Foto 1 : stran 56: Slovenija leta 1921 in narodne manjšine v Sloveniji in izven meja

Prispevek obravnava položaj nemške in madžarske narodne manjšine v Sloveniji med letoma 1920 in 1941. S pomočjo statističnih podatkov avtor predstavi poselitveni prostor nemške in madžarske narodne manjšine. Avtor opozarja na množico diskriminatornih praks, ki so jih bili deležni pripadniki manjšin: pri agrarni reformi, vpisu v šole z manjšinskim učnim jezikom, slovenizaciji toponomastike, itd. Takšen odnos je vodil do distance med pripadniki narodnih manjšin, večinskega naroda in države Slovenije. Zato ni bilo nenavadno, da so se pripadniki narodnih manjšin, posebej Nemci, kmalu  navdušili za skrajna nacionalistična gibanja  kot je    nacizem, ki jim je ob koncu vojne prinesel narodno izginotje.

1. Uvod

Po končanem preurejanju Evrope po koncu 1. svetovne vojne je nastopil čas iluzij; čas, ko je mnoštvo narodnih elit iskalo načine/poti za varovanje in ohranjanje identitete družbenih skupin,  iz katerih so elite izšle. Gradnja nacionalne države je bil ideal, h kateremu so stremele narodne elite. Ideološka podlaga je v nekaterih primerih temeljila na narodnem načelu, drugod so si izbrali zgodovinski princip. Žal so se morali narodni ideali pogosto ukloniti logiki delitve ozemeljskega plena med zaveznicami v zmagoviti koaliciji. Rezultat tega razkoraka se je kazal v množici narodnih manjšin v evropskih državah po koncu prve svetovne vojne.

Čeprav so po prvi svetovni vojni sicer prilagajali politične meje narodnim oziroma etničnim mejam, kar je zmanjšalo število pripadnikov narodnih manjšin za približno 18 milijonov,  znanstveniki ocenjujejo, da je kljub temu v Evropi živelo več kot 32 milijonov pripadnikov narodnih manjšin (Galántai 1992, 13), tudi do 47 milijonov, pri čemer niso štete narodnosti v Rusiji in približno deset milijonov evropskih Judov (Heyking 1927, 32). Vendar so skladno z določili mirovnih pogodb po vojni nastale tudi številne nove narodne manjšine, na primer nemške manjšine na Poljskem, Tirolskem in v Češkoslovaški ali madžarske manjšine v Romuniji,  Češkoslovaški, Jugoslaviji. V nekaterih državah je bil delež manjšinskega prebivalstva glede na celotno prebivalstvo zelo visok (Roter 2009, 66). Na Češkoslovaškem je odstotek manjšinskega prebivalstva znašal 34,5 %, na Poljskem   36,5 %, v Romuniji   22,3 %, v Kraljevini SHS 18,8 % prebivalstva  države.

Slovenski raziskovalci posvečajo analizi medetničnih odnosov v Sloveniji1 med obema vojnama le malo prostora. V ospredju je (bilo) raziskovanje položaja slovenskih manjšin v sosednjih državah, posebej v Italiji in Avstriji. Odnos obeh držav do pripadnikov slovenskih manjšin je bil med obema vojnama poudarjeno odklonilen, od začetka 30. let 20. stoletja dalje tudi etnociden in genociden.

Kakšen pa je bil odnos slovenske države do narodnih manjšin na njenem ozemlju? O položaju medvojnih narodnih manjšin v Sloveniji (Nemci, Madžari, Judi,  Hrvati,  Srbi)  je bilo v znanstveni  literaturi zapisanega zelo malo.  Odpravljanju tega manjka je posvečen pričujoči prispevek.

===========

¹ Miran KOMAC: e-mail: miran.komac@inv.si. © Inštitut za narodnostna vprašanja (Ljubljana), http://www.inv.si

   ²  V besedilu bomo izraz Slovenija, v geografskem pomenu, rabili kot sinonim –  pojem za različna upravna  poimenovanja:           Slovenija  s Prekmurjem;  Ljubljanska oblast in  Mariborska oblast;  Dravska banovina . V  političnem pomenu pa bo to sinonim za pojem Država Slovenija.

2. Sestaviti je bilo potrebno državo

Boj s sosednjimi narodi za ozemlje, ki so ga slovenske narodne elite hotele zamejiti s političnimi mejami, se je začel proti koncu prve svetovne vojne.

