Foto 1: Tovarna  J.Hutter v Melju iz Pobreške strani

Danes slovenski Maribor še vedno živi na nemških koreninah, nekatera imena znanih Nemcev v Mariboru so v vsakdanjem življenju prisotna še danes. Najboljši primer je priimek  Hutter. Vsak Mariborčan ve, da je največji blok nasproti občine Hutterjev blok, Pobrežanarji še vedno poznajo naselje hiš kot Hutterjevo delavsko kolonijo. Samo še starejši pa vedo za Hutterjevo vilo ob mestnem parku, kjer je danes policijski klub.

Kdo je bil torej Hutter in kakšen pečat je pustil v Mariboru?

      Josip/Josef Hutter, rojen kot Kočevski Nemec leta 1889 je v takratni Avstro-Ogrski monarhiji končal ljudsko šolo, dve leti gimnazije in tri leta trgovske šole. Po končani prvi svetovni vojni je pričel delati  kot trgovec v Ljubljani. Ponudbo za solastništvo je zavrnil, saj je želel ustanoviti lastno podjetje. Po poroki z Elizabeto Hribar sta živela še dve leti v Ljubljani, kjer se je rodil prvi sin Julijan.

   Josip Hutter je prišel z družino v Maribor leta 1922 in delal najprej kot trgovec  s komisijsko trgovino na veliko, ki je bila last  avstrijskega podjetja Wanzl Hoffelner.  Maribor je bil takrat že sestavni del kraljevine Jugoslavije.  Sredi dvajsetih let  pa je Hutter postal ustanovitelj in solastnik  mariborske tekstilne tovarne  Hutter in drug. Manjšinski solastnik je bil Avstrijec Richard Poche iz Linza, ki je bil le finančni partner družbe, zato je bilo v naslovu firme  J.Hutter in drug (takrat srbohrvaško: partner).

       Podjetje Hutter in drug je bilo ustanovljeno februarja 1926. Hutterjeva tekstilna tovarna v Melju je leta 1926 začela obratovati kot tovarna hlačevine, pozneje se je pridružila tkalnica klotov, predilnica, tovarna sukanca in tkalnica svile. Hutter je začel delati s 360 delavci, leta 1940 pa je bilo zaposlenih 1600 delavcev.  Hutter je bil še solastnik trgovine v Linzu in tekstilne tovarne  v bližini Salzburga.

DELAVSKA KOLONIJA NA POBREŽJU

Foto 2:  Hutterjevo naselje na Pobrežju, posnetek iz  leta 1937

 Josip Hutter je imel  kot tovarnar izrazit posluh za  reševanje stanovanjskih problemov  svojih zaposlenih. Tako je leta 1937 na Pobrežju, na drugi strani Drave, s pogledom na Hutterjevo tekstilno tovarno v Melju zraslo stanovanjsko naselje 20 hiš/dvojčkov s 40  stanovanji.  Naselje enonadstropnih hiš z vrtom, ki so stale  druga ob drugi v štirih vrstah je imelo  skupen vodnjak s črpalko in lasten transformator za razsvetljavo naselja. Kopalnice v delavskih stanovanjih so bile za tisti čas  pravi luksuz. Segrevanje  vode sočasno za kuhinjo in kopalnico je bilo nekaj posebnega.  Vse, od nakupa zemljišč in gradnje je financiral Hutter, ki je hotel, da delavci  hiše odplačajo s stanarinami in postanejo lastniki. Žal je to preprečila vojna. Vojna je tudi preprečila širitev naselja, saj je bil to del Hutterjeve  socialno-poslovne  vizije.

HUTTERJEV BLOK

Foto 3. Hutterjev blok, leta 1958, obnovljen po bombardiranju leta 1945, 

 Gradnje najemniškega  stanovanjskega kompleksa v središču Maribora, ob samem mestnem parku, kjer je bila pred tem pivovarna Gőtz in pivnica na prostem, se je Hutter lotil konec tridesetih let. Leta 1939 je razpisal natečaj, projekti so bili narejeni leta1940. Do začetka vojne je bil blok zgrajen do 4. gradbene faze, dokončali pa so ga med vojno. Leta 1944 so časopisi poročali, da je blok zgrajen in naseljen. Po končani vojni so večino nemških družin deložirali in postal je blok privilegiranih nove države.

