Dovolite mi, da svoj nagovor začnem s spomini enega od vodij povojnih pomorov tu na Pohorju – Zdenka Zavadlava, ki so izšli leta 1990 v Mariboru, v obliki dnevniških zapiskov mariborskega oznovca.
(citat) »Čeprav sem nekdanji skojevec, ne razumem ničesar več. Le kaj in v čigavem imenu počnejo to z ljudmi in tudi z nami? In prav nas, predvojne skojevce, izkoriščajo za to umazano, rabeljsko početje!
Seznami predlaganih za usmrtitev so prišli potrjeni iz ljubljanske Slavije, kot je to vpeljano. Tiste iz sodnih zaporov smo predlagali mi, tiste iz Sterntala pa komisija iz Slavije. Moramo hiteti, kajti vse takšno delo je treba opraviti pred sprejetjem ustave in ukinitvijo taborišč. Zadolžen sem za dogovor s KNOJem o izvedbi operacije, Božo pa za določitev kraja ustrelitve. Knojevci iz mariborske brigade so šli na podlagi navodil, ki sem jih dobil od za to odgovornega pomočnika komisarja, izkopavat jame na izbrano mesto tam nekje na desni, sredi poti na Pohorje, med Hočami in Mariborsko kočo.
Ustrelitve bodo zvečer. Naložena mi je skrb za transport za ustrelitev tistih, ki so za to namenjeni iz sterntala. Malo se bojim, ker vem, da tam razsaja tifus. Zvečer se odpravimo tja s kamioni. Opremljeni smo s plašči in zaščitnimi maskami. Ob dogovorjeni uri se bomo srečali pred sodnimi zapori in tam nas bo čakal KNOJevski vodič. Odgovarjam za transport, kot smo se dogovorili, in za organiziranje likvidacije.
Taborišče Sterntal. Upravnik in zdravnik, k sreči moj prijatelj Banjži iz Šoštanja, nočeta predati zahtevanih in to zaradi tifusa. Pojasnim jima, da bodo tako in tako ustreljeni. Popustita. S KNOJevci naložimo na dva kamiona kakih šestdeset ljudi po seznamu. V glavnem so to Nemci in nekaj Štajercev. Kamioni, zvezanje rok z žico, KNOJevsko stražarsko spremstvo.
V Mariboru se ustavimo pred sodnimi zapori. Tam že nalagajo na kamione tiste iz zaporov. Vsi so zvezani z žico in ležijo na dnu kamionov. Prevzamem transport. Zraven sta še Božo in Tine ter seveda še oficirji brigade mariborskega Knoja. Na kamionih imamo akumulatorje s svetilkami in neizogibne pletenke s konjakom. Za varnost in moralo! Peljemo se proti Hočam, potem zavijemo na Pohorje…/…
Vzpenjamo se proti Pohorju. Tam nekje na polovici poti proti Mariborski koči zavijemo na desno. Pristanemo v temi, na nekakšni stranski cesti. KNOJevska straža nas že čaka. Do izkopanega grobišča je treba iti peš.
KNOJevci razsvetlijo pot z akumulatorskimi svetilkami, nato kar pomečejo zapornike s kamionov in nato marš proti izkopanemu grobu. KNOJevski borci so vsi maščevalno nastrojeni, kajti Nemci so jim bili postrelili svojce in požgali domove. Zapornike prisilijo, da pojejo »Deutschland, Deutschland über alles!«
Strahoten prizor. Pot pod pohorskimi smrekami, razsvetljena z reflektorji, in besni KNOJevci s pojočimi zaporniki. Ali je to res tisto, za kar smo se borili?
Pridemo pred jamo. Slačenje zapornikov, da jih ne bi bilo mogoče identificirati. Ko se slačijo, jim odvežejo roke, nato pa jih spet zavežejo. Presune me, ko vidim še mladoletno hčerko nemškega funkcionarja. Čeprav se je v Sterntalu izčrpala, ima še zmeraj čudovito lepo telo. Goli sedijo na tleh. …/…
Nato da KNOJevski oficir, v dogovoru z nami, OZNOvci, povelje za streljanje. Po pet jih vlačijo pred jamo in od obeh strani postrelijo z lahkimi strojnicami, da padejo žrtve v jamo…/..
Serijsko streljanje se nadaljuje. Po pet golih teles pred jamo. Ker imajo prestreljene noge, jih zvlečejo pred jamo, potem mečejo vanjo in nato ustrelijo. Tudi mlado nemško dekle izgine v jami.
