Bartolomäus von Carneri se je nepričakovano znova pojavil v mojih branjih, ko sem nedavno listal po avtobiografskih refleksijah enega od zadnjih “Frankfurtovcev” Lea Lowenthala. Povedal je namreč tudi naslednje: “Moja prva resna lektira so bili Darwin, Haeckel in pa najbolj priljubljen filozof Darwinistične šole Carneri.” In še: “Haecklove Svetovne uganke, Darwinov Izvor vrst in standardne popularne knjige Carnerija so bile zanj (za očeta) in kasneje tudi zame izredno pomembne.”

Zdi se mi, da sem za Carnerija slišal že v študentski letih iz poizvedovanj ameriškega profesorja na Antiochu in največjega poznavalca Nobelovih nagrad za mir Irwina Abramsa, ki je organiziral prvo študentsko izmenjavo med ZDA in Slovenijo. Ker je prav takrat proučeval avstro-ogrsko “nobelovko” Berto von Suttner (njen portret je na avstrijskem kovancu za 2 evra), ki je bila preko Carnerija povezana z Mariborom, ga je zanimalo, če se mi o tem gospodu sploh kaj svita? Seveda se mi ni. Dosti kasneje sem v “Spominih” Suttnerjeve o Carneriju prebral naslednje: “Že dolgo si dopisujem s filozofom Bartholomäusom von Carnerijem, ki sem mu po branju njegove “Sittlichkeit und Darwinismus” napisala pismo občudovanja, v odgovoru pa mi je napisal, da pozna in ceni moj “Inventarium einer Seele”. In tako sva si začela redno dopisovati. Svoje anonimne knjige (“Das Maschinenzeitalter”) mu nisem nikoli omenila, zato sem bila toliko bolj presenečena, ko sem našla v Parlamentsbericht Carnerijev govor v Rechtsratu, v katerem jo izrecno omenja… V začetku naslednje jeseni sem kot vedno prišla za nekaj tednov na Dunaj. V hotelu, kjer sem stanovala, so mi povedali, da je pri njih tudi štajerski državnozborski poslanec Carneri. Zelo sem si želela spoznati mojega znamenitega dopisovalca, zato sem mu pustila sporočilo. Učenjak me je zelo prijateljsko sprejel. Gospod v letih, bolan in razen tega še invalid, je kazal neverjetno zavzetost in svežino. Carneri nikoli v življenju ni bil zdrav: glava zraščena postrani k ramenu, hoja z velikimi težavami, od otroških let ni poznal dneva brez bolečin. Ob vsem tem pa se je imel za srečnega človeka – in ni se samo imel za srečnega, ampak je bil resnično tak. Njegovo duhovno delovanje, politične obveznosti, odnos do ljubljene hčerke in zeta, izjemen ugled v učenem svetu in med parlamentarnimi kolegi – to je bila podlaga njegove življenjske radosti. Njen najpomembnejši vir pa je bilo to, da ni bil le zaposlen s filozofijo, ampak je bil v resnici filozof, torej človek, ki je znal preseči mizernost vsakdana in biti hvaležen za čudež življenja.”  /”Ich war seit einiger Zeit in Korrespondenz mit dem Philosophen Bartolomäus von Carneri, dem ich nach der Lektüre seines “Sittlichkeit und Darwinismus” einen Briefwechsel ergeben. Von meinen anonymen Buch hatte ich ihm nichts verraten; desto freudiger überascht war ich, als ich in der Zeitung Parlamentsbericht eine Rede Carneris fand, die er tags zuvor im österreichischen Reichrat gehalten und worin er das Buch “Das Maschinenzeitalter” erwähnte…. Zu Anfang des nächsten Herbstes waren wir, wie wir das öfters taten, wieder auf ein paar wochen nach Wien gefahren. In dem Hotel, in welchem wir abgestiegen waren, enfuhren wir, dass der Abgeordnete von Steiermark B. von Carneri, sich im selben Hause befand. Meinen berühmten Korrespondenten kennen zu lernen – diese Aussicht lockte mich lebhaft, und wir liessen uns bei ihm melden. Der Gelehrte trat uns freudig entgegen. Ein alter Mann, ein kranker Mann – beinahe ein Krüppel un doch – welche Heiterkeit und Frische! Carneri war sein Leben lang nich gesund gewesen – sein Kopf sass immer schif auf die rechte Achsel gedrückt, mit Mühe nur konnte er gehen, und von früher Jugend an hatte er keinen Tag ohne quälende Schmerzen zugebracht. Und er nannte sich einen glücklichen Menschen: er nannte sich nur so, er war es auch. Seine geistige Arbeit, seine politische Tätigkeit, der Besitz einer teuern Tochter und eines teuern Schwiegersohnes, das hohe Ansehen, das er in der Gelehrtenwelt und unter den Parlamentskollegen genoss – das mochten wohl die Grundlagen seiner Lebensfreude sein; aber das eigentliche Geheimnis war wohl dies: er betrieb nicht nur Philosophie – er war wircklich ein Philosoph, d.h. ein Mensch, der sich über die Misere des Lebens hinauszusetzen und dessen Schönheit dankbar zu genissen weiss.”/