V pomoč pri določanju slovenskega državnega ozemlja je borcem za slovensko državo služil  Zemljevid slovenskih dežel in pokrajin, ki ga je izdelal leta 1852 Peter Kozler, po rodu Kočevski Nemec. Kozlerjev zemljevid je uporaben vsestransko: uporabiti ga je mogoče pri dokazovanju narodnih meja s sosednjimi narodi. Prav tako pa ga je mogoče uporabiti pri ugotavljanju poselitvenih prostorov pripadnikov narodnih manjšin v Sloveniji.

Oktobra leta 1918 je vojna sreča habsburški monarhiji obrnila hrbet. Avstroogrska monarhija se je začela sesedati v prah. Narodom monarhije se je ponudila priložnost za uresničitev ideje o lastni državi. Nekateri niso imeli sreče, kot  npr.  Furlani. Oktobra leta 1918 je njihov predstavnik v dunajskem parlamentu, Luigi Faidutti, zahteval, da se tudi Furlanom prizna pravica samoodločbe. Ob zaključku govora 25. oktobra 1918 je v furlanskem jeziku izjavil: “Če nas bodo vsi zapustili, si bomo morali pomagati sami. Ostalo naj postori Bog. Nočemo, da se odloča o naši usodi, brez nas.” (Se ducj nus bandonin, nus judarìn bessôi. Dio che fedi il rest. No uarìn che nissun disponi di nô, sensa di nô) (Faidutti 2015).

Na žalost so se te besede porazgubile v furlanski nižini. Furlani so postali del italijanske države,  brez velikih možnosti za dosego obsežnejše  stopnje  avtonomije. O samostojni furlanski državi pa je bilo tako ali tako povsem iluzorno govoriti.

Drugi narodi so imeli dovolj moči in energije ter delček tistega, čemur pravimo sreča, da so politični ideal elit tudi uresničili. Slovenci so bili med temi narodi. Državnozborski poslanec na Dunaju Ivan Benkovič je hotenje Slovencev po bivanju zunaj avstroogrske monarhije glasno najavil oktobra  leta 1918.

Ko je pokorščino monarhiji odrekla še voj, je bilo opravljenega že veliko dela. Mihajlo Rostohar, ki so ga rezervni častniki pooblastili, da v imenu vojaštva spregovori zbrani množici pred deželnim dvorcem (današnji sedež Univerze v Ljubljani), je odšel na balkon deželnega dvorca, izvlekel sabljo in vzkliknil:

ʻMi vojaki odrekamo pokorščino Avstriji in prisegamo zvestobo svoji narodni državi Jugoslaviji!’ Nato so častniki in moštvo prekrižali sablje in bodala v znamenje prisege, med manifestanti pa se je vzdignilo splošno navdušenje, ki ga omenja tudi Hribar. Tega navdušenja pa niso delili vsi gospodje, zbrani na balkonu. Škof Jeglič je ves razburjen pristopil k Rostoharju in vzkliknil: ʻTo je pa revolucija!’ Rostohar mu je suho odvrnil: ʻDa, prevzvišeni, tako nekako’ (Pleterski 1971, 266).

Nekaj dni kasneje so zastopniki narodne vlade odšli do deželnega predsednika Kranjske, grofa Henrika Attemsa s sporočilom, da je avstrijske  oblasti  konec  in da je upravo dežele Kranjske in sploh cele Slovenije prevzela narodna vlada. Zadnji  kranjski deželni predsednik je to sporočilo vzel brez odpora na znanje in se mu uklonil (Pleterski 1971, 268).

Graditev Slovenije na stičišču kopice narodov (Italijanov, Furlanov, Nemcev oz. Avstrijcev, Madžarov in Hrvatov) je bilo težko opravilo. Vojne je bilo konec; prihajal je čas, ko si bodo zmagovalci razdelili plen. Če bi želeli biti Slovenci pri tem ruvanju za zemljo uspešni, bi morala slovenska politična elita imeti že dolgo pred zaključnimi boji izdelan načrt izgradnje države – od označbe teritorija, ki ga Slovenci terjajo zase, do razmisleka o upravnem ustroju nove države, zaveznikih, itd. Čas pomladi narodov (leto 1848) so slovenski politiki prespali. To mrtvilo se je dobro videlo od zunaj. Erik Hobsbawm je v delu Obdobje revolucije takole opisal tedanjo situacijo na slovenskih tleh: “Habsburška tajna služba je imela vedno dosti opravka s Poljaki, Italijani, Nemci izven Avstrije ter z vedno svojeglavimi Madžari, iz alpskih dežel oziroma drugih slovenskih pokrajin pa ji niso grozile nikakršne nevarnosti” (Hobsbawm 1968, 157).

