Slovesnost ob prvi obletnici odkritja kamnitega spomenika na Pohorju, odkritje je bila lani 5. oktobra, je bila letos prestavljena za teden dni v september, ker smo želeli slovesnost izvesti v lepem vremenu. Vendar pa nas je Areh na Pohorju v soboto zjutraj, 27. septembra, pričaka v megla, med samo slovesnostjo pa je tudi večkrat rosilo iz meglenega neba.

Vendar se udeleženci te slovesnosti, “oboroženi” z dežnik, nismo ustrašili neprijetnega vremena in smo tako celotno slovesnost pri spomeniku po Pohorju izvedli po vnaprej predvidenem programu.

Spominska slovesnost pri spomeniku v gozdu na Pohorju je, kot je bilo omenjeno že na začetku, posvečena vsem žrtvam, ki so bile med ali po koncu drugo svetovno vojno brutalno pobite in anonimno pokopane v Pohorskem gozdu.

Že na začetku slovesnosti sta Ingeborg Mallner in Martin Kostrevc ob spremljavi Frajhajmske godbe na pihala položila venec k spomeniku. Častni gost, avstrijski veleposlanik v Sloveniji dr. Konrad Bühler, je prav tako položil spominski venec in nato imel kratek govor. Poudaril je »Spominjanje je moralna obveznost: Spominjanje pomeni poimenovati pretekle krivice in zločine, prevzeti odgovornost zanje in s tem povrniti dostojanstvo žrtvam.
Desetletja je bila preteklost potlačena – tako v Avstriji kot v Sloveniji. Šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je proces soočanja z lastno preteklostjo dobil zagon. Tudi v Sloveniji so se prvi koraki k soočanju s preteklostjo začeli šele z osamosvojitvijo leta 1991. Potrebna sta velik pogum in karakter, da se javno zavežemo, da bomo dolgo skrito resnico prinesli na plano. Skupno spominjanje je zelo pomemben korak k spravi, gradnji mostov med ljudmi – tudi čez meje.
Sprava je mogoča le, če razumemo, da nas naša skupna zgodovina – četudi je bila včasih zelo boleča in polna krivic – ne deli, ampak združuje«, je nekaj citatov iz govora avstrijskega veleposlanika v Sloveniji dr. Konrada Bühlerja.

Besedo je prevzela Margaret Jahn, brez katere ta kamniti spomenik ne bi bil nikoli realiziran, če ne bi bila prav ona tako vztrajna in pritiskala na politike in diplomate za njihovo podporo postavitvi spomenika.

Margaret Jahn je v svojem govoru dejala »Danes bi rada na kratko povedala kako je prišlo do postavitve tega spomenik. Moje ime je Margarete Jahn, rojena sem bila leta 1943 tukaj v Mariboru na Dravi in z družino že desetletja živim v San Diegu v Kaliforniji v ZDA. Moj brat Hans živi v Seeheimu v Nemčij.
Po drugi svetovni vojni so bili najini starši pod Titovo novo komunistično državo deportirani v taborišča Brundorf/Studenci in Tresternitz/Bresternica, oboje pri Mariboru. Spominjam se svoje mame. Obiskovala sem jo v taborišču s teto Martho, bratom Hansom in bratrancema Heidi in Linde. To je bilo mogoče le skozi luknjo v ograji, kjer je mama sedela z iztegnjenimi rokami in me vzela v naročje. Gledala sva se iz oči v oči; še danes vidim njene oči.
Potem ko so bili moji starši pridržani v taborišču, so partizani prišli k nam domov, da bi odpeljali še mene in mojega brata. Moja babica, Martha Brandstätter, ki je tekoče govorila slovensko, je padla na kolena in prosila partizane, naj ji pustijo vnuke, kar so tudi storili, čeprav so bila njihova življenja v nevarnosti. Najini življenji z bratom sta bila rešena, življenje najinih staršev žal ne. Toda Bog je imel za nas načrt. Božji načrt je ta spomenik, kjer so moji starši skupaj s tisoči svojih rojakov izdihnili. Močno sem povezana s svojim nekdanjim domačim krajem Mariborom, saj je tu na tem delu Pohorja zadnje počivališče mojih staršev, Paule in Hansa Kranerja.
Pri izgradnja tega spomenika je bilo veliko težav. Grozilo je celo, da bo projekt, z že izdelanim načrtom spomenika, propadel. Vendar nikoli nismo obupali. Izkazalo se je, da smo imeli prav. Sedaj stojimo pred tem spomenikom, postavljenim v spomin za naše ljubljene, kjer se lahko spominjamo in žalujemo.
Da danes stojimo pred tem postavljenim spomenikom se moram posebej zahvalit Ingeborg Mallner, tebi dragi Martin Kostrevc, pa tudi Veroniki Haring, Kulturno društvo nemško govorečih žena. Še posebna zahvala nemški veleposlanici v Sloveniji gospe Sylvia Groneik in nekdanji avstrijska veleposlanica v Sloveniji Elisabeth Ellison-Kramer, ki ste odigrali veliko vlogo pri dokončni izgradnji tega spominskega obeležja. Najlepša hvala vsem skupaj.

Jan Schaller, ki je vodil celotno prireditev, se je zahvalil Margaret Jahn z besedami: »Spoštovana gospa Margarete Jahn, posebna zahvala gre tudi vam, ker v vseh teh povojnih letih niste obupali. Ker ste živeli daleč od doma v ZDA, ste pisali politikom in diplomatom ter jih prosili za pomoč pri postavitvi spomenika. V Evropo prihajate večkrat na leto in vsakič pridete sem, da bi videli zadnje počivališče svojih staršev. Hvala tudi vam.«

Sledil je osrednji govor slovenskega pisatelja in duhovnika Branka Cestnika, napisan posebej za to priložnost, o pomenu tega spomenika za žrtve nasilja. Ker gospod Cestnik ni bil prisoten, je njegov govor v slovenščini prebrala Veronika Pintarič, nemški prevod pa smo lahko poslušali iz ust Ingeborg Mallner.

Po nekaj taktih glasbe Frajhajmske pihalne godbe je sledila še spominska dvojezična maša, ki jo je vodil župnik Bogomir Rakuša.

Po uradnem delu so se prisotni, večina jih je tukaj na Pohorju izgubila bližnje sorodnike, vsak posebej poklonili pokojnim pri spominskem obeležju in se še posebej zahvalili trem glavnim organizatorjem postavitve za spominsko obeležje, kot skupni grob pobitim.