V začetku maja 1945 se je na avstrijsko Koroško umikalo tudi okoli 10 do 12 tisoč pripadnikov slovenskih oboroženih formacij protipartizanskega oz. protikomunističnega tabora (Slovensko domobranstvo, Gorenjska samozaščita oz. Gorenjsko domobranstvo, del Policijskega varnostnega zbora v Ljubljani, nekaj četnikov) in okoli 6.000 civilistov. Britanska vojska jih je internirala v taborišče na Vetrinjskem polju južno od Celovca. Po nekaj dneh so dobili ukaz, da vse Jugoslovane, ki so sodelovali z nemškim oboroženimi silami, izroči Titovim oblastem in da z jugoslovanskega ozemlja ne sprejmejo več nobenih beguncev. Britanske enote so zato slovenske domobrance in vse druge prepeljale nazaj do železniških postaj v Podgorju (Maria Elend) in Pliberku (Bleiburg). Tam so jih prevzeli pripadniki Jugoslovanske armade in jih z vlaki prepeljali v Jugoslavijo. Večino vrnjenih so brez sojenja pomorili.

         S povojnimi poboji poimenujemo izvensodne pomore vojnih ujetnikov in civilistov neposredno po koncu druge svetovne vojne. Pomenijo povojne revolucionarne čistke oziroma čiščenja, ki jih je po vzoru sovjetske revolucije zaukazala tedanja jugoslovanska državna, partijska in vojaška oblast pod vodstvom Josipa Broza Tita. Poboje je izvajala vojaška in politična policija OZNA in posebej izbrane vojaške enote Jugoslovanske armade.

      Na naših tleh (Slovenija) je bilo pomorjenih tudi nekaj deset tisoč pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov in nemških vojnih ujetnikov, ki so se konec vojne zatekli na slovenska tla, ali pa so jih na slovensko ozemlje vrnili. Ob teh »tujcih« je bilo brez sojenja po koncu vojne v Sloveniji pomorjenih tudi okoli 15.000 Slovencev.

     Ministrstvo za notranje zadeve Demokratične federativne Jugoslavije je 18. maja 1945 republiškim ministrom izdalo nalog, »po katerem morajo NOO (narodnoosvobodilni odbori, op. avt.) ukreniti vse potrebno, da se takoj odstranijo / zravnajo z zemljo / vsa pokopališča kakor tudi posamezni grobovi okupatorjev in domačih izdajalcev in tako izbriše vsaka sled za njimi.«

       Po tem navodilu zveznih oblasti so bila grobišča zravnana, prekrita in uničena. Žrtve so bile izbrisane iz javnega spomina, odvzeta jim je bila pravica do groba. Za te kraje se je uveljavil izraz prikrita grobišča. Najdemo jih v kraških jamah, protitankovskih jarkih, rudniških jaških in v jamah, ki so jih izkopali za pomore.

Mitja Ferenc

TABORIŠČE TEHARJE

       Nekdanje nemško taborišče za predvojaško vzgojo na Teharjah so nove oblasti razširile. 17 večjih in nekaj manjših barak so ogradile z železno mrežo in bodečo žico. Postavili so opazovalnice, stražne stolpe in naredili čistine. Taborišče je upravljala slovenska vojaška in politična policija OZNA. Varovanje taborišča in likvidacije pa so izvajali za to določeni pripadniki slovenske divizije Korpusa narodne osvoboditve Jugoslavije (KNOJ).

       Ujetnike drugih narodnosti so na območju Celja zapirali tudi v druge pripravne objekte, ki so delovali le do končnega »čiščenja«. Nemški vojni ujetniki so bili večinoma zbrani na športnem štadionu Westen in na Bežigradu, četnike so zaprli v kletne prostore takratne občine na Teharjah, Hrvate v vrtnarijo Medlog, kmetijo Fazarinc in v taborišče Bežigrad, Slovence še v zapore Stari pisker, stavbo nekdanje policije, klet domačije Strmecki itd.

          Teharje so bile taborišče predvsem za okoli 4.000–4.500 slovenskih domobrancev in civilistov, ki so bili vrnjeni s Koroške, in tudi za pripadnike nemške manjšine ter druge civiliste. Število jetnikov je težko natančno oceniti, saj so jih stalno odvažali in vozili nove. Podobno velja tudi za natančnejše določanje števila umorjenih in umrlih zapornikov, saj pisnih virov o tem ni.

