Torej se po nekaj letih suše le nekaj premika na boljše, da bo končno v Sloveniji urejena neurejena manjšinska problematika in to ob soglasju tistih, ki so prizadeti. Zakaj naenkrat tak optimizem. Na presenečenje nas »prizadetih« je namreč inštitut za narodnostna vprašanja pripravil forum o manjšinah pod naslovom »Nove realnosti, stari izzivi- zaščita manjšin v Sloveniji v 21. stoletju«.

Presenečenje zato, ker je, mislim da prvič, znanstvena, strokovno inštitucija medse povabila tudi prizadete, v Sloveniji uradno še vedno nepriznane manjšine, ne samo na pogovor, ampak da povemo svoja stališča, argumente in jih v dialogu tudi prediskutiramo. Projekt pod vodstvom dr. Noemi Nagy naj bi združil tako strokovnjake-znanstvenike, predstavnike posameznih manjšin, akterje civilne družbe-nevladne organizacije in tudi oblikovalce politike, ki odločajo kako z manjšinami.

Vodja projekta dr. Noemi Nagy se je odločila da po uvodnem pozdravu forum poteka v manjših skupinah, kjer je prisoten po en predstavnik ene manjšine, en predstavnik stroke, civilne družbe in tudi politike. Tako so nastale skupine posameznih uradno priznanih manjšin v Sloveniji; italijanske, madžarske in romske narodni skupnosti, posebej pa skupine nepriznanih manjšin, tako nemške manjšine, judovske skupnosti in šestih narodnih skupnosti nekdanje socialistične Jugoslavije.

Vse skupine so dobile enaka izhodiščna vprašanja, kaj je po njihovem mnenju manjšina, kaj je avtohtonost, kako to meriti in katere pravice si želijo oz. zahtevajo nepriznane manjšine v Sloveniji. V skupni popoldanski predstavitvi stališč posameznih skupin je bilo največje presenečenje večinsko soglasja pri vseh izpostavljenih vprašanjih. Navedli bomo nekaj zanimivih stališč:
– Manjšine niso nastale same od sebe, ampak zaradi meja, s spreminjanem meja so nastale manjšine, ki še vedno živijo na istem mestu, le meje so jih postavile v različni položaj.
– V Sloveniji predvsem ni politične volje za ureditev položaja nepriznanih manjšin, čeprav vse te skupnosti zahtevajo in pritiskajo na politiko.
– Politika se noče soočiti z zahtevami teh manjšin, čeprav imajo te manjšine v sosednjih državah svoj položaj že nekaj časa urejen. Torej se da, če je volja.
– Večji poudarek bi moral dobiti sedanji urad vlade za narodnosti, ki bi naj skrbel za vse priznane in nepriznane manjšine, mogoče bi lahko po vzoru tujih držav postal sedanji minister za Slovence minister za vse manjšine, tako za Slovence izven meja, kot tuje manjšine v Sloveniji in bi tako lahko najboljše primerjali kaj imajo Slovenci v tujini in kaj imajo manjšine v Sloveniji- enaki kriteriji.
– Urad vlade za narodnosti bi moral torej organizirati, združevati, povezovati vse želje in interese, kako kdo izpolnjuje kriterije in jim potem na osnovi tega omogočati delo
– Glede na zgodovino sta očitno nepriznani avtohtoni nemška in judovska skupnost,
– Same nepriznane narodne skupnosti si želijo jasne osnovne kriterije delovanja za vse, nabor osnovnih pravic za osnovno delovanje, da je konec mučnega dokazovanja o obstoju, ki jemlje čas, denar, predvsem pa voljo po delovanju.
– Potem bi na drugem nivoju imeli pravice, možnosti delovanja glede na položaj, želje, razširjenost, aktivnost delovanja in interes posamezne skupnosti, za katere se posamezna skupnost sama opredeli
– Čeprav je romska skupnost uradno priznana kot manjšina, pa njen položaj ni v celoti urejen, predvsem na lokalni ravni, kjer ima romska skupnost tudi osnovne socialne probleme, ki pa jih država ne razreši in je tako distanca vedno večja, zato tudi vedno večji konflikti
– Ustavno nepriznane manjšine imajo zelo malo finančne pomoči države, predvsem je to omejeno na vsakoletno kandidiranje za posamezne projekte, ki pa ne omogočajo rednega delovanja, saj dobijo prijavitelji premalo denarja za izvedbo projektov
– Razmisliti bi bilo treba o trenutnem širokosrčnem vladnem dodeljevanju manjšinskega denarja javni RTV; kar bi očitno ustavno priznane in nepriznane manjšine uporabile na dosti bolj racionalen način, ki bi zagotovil predvsem več aktivnosti – prireditve posameznih skupnosti in s tem tudi večjo odmevnost v javnosti

Povzel udeleženec srečanja Jan Schaller