V naslednjih sedmih desetletjih, od nastanka prvega političnega programa samostojne slovenske države, Zedinjene Slovenije pa do konca prve svetovne vojne, so slovenski politični voditelji zmogli (so)ustvariti samo izjavo Jugoslovanskega kluba z zahtevo po združitvi Južnih Slovanov v monarhiji v avtonomno politično enoto. Izjavo prepoznavamo pod imenom Majniška deklaracija (30. maj 1917). Mnogo premalo, da bi Slovencem po koncu 1. svetovne vojne uspelo iztržiti kaj več od doseženega.

1. Določanje državnih meja po koncu prve vojne

Zaradi odsotnosti državnih inštitucij in zaradi skromnih vojaških resursov so bili vojaški uspehi borcev za slovenske državne meje precej skromni. Boj za mejo je potekal prav na vseh štirih straneh neba: severu, jugu, vzhodu in zahodu.

Narodno načelo je predstavljalo izhodišče tvorbe slovenske države. Toda boj za uresničitev tega načela je bil izjemno težak za narod, razdeljen med tri države (Avstrija, Italija in Ogrska) in med devet zgodovinskih dežel (tri vojvodine, dve grofiji, svobodno mesto Trst, del dveh komitatov in  Beneško Slovenijo v Furlaniji), v katerih je imel izrazito večino le v eni vojvodini in dvetretjinsko  večino v eni grofiji, povsod drugod pa je bil manjšina (Grafenauer 1994, 24).

Ideal narodnega načela se je neprestano spopadal z alternativnim načelom: z zgodovinskim načelom, na katerega so krčevito prisegali zagovorniki ohranjanja statusa quo.

V borbi za pravične meje so se zastopniki Slovencev lahko zanašali le na demokratičnost mednarodnih forumov in pri tem pozabili na staro cigansko modrost, ki pravi, “da pravica, slepa beračica, vedno potegne s tistim, ki jo dobro nahrani. Tisti, ki še sami nimajo kaj jesti, ne morejo imeti mnogo upanja, da se bo pravica postavila na njihovo stran” (Lakatos 1977, 333–334).

Vsem težavam navkljub je konec oktobra leta 1918 nastala Slovenija, znotraj Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, od 1. 12. 1918 združena s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Poimenovanje Slovenije med obema vojnama je bilo različno:

1. 1. Slovenija s Prekmurjem je bilo v rabi do leta 1922, tudi ob popisu prebivalstva leta 1921
   2. od leta 1922 do leta 1929 je bilo ozemlje Slovenije razdeljeno na dve oblasti Mariborsko oblast in Ljubljansko oblast),
   3. po letu 1929 pa je Slovenija postala Dravska banovina. Poimenovanje je ostalo v rabi do začetka druge svetovne vojne.

Po podpisu Saintgermainske mirovne pogodbe z Avstrijo (1919) in po izgubljenem plebiscitu za Koroško (1920), po podpisu Trianonske mirovne pogodbe z Madžarsko (1920) in po podpisu Rapalske pogodbe z Italijo (1920) je nastalo prvo slovensko državno ozemlje v okviru  Kraljevine SHS, raztezalo  se je na dobrih 16.000 km2. Površina Slovenije je danes 20.273 km².

V smislu zaokrožitve slovenskega poselitvenega prostora z državnimi mejami, če ga merimo  po obsegu poselitvenega prostora v najbolj maksimalistični varianti, je bil uspeh približno 67 %. Idealni obseg slovenske države naj bi meril dobrih 24.000 km2. Pa še ta prostor so Slovenci delili z drugimi – manjšinami (Nemci, Madžari, Judi, Cigani itd.).

4. Jezikovna in verska podoba Slovenije

Popis  prebivalstva⁵ leta 1921 je pokazal, da je na tedanjem teritoriju Slovenije živelo 1.054.919 prebivalcev, od tega 980.222 Slovencev (92,9 % prebivalstva) in kar pester zbir manjšinskih skupnosti, med katerimi sta bili najobsežnejši madžarska manjšina (14.429 oseb, 1,4 % prebivalstva Slovenije) in nemška manjšina (42.514  oseb, 3,9 % prebivalstva Slovenije).

