških šol ni, nemščina je le izbirni predmet, za mlade pa je zanimivejša angleščina. „Veliko mladih gre študirat v tujino, v Evropsko unijo, Anglijo ali Ameriko. In večina jih tam tudi ostane.“