Prvo adventno nedeljo smo tokrat preživeli malo drugače, neobičajno. Člani društva nemško govorečih žena Mostovi  iz Maribora smo se namreč odpravili na izlet, obisk in kulturno srečanje  h Kočevarjem staroselcem v njihov znani modro obarvani kulturni dom v kraju Občice,  kjer smo skupaj počastili tudi kulturni praznik 3. december, 199. letnico rojstva Franceta Prešerna, ki je pisal tako v slovenskem, kot nemškem, takrat uradnem jeziku Avstro-Ogrske monarhije.

  ZGODOVINA

Kočevarji, Nemci-staroselci so se na današnjem ozemlju Dolenjske  naselili okoli leta 1330 na ozemlje  860 km2. Koroški grofje Ortenburžani  so jih  iz današnje avstrijske Koroške in južne Tirolske  naselili na  povsem neposeljeno gozdnato Kočevsko ozemlje, kjer so ustvarili kar 177 naselij. V prvi polovici 19. stoletja jih je bilo že 28.000, živeli so precej sami za sebe, kot zaprt jezikovni otok  in tako do danes ohranili svoj jezik v obliki srednjeveškega nemškega narečja iz 14. stoletja. Živeli so skromno kot kmetje, gozdarji, delno tudi kot krošnjarji. Zaradi revščine  so se mnogi izselili  v ZDA, po letu 1918 pa zaradi pritiskov  na nemško manjšino. Leta 1940 je živelo na tem območju le še 12.500 Kočevarjev. Ironija. Ker je njihovo ozemlje zavzela italijanska vojska, so na osnovi sporazuma med Hitlerjem in Mussolinijem leta 1941 prebivalce- nemške Kočevarje preselili v Posavje – Brežice in Krško, ki je bilo pod nemško okupacijo.  Večina nemških Kočevarjev se je upirala italijanski preselitvi, saj so hoteli ostali na svoji rodni zemlji, kjer so živeli že 600 let.

Po drugi svetovni vojni, leta 1945, so morali vsi preživeli  nemški Kočevarji zapustiti Slovenijo oz. Jugoslavijo. Tiste, ki niso pravočasno pobegnili so komunistične oblasti  razlastile in potem izgnale. Veliko nemških Kočevarjev je žal po drugi vojni umrlo  v taboriščih, predvsem v komunističnih taboriščih Sterntal/Strnišče in  Teharje/Tüchern  pri Celju.

Po vojni so to skoraj povsem izpraznjeno ozemlje poselili s Slovenci in priseljenci iz drugih delov Jugoslavije. Večino nemških kočevarskih vasi,  112 od 177, jih po drugi svetovni vojni sploh niso obnovili. Od 123 cerkva na Kočevskem jih je do danes  ostalo le  še 28, ki so jih začeli obnavljati  šele  po letu 2000.

Po osamosvojitvi Slovenije so potomci   nemških Kočevarjev-staroselcev ustanovili dve društvi,  leta 1992 Društvo Kočevarjev – staroselcev  v kraju Občice ter leta 1994 Društvo Peter Kosler v Kočevju. Peter Kosler je bil Kočevski Nemec, ki je leta 1853 izdal zemljevid slovenskih dežel.

Po skoraj triurni vožnji iz Maribora, najprej po avtocesti do Ivančne Gorice, potem pa mimo Žužemberka, ob reki Krki  in pri  Soteski preko mosta čez Krko, mimo Podturna v Kočevske poljane, kjer nas je na ravnici pozdravila svetlo modra hiša z velikim panojem DRUŠTVO KOČEVARJEV STAROSELCEV, VAŠKA SKUPNOST POD SROBOTNIKOM, GENSKA BANKA STARIH SADNIH SORT.

V lepo obnovljeni prednji stavbi je ob društvenih prostorih v nadstropju muzej Kočevarjev staroselcev, v drugi zadnji stavbi, nekoč gospodarskem poslopju, je lepo urejen družabni prostor-dvorana, nad njim pa od nekdaj najpomembnejše za kmete – genska banka starih sadnih sort. Domačini-vaščani ki so še ostali na tem kosu zemlje so si s  potomci nekdanjih nemških Kočevarjev  uredili lep skupen družabni prostor,   v katerem je, kot je značilno za podeželje,  ob koncih tedna vedno veselo.

Člani oz. članice društva nemških žena Mostovi iz Maribora smo se  po ogledu muzeja in prostorov skupaj z domačini odpravili v dvorano, ker je kar naenkrat zmanjkalo stolov za vse prisotne.  Naša predsednica Veronika Haring je najprej na kratko predstavila naše društvo, ki skrbi in se trudi ohranjati jezik  in kulturo naših nemških prednikov. »Poznani smo po dobro obiskanih in priznanih kulturnih prireditvah, predvsem pa po komornem zboru Hugo Wolf,  ki hodi že na turneje po Evropi, » je poudarila Veronika Haring.

Domačini Kočevarji -staroselci so nas za začetek kulturnega programa presenetili s Kočevarsko himno  v originalu   Dar Göttscheabbarsche Pűe,   Kočevarski fant, Wilhelma Tschinkla. Kljub dobremu znanju nemščine, smo bolj malo razumeli in ugotovili, da je njihov domači jezik res staronemški dialekt, ki se zaradi izoliranosti skozi stoletja ni posodabljal in prilagajal novemu času.  Mi kot gostje smo se predstavili z branjem nemških tekstov, ki so jih večinoma ustvarili kar avtorji sami  Aleš Tacer, Ivana Hauser, Jan Schaller, Ivan Korponaj in Veronika Haring, ki nas je s Prešernovo ……..  spomnila  na bližajoči 3. december, 199.letnico rojstva dr. Franceta Prešerna.   Pevski zbor domačinov nam je zapel v Kočevarščini  še pesem  Die Meerarin, ki je zelo podobna slovenski Lepi Vidi, za konec njihovega nastopa pa še slovensko narodno  Ljubca moja, ki smo jo zapeli kar vsi skupaj.

Naše srečanje je pozdravil tudi župan Občine Dolenjske Toplice Franci Volk, ki je  zelo vesel, da se družimo, v časih ko je tega žal vedno manj. Presenečen in zadovoljen je, da v obeh društvih posvečamo posebno pozornost pisani besedi, kar očitno ni dokaz, da knjiga ni več pomembna. Predvsem pa je vesel, da gojimo  kulturo naših prednikov, enih ali drugih in jo prenašamo iz roda v rod.

Po uradnem kulturnem programu je sledilo še veselo druženje ob jedači in pijači, ob harmoniki pa smo kako tudi zapeli.

Pot nazaj je bila bolj kratka, saj smo lahko gledali le v temo in nas je to kar lepo uspavalo. No zbudili smo se spet v Mariboru, ko smo pohiteli domov še na družinsko praznovanje prve adventne nedelje.

                                                      Text: Jan Schaller

Dve lepo obnovljeni stavbi Kočevarjev- staroselcev, kjer je tudi sedež Genske banke starih sadnih sort in vaške skupnosti

SLOVENSKI PREVOD KOČEVARSKE HIMNE

Samo enega očeta, eno mater imaš

samo eno domovino imaš, kočevarski fant!

Zunaj, v svetu veš je dovolj ljudi,

zato raje ostane  doma kočevarski fant

Kočevarski ljudje  so dobrega srca,

vsi so kot bratje, ker imajo isto kri

Pravi Kočevar, naj bo reven ali bogat

On ljubi svojo domovino,  kot nebeško kraljevstvo

Oče nebeški, lepo te prosimo

Ohrani  nam mir v naši deželi.