Foto2 (stran 54)  Tabella^{5  in  6}: Prebivalstvo Slovenije po materinem jeziku, popis 1921 in 1931

 ⁵Za potrebe našega pisanja velja pojasniti, da se je ob popisu 1921 spraševalo po maternem jeziku in veroizpovedi. Vprašanje o narodni pripadnosti ob popisu leta 1921 ni bilo zastavljeno. Vprašanje o narodni pripadnosti ob popisu leta 1931 je bilo zastavljeno, vendar zbrani podatki niso bili objavljeni, niti obdelani.

Dolgujemo še podatke o verski podobi Slovenije leta 1921. Milivoja Šircelj  ugotavlja, da  je  bilo  med  prebivalci  Slovenije kar  96,6 % rimokatolikov in 2,6 % evangeličanov. Pripadnikov drugih veroizpovedi je bilo zelo malo (samo 0,8 %). Do popisa prebivalstva leta 1931 se verska sestava prebivalstva ni bistveno spremenila.

5. Varstvo narodnih manjšin

Kako se je Slovenija, znotraj Kraljevine SHS, spopadla z upravljanjem jezikovne in verske pestrosti prebivalstva?

Kraljevina SHS je sodila v kategorijo novonastalih ali povečanih držav, ki so z združenimi silami morale skleniti posebne pogodbe, “s katerimi so se zavezale k spoštovanju manjšinskih pravic kot predpogoju za mednarodno priznanje (torej na podoben način, kot je deloval sistem varstva manjšin v obdobju po berlinskem kongresu leta 1878)” (Roter 2009, 69).

Pogodba med glavnimi zavezniškimi in pridruženimi silami in državo Srbov, Hrvatov in Slovencev (v nadaljevanju Pogodba z državo SHS) o zaščiti narodnih manjšin v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev je temeljila na določilih 51. člena Senžermenske mirovne pogodbe (pogodba z Avstrijo) in 44. člena Trianonske mirovne pogodbe (pogodba z Madžarsko). Posebna pogodba je bila sklenjena 10. 9. 1919, v Službenih novinah Kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca (133a/1920) je bila objavljena 19. 6. 1920, v Sloveniji pa šele 29. 9. 1921 (Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 118/1921).

Kraljevina Srbov,  Hrvatov in Slovencev je sodila v kategorijo  novonastalih ali povečanih držav, ki so šele urejale različne sestavine lastne državnosti. Vprašanje državljanstva pripadnikov etničnih manjšin je bilo izjemno pomembno.  Potrebno je bilo preprečiti, da bi novonastale države odrekle pravico do državljanstva pripadnikom manjšin, ki so v mnogih primerih pripadali dominantnim vodilnim narodom. V pogodbi z državo SHS je bila problematika državljanstva urejena v členih 3 in 4.

Mnogim sporazumom je bila dodana še pravica do opcije, ki je omogočala, da posamezniki, pripadniki manjšin ohranijo državljanstvo države, kateri so do tedaj pripadali. Ta pravica je bila v Pogodbi z državo SHS določena v petem členu. Res pa je, da je uresničitev pravice do opcije pomenila, da se mora oseba obvezno preseliti v državo, za katero je optirala (3. odstavek 3. člena Pogodbe z državo SHS).

V pogodbi z državo SHS je bila posebna pozornost posvečena zagotavljanju formalne enakopravnosti in zaščiti pred diskriminacijo (zagotavljanje držav- ljanskih in političnih pravic, nediskriminatorna obravnava pri sprejemanju v javne službe, opravljanju služb in poklicev). V ta sklop sodijo še pravica do za- ščite življenja in svobode ter pravica do javnega izražanja vere (2. člen Pogodbe z državo SHS). Pogodba je imela še določbo (10. člen), s katero se je država SHS zavezala,  da  bo  ščitila  pravice  muslimanov.

Včasih so se med tako imenovane posebne pravice štele tudi pravice narodnih manjšin, da na lastne stroške ustanavljajo in upravljajo dobrodelne, socialne in verske ustanove, šole in vzgojne ustanove. Pa tudi, da svobodno rabijo jezik in da svobodno prakticirajo verske obrede (8. člen pogodbe z državo SHS). V obeh primerih bi težko govorili o posebnih pravicah manjšin. Prej bi veljalo govoriti o toleranci države gostiteljice, kar pa je le poseben vidik splošne enakopravnosti.

