V nekem obdobju so se odločili preseliti celotno vojno mornarico iz Benetk na bolj varno območje, izbrali so ribiško vasico Pulo, ki je imela takrat samo 900 prebivalcev, predvsem pa idealne zalive za dolgoročno širitev mornarice. Z izgradnjo objektov, vojnimi ladjami, predvsem pa številnimi mornarji in admiraliteto, je Pula hitro rastla, ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije je imela kar 60.000 prebivalcev, danes jih ima 55.000.

      Najprej smo si v Puli ogledali mornarsko cerkev »Madonna von Meer«. Pogled nanjo je nekaj posebnega še danes, obdana z zelenicami, drevjem, kamnitimi stopnicami do morja-ladjedelnice , belim naravnim kamnom iz Brionov in rdečim marmorjem iz Portol in Brtonigle. Posebna znamenitost zunanjosti cerkve so kamniti stebri ob vhodu v cerkev, ki so »zaviti« v mornarske vozle. Prvi kamen za gradnjo cerkve je bil položen v navzočnosti avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. leta 1891. V sami cerkvi je v rdečem marmorju vklesano posvetilo cesarja Franca Jožefa I v spoštljiv spomin na mornariške oficirje in mornariške posadke vojne mornarice K. u K. monarhije. Posvetitev cerkve je bila leta 1898, njeno gradnjo pa je nadziral sam cesar Franc Jožef I. Tako obstaja anekdota, da je cesar praskal s prsti po stebru in ko so ga vprašali kaj to počne je dejal, »praskam da vidim če je pod opleskom zlato, ker ta cerkev me je toliko stala, kot ba bi bila vsa iz zlata.«.

       Cerkvena maša, ki jo je vodil vojaški vikar dr. Christian Thomas Rachlé je bila pravzaprav učna ura zgodovine, saj smo izvedeli vso zgodovino vojaške mornarice Avstro-Ogrske monarhije. Po ogledu cerkve pa smo se odpravili še na bližnje vojaško pokopališče, ki je bilo mornariško pokopališče vse od leta 1862, danes pa preurejeno v park. Z ulice neopazen park je veliko pokopališče, kjer so v prvem delu pokopani mornariški oficirji in kapetani 14 narodov, ki so služili v vojaški mornarici. Danes so ob vhodu postavljena nova spominska obeležja vsakemu narodu v nacionalnem jeziku. Tako smo šele sedaj na pokopališču ugotovili, da ni bila to le avstrijska vojna mornarica, ampak veliko več, saj so v njej služili mornarji številnih narodov in prav vsem tem je sedaj pokopališče tudi namenjeno. Avstrijski Črni križ, kot skrbnik številnih vojaških grobišč, le ta postopoma obnavlja, vzdržuje, z obiski in spominskimi slovesnostmi, kot ta naša, pa ohranja tudi živ spomin na padle in umrle mornarje. S krajšo slovesnostjo in položitvijo venca smo se spomnili vseh mrtvih, padlih v bojih, izgubljenih v valovih ali umorjenih. »Spomin na mrtve vojake, soborce , ki jih ni več med nami je dolžnost vsakega vojaka, pa tudi vseh ostalih, saj so padli za naš boljši jutri« je povedal upokojeni polkovnik Dieter Allesch, ki nas je vodil na tej spominski poti vojne mornarice na Hrvaškem.

    Sledil je avtobusni ogled večine vojaških objektov v Puli iz časov avstro-ogrske mornarice, tako sedeža mornarice in admiralitete ob sami obali, kadetske šole, ki je še danes prekrasen objekt zaradi izjemne fasade, pa vse do velike veličastne stavbe takrat imenovane Kazino, kjer je bilo družabno življenje. Ogled smo končali ob morski obali, nasproti hotela Grand Hotel Riviera, ki so ga začeli graditi 1908, leto pozneje pa je bila že otvoritev. Dolga leta je bil največji in najbolj luksuzen hotel v Puli. Tudi danes je še vedno središče velikih dogodkov, saj leži neposredno ob puljski areni.

     Naslednji dan smo si že navsezgodaj ogledali še amfiteater in središče, stari del Pule, saj je tam možen ogled samo peš, tudi zaradi tipičnih primorskih ozkih ulic. Navdušila pa nas je vodička v puljskem amfiteatru, ki nam je tako živo predstavila nekdanje življenje v areni, gladiatorje in gledalce. Prav predstavljali smo si kar 28.000 gledalcev v areni, ki so uživali v igrah in pijači, saj so se jim bogataši na tak cenen način oddolžili za lakoto in trdo delo čez celo leto. Ker takrat niso skrbeli kaj dosti za osebno higieno so na zgornjem robu amfiteatra v žleb spuščali vodo, odišavljeno z lavendlom in veter je to kot meglico trosil nad obiskovalce in jih obenem tudi hladil.