Na koncu odnesejo KNOJevci obleke na kamione, da jih bodo potem uničili. Kamion z nekaj KNOJevci pa ostane, da jamo zasujejo in zakamuflirajo…./” (konec citata)
Spoštovani !
V Sloveniji so v prvih mesecih po koncu 2. svetovne vojne, po ukazu novih jugoslovanskih komunističnih oblasti, pripadniki vojske in politične policije pomorili več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov – nasprotnikov partizanskega gibanja in revolucije.
Pomorjenim žrtvam različnih narodnosti je bila odvzeta pravica do groba, več desetletij so bili izbrisani iz javnega spomina. Po navodilu komunističnih oblasti so bila grobišča zravnana, prekrita in uničena. Za te kraje se je uveljavil izraz prikrita grobišča.
Po demokratičnih spremembah in nastanku samostojne Slovenije jih je bilo popisanih več sto, ki pa so se šele l. 2006 začela načrtno raziskovati.
Spoznanje, da bi morali začeti grobišča raziskovati je po demokratičnih spremembah počasi dozorevalo, tako da je 79 let po zločinu v Sloveniji od okoli 750 evidentiranih lokacij grobišč, raziskanih in potrjenih ter delno ali v celoti ekshumiranih 234 grobišč oziroma krajev smrti z okoli 9000 ekshumiranimi žrtvami.
Najmnožičnejše grobišče ni daleč. Je v protitankovskem jarku na Teznem, kjer je slab kilometer jarka napolnjen z okoli 15.000 žrtvami, večinoma pripadniki Nezavisne države Hrvaške. Doslej je bilo izkopanih le 70 m jarka z 1176 žrtvami.
Drugo je rudnik Huda Jama. Tam je bilo ekshumiranih 1410 žrtev. To velja v svetovnem merilu za edinstveni primer iznosa trupel iz množičnega grobišča v rudniškem jašku. Podobno velja za iznos 3450 žrtev iz ene od kraških jam v Kočevskem Rogu pred dvema letoma.
Pohorje je bilo dolgo časa siva lisa v prepoznavanju krajev pomorov. Vedelo se je, da so iz zaporov v Mariboru in taborišča Šterntal pri Ptuju na Pohorje pripeljali in tam pomorili večje število civilistov in vojnih ujetnikov različnih narodnosti. Kljub pričevanjem nekaterih udeležencev pomorov in redkih, ki so se z morišč rešili, se za natančne lokacije grobišč vse do leta 2006 ni vedelo.
Da je naša država vsaj občasno stopila na pot zmanjšanja civilizacijskega dolga do brezimnih žrtev, so bili potrebni pogumni in vztrajni posamezniki. Posamezniki kot je na primer Martin Kostrevc. Ta, danes 90 letni droben možak, zaslužen za izgradnjo spomenika, nam je lahko vzor v svojih prizadevanjih za plemenita dejanja in moralni dolg.
Spominjam se kot bi bilo včeraj, ko me je nekega poletnega dne poklical po telefonu in obvestil, da je prepričal dva poznavalca, ki bi pokazala grobišča na Pohorju. Eden od njiju je bil v času povojnih pobojev 11 letni pastir, ki si je zapomnil mesta zasutih jam in predmetov okoli njih. To mu je dalo slutiti, da so pod tanko plastjo zemlje zakopani ljudje. Poizkusni izkop leta 2006, v eni izmed naključno izbranih jam, ki sva jo izvedla z Martinom Kostrevcem, je potrdil njegove navedbe.
Tako je lahko Komisija Vlade RS za ureditev vprašanj prikritih grobišč prosila pristojno ministrstvo za odobritev sondiranja štirinajstih evidentiranih lokacij na Pohorju. 61 let po dogodkih je torej nekdanji pastir z izredno natančnostjo določil mesta morišč. 23. in 24. novembra 2006 so bili na dvanajstih od štirinajstih krajev kmalu najdeni človeški ostanki in različni predmeti žrtev. Z dodatnimi raziskavami v naslednjem letu so bila odkrita nova grobišča. Odgovor na vprašanje kdo izmed zajetih in vrnjenih pripadnikov hrvaških oboroženih sil, črnogorskih četnikov, Slovencev ali pripadnikov nemške manjšine na Štajerskem leži v katerem od grobišč na Pohorju, bo možen šele ob prekopu žrtev in njihovi identifikaciji.