Čas je, da omenim glavni razlog, zakaj pišem o Carneriju: bil je pravi Mariborčan. Družina sicer izvira iz Trenta, kjer se je tudi rodil 3. novembra 1821. Na svet je prišel zraščen s sestrico in je preživel zahvaljujoč težki operaciji, vendar je ostal pohabljen. Kmalu so se preselili na Štajersko, šolal pa se je pri stricu na Dunaju, kjer se je tudi vpisal na filozofijo, vendar študija zaradi hude zdravstvene krize ni končal. V “pomladi narodov” 1848. se je vrnil v dunajsko dogajanje kot pesnik in kot politični komentator. Leta 1851. se je poročil z grofico Louise von Schärffenberg (Ostrovrhar) in se preselil v Maribor. Leta 1857. je po smrti Eduarda von Lannoya od njegove soproge Therese, sicer svoje sestre, odkupil grad Viltuš (Wildhaus). Ker se mu je z leti zdravje še poslabšalo in je težko opravljal naloge veleposestnika, je Viltuš leta 1883. prodal z namenom, da se preseli v Gradec. Vendar se tam ni dobro počutil in se je leta 1885. spet vrnil v Maribor in do svoje smrti 1909. živel pri hčerki, poročeni z Richardom Bassom von Gödel-Lannoyem.  Njihova hiša v Gospejni ulici še zmeraj stoji.

Carneri in Slovenci

Zelo verjetno je Carneri kot pomemben intelektualec zanimal mnoge Slovence in so z njim tudi sodelovali. Vsaj ena smer raziskovanja bi zanesljivo dala rezultat: Carnerijev “intimus” je bil Anastasius Grün (Anton Auersperg), povezan s Prešernom in njegovim krogom. O njegovih slovenskih povezavah je pisal že pater Roman (Tominc) v svoji münchenski disertaciji leta 1929. Tudi Mariborčanka Breda Požar je pred pol stoletja o tem napisala svojo (sporno) disertacijo. Še veliko bomo izvedeli s pomočjo projekta o AG, ki poteka na Graški univerzi (http://lithes.uni-graz.at/gruenstart2.html), kjer sodelujejo tudi mariborski germanisti.

Seveda se je Carneri vključeval v mariborsko politično dogajanje, ki je bilo kar odmevno v monarhiji, saj je šlo za drugo največje štajersko mesto s vse bolj zapletenimi odnosi med Nemci in Slovenci. Zelo hitro se je uveljavil med veleposestniki, ki so ga izvolili za svojega poslanca v Gradcu in na Dunaju.

