Ustavno priznane manjšine/ avtohtone narodne skupnosti v Sloveniji
Slovenija je razglasila samostojnost 25. junija 1991 po 10-dnevni vojni z JLA. Republika Slovenija je tako postala samostojna narodna država, ki je 23. decembra 1991 sprejela v parlamentu tudi svojo ustavo (Uradni list RS št. 33-91- Tekst-1), ki je bila do leta 2022 desetkrat spremenjena ali dopolnjena.
Ustavno priznane manjšine
- člen ustave (Tekst-2) opredeljuje posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske manjšine na obmejnem (Slika-1) dvojezičnem območju – krajevne table, skupnosti, šole, medije). Po zadnjem uradnem popisu iz leta 2002 je (po narodnosti) 2.258 pripadnikov italijanske manjšine in 6.243 pripadnikov madžarske manjšine. Obe manjšini imata vsaka svojega predstavnika v slovenskem parlamentu (88+2 manjšinca)., ki ga vsaka manjšina dodatno posebej izvoli v slovenski parlament.
V kratkem 65. členu – Položaj in posebne pravice romske manjšine v Sloveniji je zapisano, da so položaj in posebne pravice romske manjšine, ki živi v Sloveniji, urejene z zakonom. Po popisu iz leta 2002 je bilo v Sloveniji 3246 Romov (po narodnosti). Romi živijo (Slika-2) v Prekmurju, na Dolenjskem, v Beli krajini in v Posavju. V večini skupnosti, v katerih živijo Romi, živijo zgodovinsko, torej avtohtono. Zakon o lokalni samoupravi navaja 20 občin, kjer Romi živijo avtohtono. Te občine so Beltinci, Cankova, Črenšovci, Črnomelj, Dobrovnik, Grosuplje, Kočevje, Krško, Kuzma, Lendava, Metlika, Murska Sobota, Novo mesto, Puconci, Rogaševci, Semič, Šentjernej, Tišina.
Romi živijo v Sloveniji tudi v večjih mestih, kot so Maribor, Velenje, Ljubljana, Celje, Jesenice, Radovljica vendar kot priseljenci (ekonomski migranti).
Pripadniki, opredeljeni kot Sinti živijo predvsem na Gorenjskem.
Zakon o romski manjšini (Uradni list št. 33/2007, Tekst-3) je bil sprejet šele 30. marca 2007.
