Robert Stolz se je rodil leta 1880. in umrl leta 1975, star 95 let. Leta 2010 smo mu ob njegovi 130-letnici posvetili spominski koncert, ker je bilo  za nas v tem letu  pomembnih tudi okroglih 110 let, kar je vodil mariborski gledališki orkester. Z okoli 60 operetami, 100 filmskimi glasbami in preko 2000  pesmimi je eden najplodnejših skladateljev, zagotovo pa med najpopularnejšimi na svetu in premajhen pomen pripisujemo temu, da se je njegova umetniška pot začela v Mariboru.

Nekdo pa se je zelo dobro zavedal, da je Stolz tudi za nas velika osebnost in da ga je skrajno neumno zamolčevati, ker je bil pač Nemec v nemškem mariborskem gledališču. Leta 1967. je bil Josip Broz Tito na prvem uradnem obisku na Dunaju in njemu na čast so priredili gala-predstavo Netopirja v Državni operi pod dirigentsko palico Roberta Stolza. Po predstavi so na sprejemu v Schönbrunnu dirigenta predstavili predsedniku sosednje države, komunistu in partizanu iz divjih balkanskih hribov, ki pa je umetnika in druge presenetil s pozdravom “kralju valčka iz Maribora”. Poznal je vse njegovo delo in spomnil se je besedil mnogih njegovih pesmi, ki jih je rad zaigral na klavir in zapel. Očarani Stolz je vse to opisal na najbolj vidnem mestu v svoji avtobiografiji in rad se je ponašal s tem, da mu je Tito za glasbeno delovanje na Slovenskem podelil visoko odlikovanje Orden jugoslovanske zastave na zlati verižici. Žal mnogi politiki še danes niso sposobni pokazati tolikšne širine. Stolz se je opravičil maršalu, ki je dobro obvladal nemščino, sam pa si je od slovenskih besed zapomnil le dve: “štrudel” in “dunajski zrezek”.

Robert Stolz izhaja iz znamenite glasbene družine, v kateri so bili domači takšni velikani kot Brahms, Bruckner in Verdi. Šolal se je pri Robertu Fuchsu in Engelbertu Humperdincku na Dunaju. Njegova umetniška pot je predolga in preveč gosto posejana z izjemnimi dosežki, da bi jo na tem mestu obnavljala, pač pa se bom omejila na še kakšno premalo znano stvar iz njegovega mariborskega obdobja.

V Maribor je prišel za dirigenta leta 1899. z 19-timi leti, ko je že imel za seboj končan konservatorij in kariero “čudežnega otroka” na klavirju. Za prvo predstavo si je izbral Zigeunerbarona na čast družinskemu prijatelju Johannu Straussu. Takrat še ni vedel, da ga v mariborskem orkestru čaka šest brkatih Romov, ki niso poznali nobene note, a so bili genialni violinisti, ki so po dveh vajah znali vse na pamet. Najvrednejša nagrada, ki jo je dobil po uspešni premieri je bil ogromen venec jetrnih klobas.

Mesto za radoživega umetnika, ki je pred tem živel na mondenem Dunaju, ni moglo biti prav vzpodbudno. Kar samo od sebe se mu je  začelo porajati novo besedilo Dunajskega valčka: Marburg an der Drau, so grau, so grau… Nekaj dunajskega šarma je sicer seglo tudi do Maribora, le da iz “druge roke” in z nekajletnim zamikom, kot je sam zapisal.

Sredi sezone je “Walzerkönig von Maribor”, kot ga je imenoval njegov občudovalec Tito, obiskal na Dunaju “König von Könige” Johanna Straussa, da bi se pohvalil s prvim uspehom. Maestro se je zabaval ob razmerah v Mariboru, ki ga je očitno poznal in po poslušanju Stolzovih skladateljskih utrinkov, ki so nastali pod Piramido, ga je ohrabril, da naj sledi svojemu nagnjenju do lahke glasbe, ker ima “nekaj svojega”. Nazaj grede v Maribor je v vlaku že začela nastajati prva opereta “Študentska potegavščina” (Studentenulke).

Po skladateljevi lastni oceni začetek v Mariboru ni bil bog ve kako kvaliteten, a bil je začetek. Bil je precej osamljen, ni ga nosila navdušena glasbena publika, niso ga zasipali z rožami in pogrešal je do solz ganjenih žensk, kar vse je videl na Dunaju. Namesto tega je začutil tiktakanje “peklenskega stroja” v mestu, kjer je bila iz dneva v dan bolj opazna napetost in že kar sovraštvo med narodoma, kar je štel za posledico napačne politike cesarstva. V prvem letu novega stoletja je že vedel, da “ni več kaj rešiti, tudi če bi se trudili 24 ur na dan”.

Očitno srečen, se je naslednjo sezono pridružil Maxu Reinhardtu in Hugu von Hofmannstahlu, ki sta postavljala na noge Salzburški festival. Tam je čez noč uspel s svojo drugo opereto Schön Lorchen, ki je morda začela nastajati že v Mariboru. “Čez noč” pa ga je tudi osvojila črnolasa madžarska pevka Aranka in ker je bil Stolz vesele narave, naj vas razvedrim z anekdoto o tej zvezi. Aranka je vedno nosila s seboj kristalno stekleničko na zlati verižici ter razlagala, da ji zagotavlja Stolzevo večno zvestobo. Samoljubno je bil prepričan, da je v njej vodica iz Lurda ali kaj podobno “svetega”, dokler mu ni razložila, da gre za strupeni vitriol, ki mu ga bo zlila v oči, če bo gledal za drugimi. Prav pretirano se ni prestrašil, saj se je v svojem življenju kar petkrat poročil.

Za sklep si bom dovolil ugotovitev, da bi bil Maribor zelo lahkomiseln ali celo zanikrn, če bi “izbrisal” Roberta Stolza iz svoje kulturne zgodovine. Enako velja za Lannoya, Huga Wolfa, Amalijo Schneeweiss in druge svetovno znane umetnike iz našega mesta, katerih “greh” je bila nemška materinščina. Živimo v Srednji Evropi, kjer so kulture premešane in kjer se od ljudi pričakuje širina in strpnost. Potrebni so mostovi med kulturami in enega od njih predstavlja naše kulturno društvo, ki si prizadeva, da bi predstavilo Maribor kot stičišče kultur. Ali ni prav to tudi ena od vodilni idej evropske prestolnice kulture? In zato je Robert Stolz vedno dobrodošel med nami.

Franci Pivec