Katere tako imenovane posebne manjšinske pravice je mogoče izluščiti iz pogodbe o varstvu manjšin z državo SHS? To bi bile tiste pravice, ki jih država ni dolžna samo dopuščati, tolerirati, ampak jih mora z ustreznimi politikami tudi zagotavljati. Zdi se, da je v omenjeni pogodbi mogoče najti samo tri tako imenovane posebne narodno manjšinske  pravice, ki so:

1. 4. a) pravica do rabe manjšinskih jezikov, v pisni ali ustni obliki pred sodišči (4. odstavek člena);
   5. b) pravica do osnovnošolskega pouka v jeziku manjšin (9. člen) in
   6. c) pravica do ustrezne udeležbe pri sredstvih iz javnih fondov (4. odstavek člena).

Pristojnosti za nadzor nad izvajanjem sprejetih določb pogodbe je imel Svet Društva narodov in Stalno sodišče za mednarodne pravice, oziroma Stalno meddržavno sodišče (Permanent Court of International Justice). Vloga obeh inštitucij je bila določena v 11. členu  Pogodbe z državo SHS.

Ključno vlogo je imel Svet, ki je bil garant – tako za zaveze, ki so izhajale iz pogodb, ki so bile sprejete pod okriljem Društva narodov, kot za določila pogodb, sklenjenih izven Društva narodov, za katere pa je Svet vlogo garanta pridobil naknadno, in sicer s sprejemanjem posebnih resolucij (de Azcárate 1945, 177). Svet je lahko na pobudo ali zahtevo države članice tako razpravljal o kršitvah manjšinskih zavez in tudi ustrezno ukrepal. Vendar pa sama pogodbena določila niso bila jasna, kako mora postopati Svet, ko ugotavlja, ali je prišlo oziroma utegne priti do kršitev teh določb. Svet je zato poskušal s sprejemom več resolucij pritožbeni postopek doreči (Heyking 1927, 88–89; Stone 1932). Vendar so te spremembe, kot je poudaril Heyking (1927, 88), “žal skoraj vedno zniževale raven varstva manjšin” (Roter 2009, 75).

Versajsko ureditev so pripadniki nemške in madžarske narodne manjšine sprejemali kot krivično. Medetnični odnosi so bili že ob rojstvu nove države kontaminirani z etnično distanco in negativnim nabojem nacionalizma. Etnični konflikt je tako nujno predstavljal gibalo medetničnih odnosov v Sloveniji.

6. Madžarska narodna manjšina

Sloveniji je bilo pripojeno tudi strnjeno poselitveno območje madžarske narodne manjšine – Prekmurje. Ob priključitvi Prekmurja Sloveniji je bilo mogoče prečkati reko Muro med Gornjo Radgono in Veržejem, torej med severno in južno točko na novo priključenega ozemlja, le s čolnom. Prekmurje je bilo geografsko daleč. Daleč pa  je bilo tudi v socialnem in kulturnem pomenu besede.

3: Stran 60:Prebivalci z madžarskim maternim jezikom v Prekmurju leta 1921 (Črno v krogecu je delež Madžarov na tem območju

Priključevanje Prekmurja Sloveniji so mnogi tamkajšnji prebivalci, tako Slovenci kot Madžari, spremljali z velikimi zadržki, celo odporom. To so ugotavljali tudi odposlanci osrednje oblasti, ki so prihajali iz Ljubljane. Komisar pri poverjeništvu za socialno skrbstvo, Albin Prepeluh, je na zasedanju narodnega sosveta (prek- murskega parlamenta) 2. oktobra na široko obrazložil, da je dobil vtis, da prebivalstvo Prekmurja nezaupljivo gleda na novo oblast. Navedel je, da so proti novi oblasti madžarsko misleča duhovščina, posebej protestantska na severu, ki hujskaško deluje med verniki, in židovstvo. Zlasti med protestanti (okoli 21.000 evangeličanov), ki nočejo sprejemati slovenskega knjižnega jezika, meneč, da je njihov pisni jezik prekmurščina, bo potrebno predvsem v šolah strpno delo (Ružič 1977, 7).