Hutterjev blok s 141 stanovanji  je mejil na štiri ulice je imel enotno dvorišče, v bistvu pa je bilo to deset stopnišč, ki so imela vgrajena tudi dvigala, zaklonišče  in kletne prostore, v pritličju pa hišniška stanovanja. Na dvorišču je bila kotlovnica za centralno ogrevanje, posebej pa še pralnice, sušilnice in celo likalnice.  Stanovanja v petih nadstropjih  so bila različne velikosti, od garsonjer, do petsobnih stanovanj, ki so bila luksuzno opremljena.

HUTTERJEVA VILA OB PARKU

  Foto 4:  Hutterjeva vila ob Mestnem parku z južne, vrtne strani

Tretja znamenitost Hutterjevih je njihova Hutterjeva vila ob  mestnem parku. Leta 1927 so  kupili staro vilo, ki so jo porušili in zgradili novo, sodobno vilo, prilagojeno  potrebam, željam in okusu, predvsem pa finančnim zmožnostim. V vilo so se preselili 1934. Do konca druge svetovne vojne je bila ta vila središče  družabnega življenja.

 Hutterjeva žena Elizabeta, ki je postala solastnica tekstilne tovarne in lastnica vile ob mestnem parku se je po preselitvi posvetila skrbi za družino in skrbela za novo vilo. Najtesnejše stike so imeli  s trgovcev s tekstilom Maierjem, bližnjim  sosedom, z Lenardovini, trgovci z železnino na takratni Aleksandrovi/danes Partizanski cesti in  vojnim tovarišem Rogličem, trgovcem s čevlji. Hči Eva se je poročila z Rogličevim sinom Božom.  

Hutterjevi so v Kraljevini Jugoslaviji zgradili v  Ribnici na Pohorju, na višini 1505 metrov, sodobno počitniško vilo  z lastno proizvodnjo električne energije. Počitniška vila   je bila poleti pribežališče za oddih, tja so vabili tudi prijatelje, pozimi pa so tam tudi smučali. 9. oktobra 1942 so partizani počitniško vilo Hutterjev oropali in zažgali. Leta 1949 pa so planinci po načrtih ponovno zgradili postojanko, ki je danes znana kot Ribniška koča na Pohorju.

Četrta Hutterjeva značilnost je bila, da je v letih največjega uspeha ostal skupaj z družino zelo skromen. Josip Hutter je veliko časa, energije in življenjske filozofije  vlagal v delo, svojo tovarno in dejavnosti povezane z njo.

 Vedno je skrbel za racionalnost, funkcionalnost, premišljenost in domišljenost, nikakor pa ne za razkazovanje razkošja. Ko si je žena Elizabeta hotela nabaviti takrat modno oblačilo iz nerca, ji je mož dejal: «Beti, nikar nerca! Zdaj imamo prijatelje, če boš imela nerc, pa prijatelje lahko izgubimo!«

 Še pred koncem vojne je družino Hutter hudo prizadela smrt starejšega sina Julijana, še huje pa je bilo po končani vojni, ko so avgusta 1945 zakoncema Hutter po sodbi vojaškega sodišča  zaplenili vse premoženje. Josip Hutter je bil takoj po vojni  nekaj časa celo zaprt. Obsojen je bil na pet let odvzema svobode s prisilnim delom, zaplembo celotne imovine in izgubo volilne pravice za pet let. Josip Hutter je tako pristal v delovnem taborišču, zatem je moral prevzeti  delo v tekstilni tovarni v Celju. Ker so jim zaplenili tudi vilo so se morali preseliti v stanovanje v Hutterjev blok. V začetku petdesetih let sta Josip in Elizabeta Hutter  dobila dovoljenje za izselitev v Avstrijo. Mlajši sin je že bil v Beljaku, hči pa se je že pred koncem vojne  odselila v Avstrijo, kjer je njen mož, zdravnik služboval v južni Avstriji.

 V začetku petdesetih let se je samo dve desetletji dolga poslovna pot Hutterja v Mariboru končala, vendar je pustil v mestu trajen  pečat. Ostali so Hutterjev blok, Hutterjeva delavska kolonija na Pobrežju in Hutterjeva vila ob parku. »Spoznala sem, da je za njim posebna osebna filozofija, ki je v spominih Mariborčanov zapisan kot nekakšna kultna osebnost predvojnega Maribora, kot izredno sposoben poslovnež in zlasti kot kapitalist s socialnim čutom,« opiše Josipa Hutterja avtorica knjige Jerneja Ferlež v knjigi o Josipu Hutterju.

     Žalosten pa je danes pogled na Melje,  nekoč Hutterjevo tekstilno tovarno, v socializmu Mariborsko tekstilno tovarno, ki je danes le še ruševina nekega zlatega obdobje mesta Maribor.

     Tekst  Jan Schaller