Po obisku Ptuja smo se z avtobusom odpeljali v Ormož. Dr. Ehrenfried Machalka, naš vodič na tem izletu, nam je spotoma razlagal zgodovino gradov, mimo katerih smo se vozili. Na desni, na koncu ravnine smo opazili grad Dornava. Sedanja stavba je bila zgrajena leta 1700. Prvič je bila Dornava omenjena leta 1435 skupaj z manjšim gradom. Leta 1526 je bila to posest grofov Herbersteinov s Ptuja, leta 1730 pa je grad Dornava kupil grof Attems iz Slovenske Bistrice. Družina Elsbacher, starši gospoda Machalke po materini strani, so bili zadnji lastniki gradu Dornava, ob koncu vojne, ker potem so jim ga novi oblastniki odvzeli-nacionalizirali. 

       Iz avtobusa smo videli tudi bližnji grad Meretinec, ki je prvič omenjen leta 1322. Zelo zanimiva pa je zgodovina cerkve, komende Velika Nedelja. Na tem območju je 18. aprila 1199 potekala bitka, v kateri je Friderik III. iz Ptuja ob podpori vitezov nemškega reda premagal Madžare in tako razširil svojo posest- ozemlje vse do Ormoža. Friderik III. je v zahvalo za podporo nemškim vitezom podaril kapelo, da bi zgradili tukaj župnijo in na tak način varovali to ozemlje pred vdori.. Ta vzhodna meja z Madžarsko je ostala do leta 1918.

       Ker smo prišli že v Ormož smo se ob lepem vremenu odpravili na kratek voden ogled središča Ormoža. Sprehodili smo se od glavnega trga do župnijske cerkve in nato do bližnjega Ormoškega gradu. Grad smo si ogledali sicer le od zunaj in se ustavili v podhodu na dvorišče, kjer je na steni spominska plošča umrlim otrokom, ki so takoj po koncu druge svetovne vojne bili zaprti v taborišču v gradu in umrli od lakote. Gundi, Machalkova žena, nam je v podhodu prebrala del besedila štajerskega učitelja Friedricha Hajeka, ki je bil leta 1945 sam zaprt najprej v taborišče Sterntal in potem v taborišči v Ormoškem gradu. Prebrala je: “Vozila so zavila v desno in nekaj metrov pozneje ustavila pred široko odprtimi vrati, vhodom v koncentracijsko taborišče Sterntal. Prispeli smo tja, kamor so nas odpeljali s prevaro in zvijačo….. Nismo prav verjeli novici, ki se je razširila tri ali štiri tedne po našem prihodu v taborišče Sterntal. Matere z otroki naj bi kmalu odpeljali v drugo taborišče v Ormož, kjer bi naj bilo veliko bolje. Ali res, smo se spraševali…. Naša oslabela sestrica že nekaj časa ni hotela jesti, bruhala je tudi vso tisto hrane, ki smo ji jo dati. Ležal je na slamnati vreči, imela zaprte oči in sama pri sebi stokala. Zdravnik z vasi, ki so ga poklicali v taborišče v grad, ni hotel ali ni mogel pomagati. Stal je pred malim oslabelim otrokom, skomignil z rameni in z rokami nakazal gesto nemoči. Življenje naše sestrice se je nezadržno bližalo koncu in tako je nekega dne od lakote tudi umrla. Ko je prišel po njo grobar, smo jo položili k počitku med zabite deske-krsto. Midva z bratom nisva pustila, da bi mrtvo sestrico odnesli po številnih stopnicah na grajsko dvorišče. …Ob številnih smrtih otrok posamezna smrt otroka ni zanimale nikogar več, tudi naša huda izguba sestrice ni pritegnila pozornosti nikogar. Tu v taborišču smo postali vsi brez sočutja do drugih….. Pri vhodnih vratih je grobar prevzel voz, ga odpeljal iz gradu in za vogalom nam je izginil izpred oči. Z bratom sva vzela mamo na sredo, medse. Ustavila se je, zajokala hlepeče rekla, da želi tudi sama umreti…..To je bil 24. avgust 1945, ki ga ne bom nikoli pozabil.«

      Tudi mi vsi prisotni smo sklonili glave, se zazrli v tla, obnemeli in se spomnili nazaj tistih časov, kako kruto je bilo tu leta 1945.

      Odpravili smo se še na bližnje pokopališče v Ormožu, kjer so pred devetimi leti postavili spominsko ploščo v spomin na ta grozodejstva. Na plošči pod križem je zapisano: “V spomin na umrle otroke v taborišču v ormoškem gradu po drugi svetovni vojni. Komunistična oblast jih je pustila umreti. Sledijo imena in spodaj še tekst Umrli so v času od 12. 8. 1945 in 23. 9. 1945 zaradi oslabelosti.”

        Po nekaj trenutkih ena od prisotnih žensk ob pogledu na spominsko ploščo reče: “To ni res, tu niso zapisana vsa imena otrok. ki so umrli v taborišču v Ormoškem gradu. Tukaj je zaradi lakote umrlo še več otrok. In pričela pripovedovati še eno žalostno zgodbo o svoji družini, ki je bila izgnana.

Jan Schaller

Fotografija 2: Križ na pokopališču v Ormožu in pod njim spominsko znamenje

Fotografija 3: Spominska plošča na tleh, z besedilom in imeni, vendar očitno ne z imeni vseh  umrlih otrok.