Nova komunistična politična oblast v Sloveniji je po končani drugi svetovni vojni že leta 1945 začela za doseganje svojih političnih ciljev uporabljati različna sredstva, med drugim tudi zlorabo sodne veje oblasti. Z namenom obračunavanja z dejanskimi, še večkrat pa domnevnimi nasprotniki takratnega političnega režima v Sloveniji je v letih po drugi svetovni vojni partija vzpostavila revolucionarno sodstvo. Praktično je s komunizmom prenehala delitev oblasti na zakonodajno, sodno in izvršilno. Sodna veja oblasti je bila vse bolj podvržena političnim spletkam in manipulacijam oblasti, predvsem partije, ki je sodstvo izrabila za obračunavanje s svojimi (tudi namišljenimi) nasprotniki. Tak način delovanja politične oblasti je privedel do množičnih povojnih procesov: med drugimi tudi do znanih, tako imenovanih »dachauskih procesov«.
Dachauski procesi na Slovenskem so potekali v obdobju med letoma 1948 in 1949. Priprave na procese so se začele že prej, v letu 1946. Skupno je bilo izvedenih deset kazenskih sodnih procesov. Udbovci so sprva osumili 37 oseb. Proti trem so preiskovalni postopek »zaradi pomanjkanja dokazov« ustavili, trije osumljenci pa so med preiskavo umrli. Tri obtožene osebe so bile avstrijski državljani, dve od njih sta bila nekdanja avstrijska španska borca in komunista, tretja je bila soproga enega od slovenskih obtožencev. Poleg nje je bila obsojena (celo na smrt z ustrelitvijo) soproga še enega od obsojencev.
V Dachauskih procesih je bilo obsojeno 31 oseb, ki so bili nekdanji taboriščniki iz medvojnih nemških koncentracijskih taborišč. Druga skupna značilnost pa je bila, da so bili vsi obsojeni povečini tudi predvojni člani komunistične partije, nekateri celo španski borci, in aktivni udeleženci osvobodilnega gibanja proti nemškemu okupatorju.
so bili sodelovanja z gestapom v koncentracijskih taboriščih Dachau in Buchenwald (ilegalni partijski komiteji iz Dachaua in Buchenwalda proglašeni za gestapovske agenture, ker niso bili usmrčeni«) in povojnega »razdiralnega« dela proti novi komunistični državi, na čelu katere je bila diktatura komunistična partija.
Zaradi hudega mučenja v sodnih zaporih med samim sodnim procesom so trije obtoženi umrli še pred razsodbo. Preostali pa so bili na teh izmišljenih procesih obsojeni »v imenu ljudstva«, enajst jih je bilo obsojenih na smrt, 20 oseb so obsodili na hude zaporne kazni, enega med njimi so kasneje ubili na Golem otoku . Med 11 obsojenimi na smrt z ustrelitvijo, so le Hildegard Hahn sodbo spremenili v 20 let zapora. Deset obsojenih na smrt so ubili 12. maja 1948.
Med obsojenimi na 20 let je bil na primer tudi Mirko Košir, predvojni komunist in krajši čas tudi sekretarja PK KPJ za Slovenijo (1936–1937), ki je preživel nacistično koncentracijsko taborišče Dachau, potem pa na dachauskih procesih obsojen na 20 let zapora – odvzem prostosti s prisilnim delom. Ko je prišel na prestajanje zaporne kazni v taborišče na Golem otoku, so ga tam z udarci v špalirju kaznjenci pobili do smrti.
Za javnost pa so bili Dachauski procesi in obsodbe dolgo časa popolna »tabu« tema. Tisti, ki so te sodne procese »zakuhali« in so še bili aktivni v slovenskem in jugoslovanskem političnem življenju, so svoj položaj in moč izkoristili in preprečevali, da bi dachauski procesi le prišli v javnost. Prvi so posredno nanje opozorili pisatelji: Branko Hofman v romanu »Noč do jutra« in Igor Torkar, sam obsojen na enem od teh procesov, v romansiranih spominih z naslovom »Umiranje na obroke«.
Kasneje, v začetku osemdesetih let, se je zvrstilo vse več zahtev po sodni in politični rehabilitaciji obsojenih. Slovenski Izvršni svet je leta 1969 celo ustanovil svojo, t.i. Janžekovičevo komisijo. Edvard Kardelj je na enem od sestankov političnega vrha zahteval, da je nujno potrebno poročilo Janžekovičeve komisije dati v trezor, pod ključ. To kaže na slabo vest, ki jo je zaradi Dachauskih procesov imela Partija.
Kasneje, v začetku osemdesetih let, se je zvrstilo vse več zahtev po sodni in politični rehabilitaciji obsojenih. Vse številčnejše zahteve so privedle v drugi polovici osemdesetih let do razveljavitve obsodb za vse takratne obsojene. Ob tem je zanimivo, da je bila politična izjava iz februarja 1977, v časopisih objavljena šele leta 1984, kar tudi kaže na »težavnost« problematike dachauskih procesov. Iz Izjave je mogoče razbrati, da partijski vrh še vedno verjame v obstoj nacistične vohunske mreže v Sloveniji, ki »še danes ni do kraja razkrita« kot so zapisali v razlagi o vzrokih procesov.
Na 10. kongresu Zveze komunistov Slovenije, aprila 1986, so bili obsojeni tudi dokončno politično rehabilitirani.. Šele s tem je komunistična partija priznala politično zmoto in izrekla politično rehabilitacijo vseh aretiranih, obtoženih in obsojenih na teh procesih. Zanimivo pa je, da so bili sicer pravno-sodno rehabilitirani že deset let prej, vendar je slovenski politični aktiv, vrh ZKS in SZDL, takrat politično rehabilitacijo zavrnil.
Na ljubljanskih Žalah je leta 1989 Zveza komunistov celo postavila simbolično spominsko obeležje oz. kenotaf. Avtor spominskega znamenja je sin ubitega M. Koširja, arhitekt Fedja Košir.
Podrobneje je dogajanje objavljeno v knjigi Dachauski procesi, (Raziskovalni delo z dokumenti), ki ga je uredil Martin Ivanič na 1084 straneh, izšlo v Ljubljani 1990, ob razpadu Jugoslavije. Avtorji so obsežno knjigo posvetili žrtvam Dachauskih procesov.