Janko Glazer omenja Carnerija v svojih raziskavah zgodovine mariborske Čitalnice kot človeka, ki je nasprotoval vsakršni krepitvi slovenske avtonomije. Podrobneje pa se s Carnerijevo kariero deželnozborskega poslanca (1861-1869) in državnozborskega poslanca (1870-1899) ukvarja Janez Cvirn v disertaciji in kasnejši knjigi “Trdnjavski trikotnik”. Slovencem najbolj poznan je Carnerijev odziv na govor Lovra Tomana na veliki proslavi ob obletnici Čitalnice leta 1862. Menda je več verzij tega nastopa,  v katerem je primerjal Maribor s Termopilami in zatrdil, da bodo Slovenci raje umrli kot priznali, da je Maribor nemško mesto. Carneri se v odzivu ni vulgarno napihoval kot kakšen nemški nacionalist, ampak je razvijal koncept paritete v mednacionalnih odnosih ter pojasnjeval, da je Maribor slovenski le geografsko, ker je pač središče slovenskega zaledja, ne pa kulturno, saj v njem popolnoma prevladuje nemški duh. Neki ljubljanski dopisovalec ga je zaradi “popuščanja Slovencem” grobo ozmerjal, nekateri drugi pa so komentirali, da je treba vse skupaj jemati kot “izliv nacionalnih čustev”. So pa v Mariboru in okolici zbirali podpise v podporo Carneriju.

Ni dvoma, da je za Carnerija značilen “velikonemški pogled”, ki se je napajal iz ideje “Frankfurtskega parlamenta”. Veliko bolj kot Slovence, je kritiziral “malonemce”, ki Avstrije ne štejejo med nemške dežele. Nerealno je pričakovati, da bi Carneri takrat posvečal kaj več pozornosti slovenskemu narodnemu vprašanju, ki se je celo med Slovenci šele porajalo. V tem pogledu je Carneri z mnogimi v takratni Evropi delil prepričanje o t.i. zgodovinskih narodih, med katere Slovenci niso spadali.

Sploh pa Carneri po letu 1870. ni več izgubljal časa s politiko, še posebej ne z lokalno politiko. Njegove poglede o njej je kvečjemu mogoče izluščiti iz njegovih filozofskih koncepcij, za kar se pa v Mariboru niso potrudili, ne takrat in ne kasneje. Čeprav je še ostal državnozborski poslanec, se ni vključeval v vsakodnevne politične prepire, z izjemo zavzemanja za “dualizem” in nasprotovanja papeževi “alokuciji” zaradi avstrijske uzakonitve enakopravnosti vseh veroizpovedi. Prav slednje pa je lahko bil še dodatni razlog, da so ga v prevladujočem slovenskem katoliškem taboru prezirali.

Carneri in Maribor

Carneri je preminil v Mariboru 18. maja 1909. Izmed objavljenih nekrologov bom omenil tistega, ki ga je za dunajsko Neue Freie Presse napisala Marie Eugenie Delle Grazie, zanimiva banatska Nemka in odmevna avstrijska pisateljica, ki izhaja iz kroga Rudolfa Steinerja (Waldorfska šola), v katerem so gojili visoko mnenje o Carneriju. Iz njenega pisanja izvemo: “Že tako hudemu trpljenju skozi celo življenje, se je na stara leta pridružila še slepota, zaradi katere ni mogel ne brati, ne pisati. Zato pa je Dantejevo Božansko komedijo prevajal in narekoval po spominu. Zadnje leto je preživel v vozičku, pretežno v spanju in tako se je tudi poslovil”.

Carnerija so pokopali v Selnici pri Mariboru, ker se je družina očitno še vedno čutila za viltuško. In tako se je v hiši na Gospejni ulici sklenilo plodno ustvarjanje, ki je veliko bolj odmevalo po svetovnih duhovnih središčih, kot pa doma. Še vedno je tako. Leta 1901. ga je mariborski občinski svet sicer imenoval za častnega meščana in dve leti za tem je dobil celo ulico v mestu, ki se je v prevratnih časih seveda izgubila. Utonil je v pozabo. Tu in tam se v nemških virih še pojavi kot spremljajoče ime v analizah drugih filozofov, vendar veliko manj od njegovih sodobnikov in kolegov  Haeckla, Jodla, Wundta ipd.., ki jim je bil enak, vendar zanje “skrbijo” njihova matična okolja – univerze, domači kraji, filozofska društva. Za Carnerija se ne briga nihče. Če ga slovenski viri že omenjajo, je to izključno povezano s pretirano zamero iz obrobne polemike, ki nikakor ni odraz Carnerijevega pomena. Končno je bil najbolj znan filozof v mariborski zgodovini. Nikomur ne bi škodilo, če bi Mariborska univerza storila kaj več za njegovo pravičnejšo umestitev v naš duhovni prostor.

Napisal: Franci Pivec