        V okviru taborišča je bilo tudi grobišče, kjer so pokopavali tiste, ki so v taborišču umrli zaradi bolezni in lakote, ali pa so bili tako pretepeni, da so jim dali milostni strel, pa tudi take, ki so jih povsem brez razloga ali iz objestnosti postrelili v svarilo drugim jetnikom. Nekateri so v nemoči zdržati bolečine napravili tudi samomor.

        Po kratkih informativnih zaslišanjih so slovenske domobrance razdelili v tri skupine. V skupini A so bili zlasti mladoletni domobranci do 18 let, ki naj bi jih izpustili, vendar so bili tudi ti obsojeni na prisilno delo, del pa je bil odpeljan tudi na morišča. V skupino B so uvrstili bolničarje in mladoletne domobrance, stare od 18 do 21 let. V tej skupini so bili tudi domobranci z manj kot enim letom staža, predvsem tisti, ki so se domobrancem pridružili po 1. januarju 1945 in naj bi jim sodili pred vojaškimi sodišči. V skupino C so uvrstili vse ostale. Ta skupina je bila najštevilnejša in določena za likvidacijo.

       Po nekaj dneh so glavnino domobrancev s Teharij prepeljali na morišča; večinoma v rudniške razpoke Starega Hrastnika in v rudnik Huda Jama. Prvi so bili na vrsti oficirji. Odpeljali so jih 2. junija zvečer in nato vsak dan do 8. junija.

       Po pobegu skupine domobrancev iz taborišča 21. junija so se likvidacije nadaljevale, tako da so bili v treh nočeh med 22. in 24. junijem 1945 odpeljani še zadnji domobranci iz skupine C. Konec junija so bili v taborišču večinoma le še mlajši domobranci. Vsaj dvakrat, okrog 10. julija in v začetku avgusta, so med mladoletniki napravili novo selekcijo. Odbrane so umorili v bližini Celja. Preživele so med 19. in 24. julijem obsodili pred vojaškim sodiščem. Okoli 400 zapornikov, zlasti mladoletnih, so ob amnestiji avgusta 1945 pomilostili. Vsi izpuščeni niso prišli domov, nekatere je že v bližini domačega praga dohitela likvidatorska roka.

         Žalostna usoda je doletela tudi otroke, ki so jih v taborišču ločili od staršev. Odpeljali so jih v otroško zavetišče oz. sirotišnico – v nekdanje gostišče Petriček v Celju. Tam so jih čakale težke razmere in strogi režim, dokler niso bili premeščeni v druge sirotišnice ali dodeljeni krušnim staršem.

      Po opravljenem »čiščenju« junija in julija in po izpustitvi amnestiranih avgusta 1945 so taborišče spremenili v kazensko taborišče za obsojence. Ko so ga ukinili, so kaznjence večinoma premestili v Maribor. Kasneje so odstranili tudi barake. Do začetka 70. let prejšnjega stoletja se videz območja ni spremenil. Leta 1974 pa je začela nastajati deponija za odpadni material iz celjske Cinkarne. V naslednjih letih so se dve odlagališči odpadnega materiala Cinkarne Celje in mestna deponija komunalnih odpadkov do neprepoznavnosti spremenila in razvrednotila podobo nekdanjega taborišča in grobišča Teharje. Slednje leži zahodno od sredine opuščenega odlagališča trdih odpadkov Cinkarne in sega prav do temeljev druge pregrade, za katero se širi t. i. Teharsko jezero. Prekrito je z več kot 10 m visokim nasutjem odpadkov.

       Po demokratičnih spremembah leta 1990 je država Slovenija poleg kapele na Kočevskem Rogu namenila Teharjem osrednji simbolni objekt spomina na več tisoč pomorjenih. Spominski park, katerega otvoritev je bila 10. oktobra 2004, je grajen po načrtih arhitekta Marka Mušiča. 10 let kasneje je Vlada RS Spominski park Teharje kot pomembno zgodovinsko lokacijo in simbolno urejen prostor dediščine razglasila za kulturni spomenik državnega pomena.

Avtor teksta: dr. Mitja Ferenc