Pisateljica in avtorica romana Ivana Hauser iz Radelj ob Dravi

Dolgo časa pravzaprav nisem vedel, kaj Ivano Hauser vsak ponedeljek vleče iz Radelj ob Dravi v 50 km oddaljeni Maribor, da bi se udeležila tedenskega tečaja nemščine v našem društvu. Ko pa sem prebral nekaj njenih zgodb v naših letnih dvojezičnih zbornikih ” Vezi med ljudmi – Zwischenmenschliche Bindungen” in se z njo tudi nekajkrat pogovarjal, se je sicer skrivnostna Ivana Hauser odprla in mi povedala svojo življenjsko zgodbo, ki jo v veliki meri opisuje sama v svojih zgodbah. Da bi jo bolje spoznali, morate najprej poslušati ali prebrati njeno življenjsko zgodbo:

Leta 1997 je po vseh merilih »dozorela do te mere, da je veljala za enega tistih zrelih sadežev, odpisanih v nenehnem boju za preživetje, saj je dosegla dokončno zrelost- upokojitev«. Toda zanjo je to nenadoma pomenilo osem dodatnih ur na dan, kot vsakodnevni presežek ur.

Nenadoma ni bila več pomembna za družbo, ni bila več potrebna, bila je odpisana, vsaj tako je dojemala svojo upokojitev, pripoveduje. Vsakodnevna gospodinjska opravila, ki jih je prej opravljala kar tako mimogrede, so nenadoma dobila življenjski, celo bistveni vsakodnevni pomen. Toda tako, življenje, celi dan samo doma, ji ni bilo dovolj, zato je iskala nekaj novega, drugačnega.

Nadomestilo za izgubljeni občutek pripadati skupnosti je iskala v študijskih krožkih, različnih združenjih znotraj Mariborske literarne zveze, končno pa je spoznala in našla nov izziv v nemško govorečem kulturnem društvu “Mostovi« in je znova začela pisati.
V osnovni šoli je zaradi dobro napisanih spisov imela visoko oceno pri slovenščini. Ta ljubezen do pisanja ji je ostala; verjela je v odrešujočo moč besed, v prenašanje svojih čustev in vizij na papir – to je bila njena nova prihodnost v življenju.

A spoznala je tudi kruto resnico, da njeno življenje stoji na majavem mostu. Medtem ko je en konec trdno zasidran na obali, kraju, kjer se je rodila, drugega odnaša tok in še vedno išče nekaj, česar bi se lahko oklepala, predvsem resnico. Tako živi je med obema tema bregovoma tega mostu, mejo med dvema državama in mejo med dvema narodoma.

Rada piše o nenavadnih likih in živalih. Krivica jo boli. Glasba, cvet v naravi, droben kamenček ji prinaša tolažbo; boji se skal, njihove velikosti.

Po igrivi mladosti, preizkušanju svoje vzdržljivosti na atletskih progah, pohodništvu v gorah in uživanju v mladinskih klubih je svoja delovna leta preživela ob srečni družini, delala je v pisarniških oddelkih gradbenih podjetij, v kovinski industriji in banki. Vmes si je pridobila potrebno izobrazbo na večerni šoli. Toda njena prva in tudi najbolj prijetna služba je bila tista za pultom v trgovini. Prikupna, sramežljiva, majhna prodajalka, nezaželen otrok – posledica ljubezenske afere. Takšna je bila in takšna je tudi danes.

Pomemben prelomni trenutek v njeni pisateljski karieri je bilo srečanje s profesorico Doris Debenjak, avtorico obsežnega slovensko-nemškega slovarja, ki je bila sama pripadnica nemško govoreče manjšine v Sloveniji.

V čast pozabljenim in prezrtim Mariborčanom, ki so v preteklosti veliko pripomogli k razvoju Maribora, kulturno društvo nemško govorečih žena »Mostovi« ob koncu vsakega leta pripravi spominsko slovesnost. Decembra 2008 je bil to koncert posvečen Eduardu Lennoyu. Bil je pomembna glasbena osebnost Spodnje Štajerske, od leta 1808 je živel v gradu Viltuž pri Selnici in v Maribor takrat pripeljal tudi slovitega komponista Franza Liszta. Gostja te spominske prireditve je bila tudi profesorica Doris Debenjak.

