MARIBORSKA GLASBENA DRUŽINA SCHÖNHERR

 

Delavnice južnih železnic so bile prva velika tovarna v Mariboru, vodena na sodoben način, kjer se je tudi delavstvo organiziralo po socialno-demokratskih načelih. K temu je sodilo tudi kulturno življenje i tako so leta 1863. ustanovili pevski zbor “Südbahn-Liedertafel” ter leta 1869. pihalno godbo “Südbahn-Werkstätten-Kapelle”. Člani obeh glasbenih teles so bili nekdanji vojaški glasbeniki, saj so imeli demobiliziranci prednost pri zaposlitvi. Tudi vodja obeh ansamblov, v Mariboru rojeni Franz Schönherr (1821-1886), je bil eden od njih, v tovarni klepar, pred tem pa namestnik kapelnika polkovniške godbe. Vadili so v Križnem dvoru (Kreutzhof) na Studencih, ki je veljal za nekakšen kulturni center desnega brega Drave. Po njegovi smrti sta ga nadomestila Johann Hendl (1886-1892) in Emil Füllenkruss (1892-1898), ki je kasneje vodil samo zbor.

Slika 1: Železničarska kolonija, v ozadju Delavnice Južnih železnic, desno Križni dvor

Oče Schönherr je poskrbel za odlično glasbeno izobrazbo svojih treh sinov: Max ga je nasledil pri godbi, Franz je 1887. postal učitelj violine pri Filharmoničnem društvu in avtor razširjene violinske šole v petih knjigah, Raimund pa je bil polkovnik inženircev in skladatelj.

Max Schönherr (1873-1955) je prevzel godbo leta 1898 ter z njo že leta 1906. dosegel prvo mesto v cesarstvu. Bil je osrednja osebnost mariborskega glasbenega življenja – glasbeni učitelj, violist v komornih sestavih in redni dirigent filharmoničnega orkestra. S svojo godbo je 28. januarja 1911. “krstil” veliko Götzovo (danes Unionsko) koncertno dvorano, mesec kasneje pa je dirigiral tudi prvi simfonični koncert v njej. Ob Klietmannu in Wagnerju se je odlično razumel z Jožetom Trofenikom, Hinkom Druzovičem in Emerikom Beranom, s katerimi je izvedel več odmevnih koncertov.

Slika 2 : Max Schönherr (iz zbirke PAM)

Ob koncu 1. Svetovne vojne je najprej kazalo, da bo tovarniška godba nemoteno delovala naprej, vendar so si slovenski socialni demokrati leta 1919. premislili in Jože Vokač je ustanovil Železničarsko glasbeno društvo “Drava” (današnji “Angel Besednjak”), kapelnik pa je postal Anton Skačej. Vendar je še kar precej časa delovala tudi Schönherrjeva godba, tako da si je nabral kar 38 let kapelniškega staža. Umrl je leta 1955. v Mariboru, kjer je tudi pokopan.

Vrh glasbene ustvarjalnosti v Schönherrjevi družini pa predstavlja tretja generacija – Maxova sinova Wilhelm in Max. Imela sta srečo, da sta v najbolj občutljivih letih prišla v roke Alfredu Klietmannu, izjemnemu glasbeniku in pedagogu, ki je njima in še mnogim drugim mladim talentom v Mariboru določil življenjsko pot. Leta 1912 je povzročil glasbeno senzacijo, ko je pripeljal na koncertni oder 14-letno Fanny Brandl, 10-letnega Wilhelma Schönherrja, njegovega 9-letnega brata Maxa in 7-letnega Romana Klasinca. Vsi so naredili velike glasbene kariere.

Wilhelm Schönherr (1902-1975) je končal glasbeno akademijo pri Josephu Marxu na Dunaju ter doktoriral pravo v Gradcu. Glasbeno kariero čelista in dirigenta je delal v različnih orkestrih in opernih hišah po Evropi in jo sklenil kot profesor dirigiranja na akademiji v Nürnbergu.

Max Schönherr (1903-1984) je z dodatnim podukom še enega odličnega mariborskega glasbenega pedagoga Hermanna Frischa že kot najstnik pripravljal orkestracije za očetovo godbo, graški konzervatorij pa je končal kot Mojsisovicsev izbranec. Nikoli se ni dokončno odločil ali bo dirigent ali skladatelj in je na obeh področjih zapustil ogromen opus. Po upokojitvi pa je leta 1973. doktoriral še iz muzikologije in napisal več knjig, med katerimi sta dve – verjetno ne čisto slučajno – posvečeni glasbenim družinam Straussov in Lannerjev.

Slika 3: Max Schönherr, dirigent simfoničnega orkestra ORF

Iz njegovega bogatega glasbenega  delovanja, ki je popisano v mnogih monografijah (npr. Lamb-1992, Hanzlik-2004) bomo povzeli le to, da je sredi tridesetih ustanovil Radio Symphonie Orchester Wien, s katerim se je po Anschlussu uprl nacional-socialističnim repertoarnim ukazom in je zato moral na prisilno delo. Na različne načine je pomagal judovskim glasbenikom pri pobegih iz Raicha. Na podlagi njegove moralne drže in splošne priljubljenosti so mu leta 1946. zaupali predelavo Mozartove melodije v novo avstrijsko državno himno. Za njim je ostalo preko 100 posnetih plošč simfonične in lahke glasbe.

Premalo se zavedamo, da ima Maribor zelo bogato glasbeno tradicijo, na katero se opira tudi današnje razvejano glasbeno življenje našega mesta. Novi in novi talenti, ki vstopajo v svet glasbe različnih zvrsti, ne nastajajo iz nič, ampak imajo odlično podlago. K temu moramo prišteti glasbeno ustvarjalnost mariborskih Nemcev, ki je bila nadpovprečna in je neločljivi del naše skupne kulturne zgodovine. Glasbena družina Schönherrjev je presenetljiva in vredna spomina.

Franci Pivec

IMPRESSUM:

e-mail: STEIERMARK.STAJERSKA@GMAIL.COM
Urednik: Jan Schaller
Neodvisni avtorski projekt Kulturnega društva
nemško govorečih žena »Mostovi«, Maribor
Davčna štev. 31414389
Registracija, datum vpisa 01.12.2000

Objavljeni prispevki na spletni strani Steiermark-Stajerska.com  izražajo stališča podpisanega avtorja oz. redakcije in niso vedno tudi uradna  stališča sponzorjev spletne strani. 

SPONZOR:

© 2022. Vse pravice pridržane

Priloga-3