       Posebej smo se veselili popoldanskega ogleda tako opevanih 14 otokov Brionov. Ampak očitno so bila pričakovanja prevelika. Ogled je možen le na največjem otoku Velikem Brionu. Večina stavb zgrajenih na največjem otoku, še v času Avstro-Ogrske, je namreč danes zelo zanemarjenih, neuporabnih, čeprav bi lahko bilo to luksuzno letovišče.
Brionsko otočje je bilo dolgo časa nezanimivo zaradi malarije. Avstrijski železarski bogataš Paul Kupelwieser, ki je brionsko otočje kupil leta 1893 je tako ob pomoči mikrobiologa Roberta Kocha že leta 1902 epidemijo malarije premagal in na Brionih zgradil elitni turistični center s hoteli, športno in ostalo infrastrukturo. Na Brione so speljali s Fažane, z obale, tudi vodovod. A hotelski kompleks s preko tristo sobami, z bazenom z ogrevano morsko vodo ter igriščem za golf z luknjami je ob končani izgradnji leta 1913 presenetila prva svetovna vojna. Brioni so postali spet vojaška obrambna linija. Po končani prvi svetovni vojni je celotna Istra z bližnjimi otoki pripadala Italiji, tudi Brioni, vendar so ostali v privatni lasti Kupelwieserjevega podjetja in spet postali mondeno letovišče. Med drugo svetovno vojno so se lastniki Brionov in različne vojske menjavale ena za drugo. Po letu 1945 je postalo to vojaško zastraženo območje, saj je to postala letna rezidenca maršala Tita, ki je na otoku sprejemal številne politike, kralje in filmske zvezdnike.

   Tudi nekdaj tako opevani živalski vrt ima danes kaj klavrno podobo, saj lahko te živali vidimo na vsaki kmetiji. Izjema je slonica, ki je še vedno atrakcija. Na velikem golf igrišču z 18 luknjami nismo videli niti enega golf igralca, pa tudi vseh treh luksuznih Titovih vil nismo videli, ker so to še vedno posebej varovano območje. Belo vilo smo tako lahko videli le na slikah v muzeju, ki prikazuje Titovo življenje in obiske raznih politikov in znanih osebnosti na Brionih.

    Zadnji četrti dan obiska na Hrvaškem, v ponedeljek so nas povabili na hrvaško ladjo vojne mornarice, s katero smo si Pulo ogledali tudi z morja in z morja videli vse številne vojaške objekte mornarice, ki so posejani po obali in jih s kopnega ne vidimo. Pravzaprav je bil tudi ta ogled z vojaško ladjo spominski, saj smo na odprtem morju odvrgli v morje venec v spomin na vojaško bojno ladjo Viribus Unitis, ki so jo razstrelili leta 1918 v zalivu Pule.

   Vojaško bojno ladjo Viribus Unitis (» s skupnimi močni« citat cesarja Franca Jožefa I) so splavili 20. junija 1911 v Trstu kot admiralsko ladjo, ponos avstro ogrske mornarice. Prav ta ladja je prepeljala posmrtne ostanke prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegove žene po atentatu v Sarajevu(28.6.1914) po morju do Trsta.

    Usoda potopitve te ladje pa je malce nenavadna. Še pred uradnim koncem prve svetovne vojne (3.11.1918) je po ukazu takratnega cesarja Karla I že 31. oktobra 1918 poveljstvo mornarice v Puli predalo celotno avstrijsko mornarico- ladje in objekte novoustanovljeni državi SHS. Bojno ladjo Viribus Unitis bi naj v kraljevini Jugoslaviji, takrat še SHS, preimenovali v Jugoslavija. Avstrijski komandant ladje Janko Vuković-Podkapelski je postal/ostal kapetan, sedaj hrvaške bojne ladje. Toda še isto noč, 1. novembra 1918 sta dva italijanska potapljača namestila razstrelivo na podvodni del vojaške ladje in v zgodnjih jutranjih urah je ob eksploziji ladja potonila skupaj s 400 mornarji in kapitanom, ki hrvaški mornarici ni služil še niti en dan. Italija, kot zmagovalka prve svetovne vojne, namreč v Jadranu ni hotela imeti nove močne mornarice novonastale države SHS.

    Z dvema krogoma okoli venca smo tako ob salutiranju vojaških predstavnikov Avstrije in Hrvaške, počastili spomin na dogodek ob koncu prve svetovne vojne, ki še danes združuje hrvaško in avstrijsko mornarico. Ta vojaški, pomorski dogodek ob koncu prve svetovne vojne pa žal pozna le malo ljudi, čeprav na njega spominja celo spominska plošča ob pomolu na obali Pule.

Tekst in slike Jan SCHALLER