Da bi vsaj približno ocenili koliko ljudi je bilo pomorjeno tukaj na vrhu Areha, smo novembra 2007 ekshumirali eno od potrjenih lokacij. Pričakovali smo 30 do 40 žrtev, vendar nas je rezultat, tako kot na drugih grobiščih presenetil. Iz majhne kotanje smo iznesli skeletne ostanke 189 žrtev, ki sedaj še vedno ležijo v kostnici na mariborskem pokopališču Dobrava. Samo na tem prostoru, na nekaj sto metrih razlike pa imamo potrjenih 14 grobišč in še 7 na poti do Areha, ki še čakajo na prekop.
Da smo takrat leta 2006 in 2007 lahko bolj odločno krenili v raziskave, je bilo mogoče zato, ker se je oblikovala nova komisija pod vodstvom Jožeta Dežmana, ki je takratna izvršna oblast stopila naproti. Žal so 3 leta kasneje strašljiva in pretresljiva odkritja pomora v rudniku Huda jama vplivala na to, da je ena druga vlada za polnih 6 let zaustavila skoraj vsa raziskovalna dejanja. Dokler ni bil l. 2015 sprejet nov zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev.
Danes težko razumemo, da sta neobstoječa politična volja in pomanjkljiva zakonodaja usodno vplivali na temeljna civilizacijska dejanja, kot so označitev, ureditev grobišča, ekshumacija, identifikacija in pokop žrtev na pokopališča. Zato si moramo še danes 79 let po pomoru zastaviti vprašanje, zakaj se vse žrtve iz grobišč na Pohorju ne izkoplje in pokoplje na za človeka dostojen način. Namesto odgovora vam v premislek ponujam opis dogodkov od lani in letos iz katerih je razvidno, da kultura spominjana pri odločevalcih še ne velja za žrtve vseh totalitarizmov.
Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu poudarja pomen spomina na žrtve vseh totalitarnih sistemov, torej tudi komunizma. A kljub temu se še vedno ne dovoli pokopa skeletnih ostankov 3450 žrtev iz minirane kraške jame v Kočevskem Rogu. Prav tako se ne dovoli pokop romskih žrtev – civilistov, pomorjenih po ukazu komunističnih oblasti l.1942. Tudi ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, ki ga je lani izvedla aktualna vlada, nam dokazuje da še vedno nismo izenačili vseh žrtev in da v Sloveniji do žrtev enega od treh totalitarizmov, torej komunizma, še zmeraj zaostajamo v izpolnjevanju obče veljavnih civilizacijskih in humanitarnih standardov.
In tudi zato smo lani na Evropski parlament naslovili peticijo, s katero smo evropsko politično javnost opozorili, da se v današnji Sloveniji Antigoni ne bi godilo nič bolje, kot v stari Grčiji, ko ji vladar Kreon ni dovolj pokopa enega od njenih bratov, Polinejka, ki je padel na strani poražencev.
Ampak Antigona je nastala še pred našim štetjem, vmes pa imamo dve in pol tisočletji zgodovine.
Na tem mestu, ob tem spomeniku vsem žrtvam na Pohorju, bi se slišal preveč poenostavljeno stavek, da smo se iz zgodovine premalo naučili. Kakor kdo. So tudi svetla dejanja in prizadevni posamezniki, ki jim je potrebno zelo malo, da naredijo tisto, kar Človek mora storiti; kar jim nalaga njihova moralna dolžnost. Da s spomenikom zaznamujejo kraje, in spomnijo vse tiste, ki bodo naključno šli mimo, da so se na Arehu dogajali zločini, ki se ne bi smeli zgoditi. In da nobena stvar za zgodovino ne more ostati skrita, pa četudi je bil molk o tem zaukazan in je trajal skoraj pol stoletja.
e-mail: STEIERMARK.STAJERSKA@GMAIL.COM
Urednik: Jan Schaller
Neodvisni avtorski projekt Zveze kulturnih društev Kočevarjev in Štajercev v SlovenijiDavčna štev. 95325549, Registrirano 7.12.2022
Bund der Kulturvereine der Gottscheer und Steirer in Slowenien
Objavljeni prispevki na spletni strani Steiermark-Stajerska.com izražajo stališča podpisanega avtorja oz. redakcije in niso vedno tudi uradna stališča sponzorjev spletne strani.
POLITIKA ZASEBNOSTI | PRAVICE PRIDRŽANE by JanSchaller | Developed by EMBE VICE Digital Agency