7. Nemška narodna manjšina

Na ozemlju Slovenije je živela tudi zajetna skupina Nemcev; živeli so na Kranj- skem, Štajerskem, v Prekmurju in v Podravju. Ob popisu prebivalstva leta 1921 so v Sloveniji našteli 41.514 oseb, ki so izjavile, da je njihov materni jezik nemški, kar je predstavljalo slabe 4 % prebivalstva Slovenije.

Nemško populacijo so sestavljali tako agrarni poselitveni otoki kot tudi ur- bana populacija delavstva, trgovcev, obrtnikov, industrialcev in pripadnikov svobodnih poklicev. Z izjemo Nemcev v Bosni in Hercegovini so bili Nemci v Sloveniji številčno najneznatnejša nemška narodnostna manjšina v novi državi, zato pa gospodarsko in nacionalno zdaleč najmočnejši, najbolje organizirani, z bogato kulturno in politično tradicijo, z močno poudarjeno narodno zavestjo (Biber 1966, 14).

V posesti Nemcev so bili mnogi industrijski obrati, bančni zavodi in poso- jilnice, stanovanjska in druga poslopja (v nekaterih mestih skoraj 60 %); obsežna je bila nemška zemljiška posest. Prav zaradi gospodarske moči in bogatih or- ganizacijskih izkušenj je nemštvo na Slovenskem odločilno vplivalo na izgradnjo nemških manjšinskih organizacij v Jugoslaviji.

Močna je bila nemška prisotnost v mestih. Največ nemškega življa je bilo v Mariboru, Celju in na Ptuju.

 Ruralno nemško prebivalstvo je bilo mogoče najti v Prekmurju (občine Serdica, Fikšinci, Ocinje in Kramarovci) ter na območju Štajerske, imenovanem Apaška kotlina. Po popisu leta 1910 je na omenjenem območju živelo 7370 prebivalcev, od teh 6197 Nemcev in 715 Slovencev; enajst let kasneje je popis Kraljevine SHS ugotovil 7.835 prebivalcev, od teh 4.773 Nemcev in 2950 Slovencev. Temeljni vzrok skokovitega etničnega obrata leži v emigraciji nemškega življa in imigraciji Slovencev iz Prekmurja. Vendar spremembe v etničnem sestavu se niso zrcalile v spremembah lastništva posesti: zemljiška posest je bila še vedno v nemških rokah, Slovenci pa so tvorili skoraj izključno agrarni proletariat.

 4:  stran 67:  Prebivalci z nemškim  maternim jezikom v Prekmurju in spodnjem Podravju, leta 1921   (velikost črnega krogeca pomeni število nemško govorečih  prebivalcev na tem območju)

Foto 5: stran  69: Prebivalci z nemškim maternim jezikom ob meji z Avstrijo na Štajerskem,  leta 1921 (velikost črnega krogeca pomeni število nemško govorečih  prebivalcev na tem območju)

Obsežno območje so Nemci poseljevali tudi na Kočevskem. Po popisu pre- bivalstva leta 1921 je tam živelo še 12.610 Nemcev, od teh 1.062 v mestu Kočevje. Na tem območju je bilo 5.264 Slovencev, od tega 2.020 v mestu Kočevje. Poleg gospodarskih privilegijev (krošnjarjenje) so bili kočevski Nemci deležni še do- datnih političnih pravic. V kranjskem deželnem zboru so imeli lastnega zastopnika, leta 1907 pa so dobili celo poseben poslanski mandat za državni zbor na Dunaju.

Poseljevanje tega redko naseljenega območja z nemškimi kolonisti se je pričelo v 30. letih 14. stoletja, ko so Ortenburžani naselili prve koloniste iz svojih posestev na Koroškem. Glavni val nemške kolonizacije pa je potekal v letih 1349 do 1363, ko so prihajali kolonisti z Frankovske in iz Turingije, poraženci v spopadih med cesarjem Karlom IV. in njegovim tekmecem Günterjem. Skozi stoletja se je območje nemške kolonizacije postopoma širilo, tako da je nemški jezikovni otok obsegal približno 800 kvadratnih kilometrov; sredi 18. stoletja naj bi na Kočevskem “prebivalo 22.898 prebivalcev. Število je v naslednjih letih še nekoliko naraslo ter doseglo višek leta 1855, pred vdorom kolere na Kočevsko” (Ferenc 1993, 23).

