Spoštovani gostje gospe in gospodje,

   Pred nekaj dnevi, 8. maja, obeležujemo dan zmage nad fašizmom, ne pa tudi dneva osvoboditve, saj se je prav takrat začel nov teror, teror komunizma.

17. maja, se spominjamo medvojnega in predvsem povojnega nasilja – največjega zločina, ki ga je ideologija komunizma storila Slovencem. To ni bil boj za svobodo. To je bil genocid nad lastnim narodom, kjer je ugasnilo življenje več kot 15.000 naših prednikov.
Stojimo tukaj v tišini, ki jo prekinjajo le naše misli in spomin. Ta spomenik ni zgolj kamen – je nemi križ, sidro, ki priča o eni največjih tragedij v naši zgodovini. Tako kot je osamosvojitev naj svetlejša točka je komunistično nasilje najtemnejša točka naše zgodovine. Spominja nas na bratomorno vojno in predvsem na povojne poboje, ki so bili industrija ubijanja, sistematični, kruti in usmerjeni proti lastnemu narodu. V imenu ideologije so pobili, mučeni in izgnani tisoče in tisoče Slovencev – možje, žene, mladeniči, dekleta in celo otroci. Pobiti so bili duhovniki, ki so oznanjevali vero, gospodarstveniki, ki so gradili blaginjo, učitelji, ki so širili znanje, kmetje, ki so obdelovali zemljo, in intelektualci, ki so sanjali o svobodni Sloveniji. Z enim zamahom je bil odstranjen najpomembnejši del narodnega telesa – njegova moralna, ustvarjalna in duhovna hrbtenica.

Danes, desetletja pozneje, nosimo posledice tega zločina v vsakdanjem življenju. Naša družba je globoko razdeljena, brez trdnih vrednot in brez jasne usmeritve. Vsake štiri leta, ko potekajo volitve – ta velika slovenska narodna anketa –, se znova pokaže naša ranjenost. Nenormalno velika večina je v svojih odločitvah pokazala, da deset Božjih zapovedi – temelj vsake civilizirane družbe – jemlje le kot stare, neobvezne besede. »Ne laži, ne kradi, ne ubijaj« je postalo nekaj, kar velja za druge, ne zame. Sprejeli smo lahkotnost, površinskost, relativizem in miselnost »po mojem«. Manjka nam globine, odgovornosti in spoštovanja do človeškega dostojanstva.

Kakšen je danes duh Slovenca? Kaj so umorili v meni?. To vprašanje si moramo zastaviti pogumno in iskreno. V nas je še vedno veliko lepega in dobrega: pridnost, gostoljubnost, ljubezen do domače grude, talent za pesem in umetnost, sposobnost preživetja v težkih časih. A hkrati nosimo v sebi brazde preteklosti – strah pred resnico, nagnjenost k prilagajanju močnejšim, molčeče prenašanje krivic, cinizem in materializem, ki denar in udobje postavlja nad vse drugo. Komunistični teror ni uničil samo teles, uničil je tudi zaupanje, pogum in moralni kompas. Posejal je seme strahu, ki se je skozi desetletja spremenilo v navado. Navado, da raje molčimo, raje se obrnemo stran, raje izberemo manjši odpor. Ta duh je prinesel razcepljenost, ki jo čutimo v družinah, vaseh in državi.
Posledice zgodovine so boleče in dolgoročne. Demografski deficit, ki ga ne moremo nadomestiti čez noč. Izguba biološkega prirastka. Prisilne migracije naših mladih, ki iščejo boljše življenje drugje. Prazne šole, prazne vasi in starajoča se domovina. Izgubili smo generacije, ki bi danes lahko vodile državo z modrostjo in poštenjem. To ni naključje. To je neposreden rezultat povojnega nasilja in desetletij duhovne zastrupitve, ki je sledila.

Kako torej spremeniti Slovenca v pravičnika? Kako ga prebuditi, da bo deset Božjih zapovedi živel, ne le poznal?
Rešitev ni v novih zakonih ali političnih programih. Rešitev je v nas samih, v vsakdanji odločitvi in v dolgotrajnem delu. Najprej potrebujemo pravo kulturo spomina – ne le slovesnih prireditev, ampak globoke interpretacije dogodkov. Moramo razumeti vzroke, mehanizme in posledice zla, da ga ne ponovimo. Potrebujemo lustracijo vrednot – nenasilno, a odločno soočenje z lažjo, krajo, korupcijo in zločini. Imamo bazo imen žrtev nimamo pa imen zločincev. Manjka nam jasna podoba zločinov in zločincev. To ni maščevanje. To je moralna higiena naroda in pogoj za notranjo ter zunanjo varnost. Kjer ni resnice, tam cveti izsiljevanje in degradacija vrednot.

Potrebujemo prenovo prave inteligence – ljudi, ki znajo gledati nazaj, se učiti in usmerjati naprej. To niso samo akademiki, temveč starši, učitelji, duhovniki, umetniki in vsak posameznik, ki zavrne laž. Vsak od nas lahko k temu prispeva: z vzgojo otrok v pogumu in resnici, z branjem in pogovarjanjem o naši polni zgodovini, z osebnim zgledom v vsakdanjem življenju.

Vrniti se moramo k temeljem: k močni družini kot prvemu svetišču vrednot, k šoli, ki ne bo strah pred celovito resnico, k Cerkvi, ki je kljub preganjanju ohranila luč vere in upanja. In predvsem k osebni odgovornosti: danes bom rekel resnico. Danes ne bom ukradel niti male pravice. Danes bom spoštoval življenje in dostojanstvo vsakega človeka. Ko se bo dovolj nas odločilo za ta pokončni korak, se bo spremenil tudi narodni duh. Mladi morajo vedeti, da je biti pravičen močnejše, bolj plemenito in dolgoročno bolj koristno kot biti prilagajajoč se in tih.

Ta današnji praznik naj bo korak v smeri, ki jo simbolizira grška Antigona. Antigona, ki je pokopala brata kljub prepovedi oblasti, ker je vedela, da obstajajo višji zakoni – zakoni človečnosti, resnice in pravice. Naj bo naša Antigona: pokop mrtvih v dostojanstvu in pokop laži, ki nas še vedno drži v suženjstvu duha.

Dragi prijatelji, ne vračajmo se v preteklost, da bi se delili ali sovražili. Vračajmo se, da bi ozdraveli, se naučili in šli naprej. Da bi našim otrokom in vnukom lahko z jasno vestjo rekli: »Vedeli smo za zlo, a smo imeli moč, da smo ga priznali, se od njega obrnili in začeli živeti po pravici.« Naj bo Slovenija dežela, ki se je iz globoke teme dvignila v luč resnice in pravičnosti.
Naj bo ta spomin luč. Luč, ki razsvetli preteklost, tolaži sedanjost in osvetli pot v boljšo prihodnost.

Hvala vam, da ste danes tukaj.
In naj Slovenija nikoli več ne doživi bratomora.
Naš spomin na te dogodke naj ne ugasne nikoli.