»Sternthal je bil romantični dvorec, ki si je v začetku zaslužil svoje lepo ime-zvezdnata dolina, ampak je žal postal sinonim čisto nekaj drugega, simbol trpljenja,brezobzirnosti, sovraštva, taborišče smrti. V času prve svetovne vojne je bilo to ozemlje taborišče za vojne jetnike in vojaška bolnica avstro-ogrske vojske, ki so jo začeli graditi marca 1915 za 20.000 ranjenih vojakov. Med drugo svetovno vojno je bilo na istem mestu, v manjšem obsegu, nacistično taborišče. Žal pa je po končani drugi svetovni vojni tu nastalo največje komunistično taborišče.
Druga svetovna vojna je bila končana. Ljudje so bili veseli, da sta zavladala mir in tišina. Toda Sternthal je bil le začetek vrhunca trpljenja, znan kot »transport smrti«. Ostali pripadniki nemške manjšine, ki jih je UDBA imenovala žaljivo »voksdojčerji« in so po koncu druge svetovne vojne ostali na svojih domovih, seveda niso vedeli, kakšno trpljenje bodo doživeli po končani vojni. Ledenega 13. januarja 1946 so strpali 2224 taboriščnike v 43 živinskih vagonov in jih najprej pripeljali v Gornjo Radgono na mejo, nato pa preko Madžarske na Dunaj. Rusko poveljstvo na Dunaju je v ledenem januarju transport begunce vrnila Jugoslaviji. Kompozicija vlaka je sredi zime 16 dni stala na madžarsko-jugoslovanski meji. Skoraj 100 beguncev je umrlo zaradi mraza, lakote in bolezni. Nemška manjšina je bila vesela, da se je končno vrnila spet domov. Toda niso jih poslali domov, ampak so jih pripeljali v komunistični tabor Šterntal,« je pričela otvoritveno slovesnost v parku generacij v središču današnjega Kidričevega v soboto, 12. oktobra Veronika Haring, predsednika Kulturnega društva nemško govorečih žena Mostovi,ki je opisala tragedijo nemške manjšine po drugi vojni, ko so želeli ostati na svojih domovih, a so jim komunisti pravili izdajalci »volksdojčerji« in jih poslali v komunistično taborišče smrti.
»Koliko tragičnih človeških usod je povezanih s tem krajem ? In kako malo vemo o njih. Danes smo tu, da opozorimo na to vso grozoto, hudobna dejanja, ki se ne smejo ponoviti,« je nadaljevala Veronika Haring in opisala Karla Lesjaka, ki je kot otrok z družino preživel strahote komunističnega taborišča v letu 1946. Po nekaj obiskih svojega rodnega Šterntala se je odločil, da postane mecen-donator obeliska, ki ga danes odkrivamo, kot spomin na tiste hude čase in opomin mladim generacijam. Avtor obeliska Aljaž Vidrajz je v sliki in besedi upodobil gorje tistega časa z besedami: VERA, UPANJE, LJUBEZEN; BOLEČINA, BEDA, TRPLJENJE.
Po končanem odkritju obeliska smo se skupno podali na bivše vojaško pokopališče, kjer je ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne avstrijska vojaška veteranska organizacija Črni križ iz Gradca pripravila komemoracijo in posvetitev obnovljenega vojaškega pokopališča. Predsednik polkovnik Dieter Allesch je v obširnem govoru predstavil planirani nastanek vojaške bolnice ob začetku vojne in taborišče vojnih ujetnikov za 20-30.000 ranjencev oz. ujetnikov na 240 ha posestva, ki je imelo železniško povezavo. Seveda so planirali tudi vojaško pokopališče, na katerem je pokopanih 3000 vojakov iz prve svetovne vojne. Na tem pokopališču so brez grobov pokopali tudi nemške vojake v drugi svetovni vojni, padlih na tem območju.
Veleposlanica Republike Avstrije v Sloveniji mag. Sigrid Berka je posebej poudarila, da doživljamo tudi v življenju vzpone in padce in prav je, da se spomnimo tudi teh žalostnih dogodkov, ki nam morajo biti v spomin, opomin in spodbuda pri naši skrbi za mir med narodi. »Mi si danes težko predstavljamo takratno trpljenje ljudi, mučenje in umiranje. Lahko pa jim na njihovih grobovih izrečemo spoštovanje in zahvalo, ker so padli v vojni, da lahko mi danes živimo lepše življenje.«
Obnovljeno vojaško pokopališče sta blagoslovila vojaška vikarja slovenske vojske Violeta Vladimira Mesarič, v imenu protestantov in katoliški duhovnik Karel Pavlič, dvojezično, kot sta potekala oba dogodka tega dne.
V kulturnem programu obeh dogodkov sta sodelovala komorni zbor Hugo Wolf iz Maribora in godba na pihala Traditionskapelle von den Groeben iz Feldbacha, prireditev pa so počastili vojaki z uniformami iz prve svetovne vojne ter skupina avstrijskih narodnih noš »Haubenfrauen«.
Posebna zahvala še posebej županu občine Kidričevo Antonu Leskovarju in podžupanu Bogdanu Potočniku, za vso pomoč pri realizaciji in obnovi vojaškega pokopališča ter sodelovanje na obeh prireditvah.
Tekst: Jan Schaller