Foto 6:  Stran 73: Nemški jezikovni otok na Kočevskem leta 1921 (črni delež v krogecu pomeni nemško prebivalstvo v posameznem kraju)

Zaradi neugodnih terenskih in klimatskih razmer za poljedelstvo je bila na Kočevskem poleg živinoreje pomembna gospodarska panoga tudi izrabljanje gozda. Glavni vir zaslužka pa je prihajal od krošnjarstva. Leta 1492 je cesar Friderik III. Kočevcem dovolil, da smejo tržiti z živino, s platnom in drugimi izdelki po Hrvaškem in drugih pokrajinah. Od tistega časa so se z dušo in telesom vdali trgovini.

 Nastajanje države južnih Slovanov nemškemu življu ni ustrezalo. Najprej so se potegovali za priključitev k nemški Avstriji, nato pa so hoteli svojo kočevsko republiko, ki naj bi bila pod ameriškim protektoratom. Toda kočevske Nemce je v novi državi čakal podoben odnos, kot ga je Avstrija imela do koroških Slovencev. Vzajemnost se je kazala v razpuščanju društev, šol, dijaškega doma. V nemške osnovne šole je bila uvedena slovenščina kot obvezni predmet. Javna raba nemščine je bila omejena, nemška toponomastika je bila poslovenjena. Takšna politika integracije je podžigala težnje kočevskih Nemcev k vpeljevanju narodne avtonomije. Ni je večje njihove razprave, ki ne bi primerjala Kočevske z manjšimi državicami Evrope. Vsaka ugotavlja, da je Kočevsko, ki  meri  blizu 780 km, prostornejše od teh in da bi zato tudi njemu samostojnost izvrstno pristajala. Ker ima današnja Nemčija /mišljena je Nemčija po anšlusu Avstrije Nemškemu rajhu leta 1938 – op. avtorja/ do Kočevja le 70, a Kočevsko do morja le 28 km zračne razdalje, imenujejo nekateri Kočevsko kot močen steber nemškega mostu do Adrije (Rus 1939, 146).

Odnos slovenskih oblasti je bil do pripadnikov nemške manjšine podobno od- bojen, kot je bil odbojen do pripadnikov madžarske manjšine. V obdobju med obema vojnama se je nadaljevala uveljavljena politika reasimilacije nekdaj izgubljenih sinov, ki se je kazala v “ukinjanju nemških privatnih šol in redukciji nemškega pouka na manjšinske oddelke pri državnih šolah, ukinitvi večine nemških društev, omejitvi rabi nemščine v javnem življenju, omejitvi posedovanja zemljiške posesti v obmejnem pasu …” (Cvirn 1998, 66).

Prav verjetno je, da je zbir vseh skiciranih dogajanj  “v marsičem  pripomogel  k temu, da so /kočevski Nemci – op. avtorja/ v tridesetih letih tako naglo in množično postali pristaši nacizma” (Ferenc 1993, 27).

Temu velja dodati, da je k zaostritvi nemškega vprašanja med obema vojnama obilno prispevala še kopica historičnih in tekočih izkušenj v mednacionalnih odnosih: nerešeno slovensko narodno vprašanje, usoda koroških Slovencev, reminiscence na narodnostne boje v stari Avstriji, nezadovoljstvo slovenskih Nemcev spričo izgube politične oblasti, njihova neokrnjena gospodarska moč in njihove aspiracije za revizijo meje, vse to je ustvarjalo ozračje stalnih trenj okrog manjšinskega vprašanja tako na notranjem kot na zunanje političnem področju med obema državama /med Jugoslavijo in Avstrijo – op. avtorja/ (Biber 1966, 31).

8. Beseda ali dve o Judih

Koliko Judov je živelo v Dravski banovini pred drugo svetovno vojno?  Po popisnih podatkih iz leta 1931, ki smo jih predstavili na predhodnih straneh, je v Dravski banovini živelo 820 oseb judovske veroizpovedi. Po podatkih Zveze judovskih občin Jugoslavije so v jugoslovanski Sloveniji (Dravski banovini) leta 1938 našteli 760 članov judovskih verskih občin. Po drugih podatkih Zveze judovskih občin Jugoslavije sta imeli judovski verski občini iz Slovenije leta 1940 *845 članov, od tega verska občina Murska Sobota 711 in Lendava 134. Ti podatki se torej skoraj povsem ujemajo, zaradi česar bi lahko upravičeno sklepali, da je v jugoslovanski Sloveniji v 30. letih 20. stoletja živelo okoli 800 Judov.

