V prvem letu Velike vojne pred stoletjem so dunajski skladatelji  pripravili koncert, s katerim so dali vedeti, da vojna ni čas zmagoslavja, ampak umiranja. Med njimi je bil tudi Emil Hochreiter, Novomeščan, sin češkega Nemca – nadgeometra in slovenske matere iz družine davčnega uradnika Taboureta, v kateri je Emil živel do svoje mature leta 1892. Ta koncert ni pozabljen, ker so ga letos poleti ob stoletnici ponovili na Festivalu v Gmundenu pod naslovom »Im Epizentrum des Zusammenbruch« ter v newyorškem Carnegie Hallu pod naslovom »Music in Vienna during the Great War«. Hochreiterjeve Kriegslieder so predstavljale enako pomemben del koncertnega programa kot dela Stolza, Benatzkyja, Leharja in drugih ter Schönbergova parodija na militarizem »Die eiserne Brigade«.

Emil Hochreiter (1871-1938) je pri nas prej med pozabljenimi kot poznanimi skladatelji, čeprav je pred leti pri Družini izšel zbornik razprav o njem. Živel je na Dunaju in je tam tudi pokopan, a to ni odločilno za naš odnos do pomembnega ustvarjalca, saj ima npr. Rudolf Wagner lep spomenik na Pobrežju, pa vseeno redki vedo, da je pol stoletja bogatil mariborsko glasbeno življenje. Enega in drugega  v enciklopedijah pač večkrat omenjajo kot nemška oz. avstrijska skladatelja in v takem primeru se Slovenija brez razmisleka odreče  ustvarjalcem, kot da jih imamo v izobilju in jih podarjamo naokoli z zmotnim branjevskim računom »manj ko jih ostane, večji kos slave odpade na izbrane.«  Menda imamo neko odgovornost tudi do ustvarjalcev drugih narodnosti, če so prispevali v kulturno zakladnico naše države? Tako je mislil tudi Hugolin Sattner, ko je ob njegovem »abrahamu« zapisal: »Ker je Hochreiter tudi slovenskemu narodu podaril že marsikatero lepo skladbo, ga s ponosom uvrščamo med naše skladatelje.

Emilov glasbeni dar je na novomeški gimnaziji  v pevski šoli odkril Hugolin Sattner in v šolskem orkestru Viktor Parma. Na Dunaju je doštudiral pravo ter pri Juliju Böhmu  orgle in kontrapunkt.  Bil je odlično izobražen skladatelj, o čemer priča tudi redek primer, da se je njegov učitelj Sattner, ko se je odločil za skladanje zahtevnih oratorijev, prišel k njemu izpopolnjevati – izbiral je med Kogojem, Ostercem in njim.

Kot glasbenik z državnim izpitom iz petja, orgel, klavirja in violine je poučeval na jezuitski gimnaziji v Kalksburgu, po promociji na dunajski pravni fakulteti pa se je zaposlil v državnem namestništvu na Dunaju, kjer  je dosegel visoko čast vladnega svetnika. Soprogo si je našel v Ratiboru v Šleziji in od štirih otrok je bila najstarejša hči  znana violinska virtuozinja.

Vsa njegova dela so bila s strani zahtevne dunajske kritike dobro ocenjena in na prelomu stoletja je imel enakopravno mesto z drugimi skladatelji pozne romantike. Sattner  je leta 1921. navdušen poročal z Dunaja: »Hochreiter je izredna prikazen na glasbenem nebu!«

Franci Pivec