Tega leta je Ivana Hauser v dvojezičen slovensko nemškem zbornik »Vezi med ljudmi/Zwischemenschliche Bindungen, ki ga vsako leto izda Kulturno društvo nemško govorečih žena Mostovi objavila svojo zgodbo “Johana”.

Po koncu programa je profesorica Doris Debenjak pristopila k Ivani in jo vprašala:
»Saj ste vi Ivana, kajne ?« Presenečena sem ji pritrdila.

»V zborniku sem brala vašo zgodbo Johana in bila navdušena nad vašim načinom pisanja, zato vam svetujem, da nadaljujete. Pišite, pišite! Pa še nekaj. Če je vaša mama brala knjigo Ameriška tragedija, je morala biti zelo inteligentna oseba. Pišite tudi o njej« Takrat se je v moji glavi posvetila iskrica, da bi nekoč lahko nastala tudi knjiga.

Ko so bile že napisane zgodbe zbrane, urejene in lektorirane, je nastala knjiga, roman »Tri dediščine in astro dvojčka«, ki jo je v lični obliki natisnil zavod Volosov hram. Zgodba Johana, ki je bila pravi izziv za nastanek romana, pa je vstop v dogajanje romana.

Kratek opis: Deklica, ki je rojena tik ob koncu druge svetovne vojne, odrašča v dvojezični družini in sta ji slovenščina in nemščina kot materni jezik. Ker pa naj bi bil njen oče iz nemško govorečega področja, celo nemški vojak, ki ga nihče ne pozna, ostane anonimen. Deklica sanjari o očetu in ga pogreša. Odrašča v zavetju babice, po rodu Avstrijka, ki jo nauči nemščino. Zaradi znanja nemškega jezika v poznejših letih večkrat doživi očitke. Ko odraste, ji nemščina, kot dragocena dediščina, odpira okno v svet, nova poznanstva ji popestrijo življenje, doživlja prave avanture. Svoja najstniška leta naivno prebrodi skozi vsemogoče zaplete.
Ko se poroči in ima svojo družino, je njena želja in skrb, da njuni otroci ne bi ostali brez očeta. To bi se skoraj tudi zgodilo, a njena trma in vztrajnost to preprečita. Iskanje svojega očeta, bil naj bi avstrijski državljan, jo spremlja vse življenje. V družino se pritihotapi huda bolezen.
Vzporedno je tudi nekaj vedrine in dogodkov, ki so se dogajali istočasno v ožji in širši okolici. Roman je dogodkovno zelo pester, ima širok časovni prostor, zajema več držav. Posebno težo nosi razpad Jugoslavije. V osebnih zgodbah ljudi in njihovih medsebojnih odnosih so izpovedana tudi njihova čustva, povezana s političnimi spremembami.

   Lučka Zorko, urednica pri založbi Volosov hram, je o knjigi zapisala:
»Roman je lepo berljiv, odlično strukturiran o življenjski zgodbi in osebnem razvoju glavne junakinje, poln presenetljivih zasukov; najmočnejša dela romana sta London in spopadanje z moževo boleznijo, ki je hkrati tudi ena izmed najlepših upodobitev boja z Alzheimerjevo boleznijo v slovenski literaturi.«

Roman, pisan v prvi osebi še ne pomeni, da je to osebna zgodba oziroma izpoved avtorice. Ko avtor ustvari literarnega junaka, vanj naseli mnogo svojih izkušenj in tistega, kar je sam doživel, poudari Ivana, ki še doda: »Ampak z izdajo romana nisem prenehala pisati, pišem še kar naprej. Morda ne bo več nove knjige, lahko pa boste moje nove zgodbe vsako leto prebirali v dvojezičnem zborniku Kulturnega društva nemško govorečih žena »Mostovi«.

Pripravil Jan Schaller