V obdobju med obema vojnama so Judje predstavljali pomemben segment slovenske družbe.  Judje so bili vplivni v gospodarskih krogih, saj je imel judovski  kapital močan  vpliv v  pivovarni Union, v trboveljski Premogokopni družbi in še kje.

Pogrom nad Judi v Kraljevini Jugoslaviji se je najavil relativno pozno, ob koncu leta 1940. Oktobra 1940 je tudi jugoslovanska vlada izdala dve antisemitski uredbi.

9. in še o Ciganih⁴

V obdobju po prvi svetovni vojni velikega uspeha z reševanjem romskega vprašanja ni bilo. Popotništvo in občasna dela sta bili glavni značilnosti življenja Ciganov. V časopisnih poročilih tedanjega časa je pogosto govor o kriminaliteti Ciganov,  pogosti pa so tudi zapisi, da je potrebno urediti prebivališča Ciganov, jih zaposliti, jih izobraziti.

 Za slovenske oblasti takrat  Cigani niso predstavljali narodno-manjšinski problem, zato slovenske oblasti niso čutile potrebe, še manj obveze do ohranjanja jezika in kulture Ciganov; bilo bi pa krivično zapisati, da ni bilo čisto nobene želje po urejanju ciganskega vprašanja. V enem izmed predlogov iz Prekmurja beremo naslednje: “Prekmurski Cigani so imeli v tem času že mnogo stalnih bivališč, otroci pa so neredno obiskovali šolo. Menili so, da bi jim iz Ljubljane pomagali zgraditi posebno šolo za ciganske otroke. Po končani osnovni šoli bi mladino učili nekaterih obrti in kmetovanja, dekleta pa bi še posebej vzgajali za dobre gospodinje” (Štrukelj 2004, 88).

V osnovi pa je bilo cigansko vprašanje predstavljeno kot varnostni problem. In to varnostni problem za večinsko prebivalstvo, ne za Cigane. Klateštvo in potepuštvo sta predstavljala, po mnenju tedanjih oblasti, ključni varnostni problem.

Cigani so bili takrat nadloga, nič več kot to! Bili so na dnu etnične lestvice. Nihče se ni pretirano trudil, da bi se njihov socialni status (temeljito) izboljšal.

Fussnote:

¹ Avtor Miran KOMAC: e-mail: miran.komac@inv.si. © Inštitut za narodnostna vprašanja (Ljubljana), http://www.inv.si

²  V besedilu bomo izraz Slovenija, v geografskem pomenu, rabili kot sinonim –  pojem za različna upravna  poimenovanja:  Slovenija  s Prekmurjem;   Ljubljanska  oblast in  Mariborska  oblast;  Dravska banovina . V  političnem pomenu pa bo to sinonim za pojem Država Slovenija.

³  v času države SHS,- kraljevine Jugoslavije je imela Slovenja  površino16.000 km², Primorska je takrat pripadala Italiji. Danes ima Slovenija 20.273 km²

⁴  Cigani- takrat je bilo to uradno ime, tekst pa opisuje tudi zakaj tako

⁵  Za potrebe našega pisanja velja pojasniti, da se je ob popisu 1921 spraševalo po maternem jeziku in veroizpovedi. Vprašanje o narodni pripadnosti ob popisu leta 1921 ni bilo zastavljeno. Vprašanje o narodni pripadnosti ob popisu leta 1931 je bilo zastavljeno, vendar  zbrani  podatki  niso bili objavljeni,  niti obdelani.

 ⁶  Stefan Karner v knjigi  Slowenien und seine »Deutschen« piše o popisu leta 1921 (stran 13) »Rezultati popisa 1921 odražajo politični, nacionalni in psihološki pritisk na ljudi in njihove reakcije ob popisovanju. Število nemško govorečih »po materinem jeziku« je iz 106.255   ob popisu  leta 1910 padlo ob popisu 1921 v Kraljevini Jugoslaviji na samo 41.514. Ampak rezultat je posledica štetja, saj so bili »pravi Nemci« ob popisu 1921 samo tisti, katerih mati ali pa oba starša sta imela nemško poreklo. Mešani zakoni s Slovenci/Slovenkami, ki so se prištevali v kraljevini Jugoslaviji  k nemški kulturi  in jeziku  niso všteti v število 41.514, kar seveda pomeni, da ni bilo možno prosto odločanje o narodni  pripadnosti«